Določanje vsebnosti elementov in vitamina C

1 Določanje vsebnosti elementov in vitamina C 1. Določanje vsebnosti elementov 1.1 Železo v moki in obroku Določanje temelji na fotometriranju barve, ki nastane pri reakciji sulfosalicilne kisline z Fe 2+ in Fe 3+. Pribor: žarilni lonček 5 ml merilni valj, 50 ml merilna bučka steklen lij, filtrirni papir 20 % HCl 5 % HCl 10 % 5-sulfosalicilna kislina (C 7 H 6 O 6 S. 2H 2 O) 25 % NH 3 Izvedba: 5 do 10 g (±0,1 mg) moke / živila natehtamo v žarilni lonček, prežarimo najprej na električni plošči, nato v peči pri 550 C. Ohladimo v eksikatorju in topimo v 5 ml 20 % HCl. Na vodni kopeli izparimo do suhega ter končno raztopimo v 5 ml 5 % HCl. Vsebino filtriramo v 50 ml merilno bučko in dopolnimo do oznake. V čisto 50 ml merilno bučko odpipetiramo alikvoten del raztopine vzorca (npr. 10 ml; 20 ml pri pšenični moki). Dodamo 5 ml 10 % sulfosalicilne kisline, pri čemer se raztopina obarva rdeče. Nato dodamo razt. NH 3, da se barva spremeni v rumeno (10 kapljic). Dodamo še prebitek, in sicer 0,5-1 ml razt. NH 3 (10-20 kapljic). Dopolnimo do 50 ml in fotometriramo pri 430 nm. Enako postopamo s standardi. Koncentracijo železa v vzorcu odčitamo iz umeritvene krivulje ali izračunamo po Lambert-Beerovem zakonu. Račun: mg Fe/100 g vzorca Ex Cs = Es E x = ekstinkcija vzorca C s = koncentracija standarda E s = ekstinkcija standarda 100 R odtehta Standardna raztopina: 0,967g FeCl 3 * 6H 2 O /100 ml 1 ml = 2 mg Fe

2 Standard 25-krat razredčimo. 1 ml = 0,08 mg Fe Umeritvena krivulja: Na enak način pripravimo umeritveno krivuljo, le da namesto raztopine vzorca odmerimo od 0 do 1,0 ml razredčene standardne raztopine, kar predstavlja od 0 do 0,08 mg Fe/50 ml: ml. st. razt. 0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,7 0,8 1,0 mg Fe/50ml 0 0,008 0,016 0,024 0,032 0,04 0,056 0,064 0,08 Ocena: Naša pšenica vsebuje v 100 g približno 3,5 mg Fe, ki je pretežno v zunanji ovojnici zrna. Za moke veljajo naslednje orientacijske vrednosti: pšenična moka tip "400" 0,6 mg Fe/100 g pšenična moka tip "1100" 2,1 mg Fe/100 g prosena moka 6,8 mg Fe/100 g sojina moka 8,4 mg Fe/100 g ržena moka 2,0 mg Fe/100 g ajdova moka 2,8 mg Fe/100 g koruzna moka 1,2 mg Fe/100 g 1.2 Določanje klora v vodi Argentometrijska titracijska metoda AgNO 3 : 0,0281 M K 2 CrO 4 : 10 % raztopina Pribor: erlenmajerica pipeta bireta Postopek: V 300 ml erlenmajerico odmerimo 100 ml vode ter dodamo 1 ml razt. K 2 CrO 4. Titriramo z razt. AgNO 3 do rdečerjave barve (titriramo nad belo podlago). Rezultat: Vsebnost Cl - iona v mg/l = a. 10 a = ml 0,0281 M AgNO 3, potrebnega za nevtralizacijo. Ocena: Pitna voda ne sme vsebovati več kot 250 mg Cl - /l.

3 1.3 Določanje trdote vode Pod trdoto vode razumemo skupno količino prisotnih zemljoalkalijskih kovin. Lahko rečemo, da so to samo soli kalcija in magnezija, ker soli drugih zemljoalkalijskih kovin v vodi praktično ni. Trdoto vode izrazimo kot CaO, in sicer odgovarja 1 mg CaO na 100 ml vode 1 trdotni stopinji 1 N (nemška trdotna stopinja). Določa se: Karbonatna trdota je posledica hidrogenkarbonatov Ca in Mg. Določamo jo s titracijo z 0,1 M HCl ob prisotnosti indikatorja metiloranž. Normalne vrednosti so 5-15 N. Celokupna trdota (vse Ca in Mg soli) predstavlja skupno količino Ca in Mg ionov, obenem je to vsota karbonatne in nekarbonatne trdote. Določamo jo kompleksometrično. Titracijska raztopina je komplekson III oz. EDTA (etilen-diamin-tetraacetat). Indikator je eriokrom-črno T. Titracija poteka v prisotnosti pufra (NH 4 Cl, NH 4 OH pri ph 10). Normalne vrednosti celokupne trdote so 10-20 N, lahko so zelo nizke, npr.0,5 N ali ekstremno visoke, nad 120 N. Nekarbonatna trdota je posledica ionov Ca in Mg, vezanih na anione mineralnih kislin (sulfate, kloride, nitrate). Dobimo jo, če od celokupne odštejemo karbonatno trdoto. Vrednosti so 4-15 N. Kalcijeva trdota: Določimo jo s titracijo s kompleksonom III pri ph 13-13,5. Indikator je kalcein ali mureksid. Magnezijeva trdota: Izračunamo jo, če od celokupne odštejemo kalcijevo trdoto. Reakcije: Ca(HCO 3 ) 2 + 2HCl = CaCl 2 + 2H 2 O + 2CO 2 Mg(HCO 3 ) 2 + 2HCl = MgCl 2 + 2H 2 O + 2CO 2 Komplekson III ali EDTA (etilen-diamin-tetraocetna kislina) HOOC CH 2 CH 2 COOH N CH 2 CH 2 N HOOC CH 2 CH 2 COOH 0,1 M HCl metiloranž

4 0,01785 M EDTA: 1 ml = 1 N = 1 mg CaO Priprava EDTA: 6,446 g EDTA /1000 ml indikator: trden eriokrom-črno T + NaCl (1 : 100) pufer: ph = 10 Priprava 100 ml: 5,4 g NH 4 Cl raztopimo v 20 ml dest. vode, dodamo 35,2 ml konc. NH 4 OH in dopolnimo do oznake mureksid (trden) : KCl = 1 : 25 Pribor: erlenmajerice (250 ml) birete pipete (50 ml ali 25 ml, 5 ml) Izvedba: Karbonatna trdota: 50 ml (ali 25 ml) vzorca vode odpipetiramo v čisto erlenmajerico, dodamo 5 kapljic indikatorja metiloranža in titriramo z 0,1 M HCl do preskoka iz rumene v čebulno barvo. Celokupna trdota: V čisto erlenmajerico odpipetiramo 50 ml (25 ml) vzorca vode in dodamo toliko ml 0,1 M HCl, kolikor smo je porabili pri določanju karbonatne trdote. Nato dodamo 1-2 ml puferne raztopine in noževo konico indikatorja eriokrom-črno T. Titriramo z raztopino kompleksona III. Ekvivalentna točka je dosežena, ko preide vinsko rdeča barva v modro (brez rdečega odtenka). Kalcijeva trdota: 50 ml (25 ml) vzorca dodamo toliko ml 0,1 M HCl, kolikor smo je porabili pri določanju karbonatne trdote. Dodamo 5 ml 2 M NaOH in noževo konico mureksida ter titriramo s kompleksonom III do preskoka iz rožnate barve v vijoličasto. Račun: Karbonatna trdota: N = mg CaO/100 ml vode = ml. 2,8. R R = 2 (ali 4) ml = poraba 0,1 M HCl 1 ml 0,1 M HCl odgovarja 2,8 mg CaO Celokupna trdota: N = ml kompleksona III. R Nekarbonatna trdota: N = N celokupne trdote - N karbonatne trdote Kalcijeva trdota: N = ml kompleksona III. R

5 Magnezijeva trdota: N = N celokupne trdote - N kalcijeve trdote Rezultat: Karbonatna trdota je N Nekarbonatna trdota je. N Kalcijeva trdota je N Magnezijeva trdota je N Celotna trdota je N Ocena: Dobra pitna voda ne sme imeti več kot 30 N. Glede na rezultat, dobljen za celokupno trdoto, razvrstimo naš vzorec v enega izmed naslednjih razredov: 0-5 N zelo mehka 5-10 N mehka 10-15 N srednje trda 15-22 N precej trda 22-30 N trda > 30 N izredno trda 1.4 Kompleksometrično določanje Ca in Mg v mleku Kompleksometrične metode temeljijo na sposobnosti ionov nekaterih kovin, da dajejo s kompleksonom III - ali etilen-diamin-tetraacetatom (kratko EDTA) stabilne komplekse. Določitev Ca in Mg: Močno razredčenemu mleku dodamo pri ph 12-12,5 določen prebitek EDTA. Ca in Mg v mleku se vežeta z EDTA v kompleks. Prebitek EDTA titriramo s standardno raztopino CaCl 2. Kot indikator uporabljamo mureksid (amonijev purpurat). Temno vijolična barva preide v ciklam rdečo. Določitev samega Mg: ph zvišamo na 13 do 13,5. Pri tem se Mg iz kompleksa z EDTA obori kot Mg(OH) 2 in sprosti ekvivalentno količino EDTA, ki jo titriramo naprej s CaCl 2. Ta druga titracija dokazuje ekvivalent Mg. Vsebnost Ca izračunamo tako, da od presežka EDTA odštejemo obe porabi CaCl 2. 0,02 M EDTA: 7,444 g EDTA s krist. vodo/1000 ml. Točno C M EDTA določimo s točno 0,02 M CaCl 2 pri ph 13. Hranimo v polietilenski steklenici (steklo vsebuje Ca). 0,02 M CaCl 2 : CaCO 3 sušimo do konst. teže pri 100 C. Odtehtamo točno 2 g CaCO 3, ga spravimo v 1000 ml merilno bučko, topimo v malo c. HCl, dokler ne prenehajo izhajati mehurčki CO 2, nato dopolnimo z vodo do oznake. Hranimo v polietilenski steklenici.

6 8 M KOH (44,8 g/100 ml) mureksid: mešanica mureksida in NaCl ali KCl (1 : 25) Za pripravo vseh reagentov uporabljamo bidest. v. ali dest. v. brez Ca! Pribor: 200 ml merilne bučke, 0,2 ml pipeta ali 1 ml graduirana 5 ml, 10 ml, 50 ml pipete 2 ml ali 5 ml graduirana pipeta 5 ml mikro bireta Izvedba: Vzorec mleka dobro premešamo, odpipetiramo 10 ml v 200 ml merilno bučko in dopolnimo z bidest. vodo do oznake. 50 ml tako razredčenega mleka odpipetiramo v 100 ml erlenmajerico in dodamo s pipeto 5 ml 0,02 M EDTA - presežek. Določitev Ca + Mg Tej raztopini s kapalko dodamo ca 0,2 ml KOH (ph = 12-12,5) in noževo konico mureksida. Raztopina se obarva temno vijolično. Presežek EDTA titriramo iz mikrobirete s CaCl 2 do ciklamno rdeče barve (ml CaCl 2 = v 1 ). Določitev Mg Isti raztopini dodamo še ca 1,5 ml KOH (8 M, ph 13-13,5). Pri tem se Mg, vezan na EDTA, obori kot Mg(OH) 2, sprosti se ekvivalentna količina EDTA in mureksid se zopet obarva temno vijolično. Nadaljujemo titracijo s CaCl 2 do ponovnega preskoka barve (ml CaCl 2 = v 2 ). Račun: Izračunamo vsebnost Mg: m( M g) M ( M g) = c(cacl 2). v (CaCl 2 ) mg Mg/l mleka = c(cacl 2 ). v 2 (CaCl 2 ). M(Mg). R v 2 = ml CaCl 2 (poraba pri drugi titraciji) M(Mg) = 24,3 R = 400 Izračunamo vsebnost Ca: mg Ca/l mleka = [v EDTA. T- (v 1 + v 2 )]. c(cacl 2 ). M(Ca). R v 1 = ml CaCl 2 (poraba pri prvi titraciji) v 2 = ml CaCl 2 (poraba pri drugi titraciji) M(Ca) = 40,08 R = 400 T = razmerje med v(cacl 2 ) in v(edta) pri medsebojni titraciji

7 T = v ( CaCl 2) v( EDTA) = ml CaCl2 5 ml EDTA Ocena: Vsebnost Ca v mleku je 1100 do 1300 mg/l, vsebnost Mg pa 90 do 140 mg/l. 1.5 Določanje NaCl po Mohru v mesu in mesnih izdelkih, konz. zelenjavi in obroku Titracija kloridov z AgNO 3 v nevtralnem ali slabo alkalnem mediju, indikator je raztopina K 2 CrO 4. 0,1 M AgNO 3 nasičena raztopina K 2 CrO 4 kremenčev pesek brez Cl - razredčen NaOH Pribor: terilnica 100 ml merilna bučka vodna kopel bireta Izvedba: 2 g (±0,001) mesa tremo s peskom v terilnici ob dodatku 2 do 3 ml vode. To kvantitativno speremo v 100 ml merilno bučko s ca 50 ml vode. Zračno suh vzorec natehtamo v čašo in speremo v 100 ml merilno bučko s ca 50 ml vode. Dobro premešamo in postavimo za 15 minut v vrelo vodno kopel. Po ohladitvi v mrzli vodi dopolnimo do oznake, premešamo in filtriramo. 20 ml bistrega filtrata odpipetiramo v erlenmajerico in titriramo z 0,1 N AgNO 3 ob prisotnosti par kapljic K 2 CrO 4 do nastanka rdečkaste barve oz. oborine. Če filtrat reagira kislo (lakmus), ga pred titracijo previdno nevtraliziramo z razredčenim NaOH. Račun: % NaCl = b 5 0, 0059. 100 a a = odtehta vzorca (g) b = poraba AgNO 3 (ml) 1 ml 0,1 N AgNO 3 = 0,0059 g NaCl Rezultat:... % NaCl v vzorcu.

8 1.6 Določanje NaCl po Volhardtu v mesu in mesnih izdelkih, konz. zelenjavi in obroku Iz mesnega homogenizata ekstrahiramo kloride, jih s prebitkom AgNO 3 oborimo, prebitni AgNO 3 pa titriramo z raztopino rodanida (CNS). 0,1 M AgNO 3 : 16,987 g AgNO 3 p.a./1 l vode 0,1 M KCNS ali NH 4 CNS: 9.72 g KCNS ali 7.61 g NH 4 CNS/1000 ml, točen titer določimo s titracijo z 0,1 M AgNO 3 po Volhardtu 10 % HNO 3 eter nasičena raztopina železovega III amonsulfata - kot indikator. Pripravimo v hladnem nasičeno raztopino, dodamo malo konc. H 2 SO 4, da izgine rjava barva. Carrezova raztopina: I: 15 % raztopina kalijevega fero cianida (150 g K 4 Fe(CN) 6 * 6H 2 O/1000 ml) II: 30 % ZnSO 4 * 7 H 2 O Pribor: 200 ml merilna buča 100 ml čaša 5 ml, 10 ml in 20 ml pipete 250 ml erlenmajerica z brušenim zamaškom 50 ml bireta lij (Φ 7 cm) Izvedba: 10 g (±0,01g) dobro homogeniziranega vzorca zmešamo v mali čaši z malo vode. Kvantitativno prenesemo v 200 ml bučko (skupaj ca 100 ml vode). Bučko damo v vrelo vodno kopel za 15 minut in večkrat premešamo. Po ohladitvi dodamo med mešanjem po 10 ml Carrezove raztopine I in II, da oborimo snovi, ki motijo, dopolnimo do 200 ml ter premešamo. Ko se usedlina usede, filtriramo skozi naguban filtrirni papir. Nekaj prvih ml filtrata zavržemo, 20 ml popolnoma bistrega filtrata (1 g vzorca) pa odpipetiramo v 250 ml erlenmajerico z brušenim zamaškom), dodamo 10 ml 10 % HNO 3 in iz birete dodamo točno odmerjeno količino 25-50 ml 0,1 M AgNO 3 (v malem prebitku glede na pričakovano količino NaCl) in 5 ml etra. To premešamo in ko se tekočina zbistri, dodamo 5 ml raztopine feri amonsulfata, prebitek AgNO 3 pa titriramo z 0,1 M KCNS do rdečkaste barve. Račun: % NaCl = b 0, 59 10 a 1 ml 0,1 M AgNO 3 = 0,0059 g NaCl a = odtehta vzorca (g) b = poraba AgNO 3 za kloridne ione (= 20 ml porabljenega NH 4 CNS)

9 1.7 Merjenje električne prevodnosti medu Merjenje specifične električne prevodnosti lahko služi kot koristna informacija o kakovosti in morebitni potvorjenosti medu, lahko pa je v pomoč tudi pri določanju vrste medu. Merjenje električne prevodnosti raztopine medu s konduktometrom proizvajalca KÜBLER. destilirana ali deionizirana voda Pribor: merilna posoda (lonček) čaša pipeta plastična žlička konduktometer Opomba: Ne dotikajte se kovinskih delov aparata! Izvedba: Med, ki smo mu že izmerili vsebnost vode, zajamemo s plastično žličko in z njim do roba, brez zračnih mehurčkov, napolnimo merilni lonček. Z ravnim delom žličke odrežemo odvečni med. Med, ki ostane na zunanji strani lončka, popolnoma odstranimo. Tako napolnjen lonček v poljubni legi položimo v čašo in dodamo potrebno količino vode. Volumen vode, potrebne za pripravo raztopine medu, je odvisen od tega, koliko vode oz. suhe snovi vsebuje med. Odčitamo ga iz diagrama 1. Izhajamo iz % vode ali % suhe snovi (desna ali leva skala diagrama). Opomba: Volumen vode, ki ga odčitamo iz diagrama, velja le, če uporabljamo pripadajoči originalen lonček. Mešamo s čisto plastično žlico tako dolgo, da se med popolnoma raztopi. Pred merjenjem speremo konduktometer z destilirano vodo in posušimo s papirnato brisačo. Aparat potopimo približno 4 cm globoko v raztopino medu; s tresenjem nekaj sekund mešamo, pustimo aparat v raztopini in preverimo, da na elektrodah ni zračnih mehurčkov (če so na elektrodah mehurčki, aparat dvignemo iz raztopine in ga nekajkrat lahno stresemo). Aparat mirno držimo, tako, da se ne dotika dna in počakamo, da se na okencu pokaže izmerjena vrednost. Izmerjeno vrednost delimo s tisoč. Rezultat je "električna prevodnost vzorca medu". Enota je ms/cm (milisimens na centimeter).

10 Tabela: Električna prevodnost različnih tipov medu sorta Električna prevodnost (ms/cm) vir: Leo Kuebler slovenski med (orientacijsko) čista razt. sladkorja okrog 0,1 cvetlični med 0,08-0,18 0,33-0,80 kostanjev med 0,8-1,4 0,8 2,1 gozdni med 1,0-1,6 0,8-1,7 akacijev med 0,08-0,29 kostanjev 0,96 2,25 smrekov 0,92 1,63 hojev 0,89-1,57 12 13 85 14 15 utežni % suhe snovi 80 16 17 18 19 20 21 % vode utežni 75 21 22 23 24 25 26 ml dodane vode 25 Diagram 1: Volumen dodane vode glede na izmerjen % vode (% suhe snovi) v medu

11 1.8 Merjenje električne prevodnosti vode Električna prevodnost vode je odvisna od prisotnosti ionov v vodi: od njihove koncentracije, gibljivosti in naboja ter od temperature vode ob merjenju. Raztopine anorganskih snovi so večinoma dobri prevodniki, molekule organskih snovi, ki ne disociirajo v vodi, pa prevajajo električni tok slabo ali pa ga sploh ne. Na električno prevodnost pitne vode običajno vplivajo koncentracije kalcijevih, magnezijevih, natrijevih, kalijevih, hidrogenkarbonatnih, sulfatnih in kloridnih ionov. Enota za električno prevodnost je mikro Siemens na cm (µs/cm). Merjenje električne prevodnosti vode z laboratorijskim konduktometrom. Izvedba: V plastično čašo nalijemo približno 50 ml vzorca vode in mu izmerimo električno prevodnost. Ocena: Električna prevodnost je indikatorski parameter in njena sprememba kaže na morebitno onesnaženost pitne vode 8ali vdor vode iz drugega vodnega vira). V Pravilniku je parameter uvrščen v Prilogo 1, del C, med indikatorske parametre, saj mejna vrednost ne temelji na podatkih o nevarnostih za zdravje ljudi. Mejna vrednost za pitno vodo je 2500 µs/cm pri 20 o C. Električna prevodnost morske vode je približno 50.000 µs/cm, deževnice pa 5-30 µs/cm. 2. Določanje vsebnosti vitamina C 2.1 Titracijsko določanje vitamina C v sadnem soku, medu in vodi Askorbinska kislina je močan reducent in kot tako jo lahko določimo s titracijo z oksidanti ali tako, da dodamo oksidant v prebitku in ta prebitek reduciramo nazaj z reducentom. Najpogosteje izvedemo direktno titracijo, in sicer z oksidantom diklorfenol-indofenolom. Opozorilo: Kvantitativno reakcijo motijo drugi reducenti, kot so fenoli, železovi in bakrovi ioni itd. Zato naj postopki potekajo čim hitreje. 2-6 diklorofenolindofenol (DI), priprava: 200 mg DI topimo v 8 ml vrele dest. vode. Kvantitativno prelijemo v 500 ml merilno bučko, dopolnimo do oznake (1 ml = 0,24 mg askorbinske kisline). Raztopina je uporabna 3-4 dni. 10 % ocetna kislina askorbinska kislina p. a. za standardizacijo DI-reagenta

12 Pribor: 5 ml ali 10 ml pipeta 25 ali 50 ml bireta Izvedba (za bistre in skoraj brezbarvne sokove): Odpipetiramo nekaj ml soka (npr. 4 ml) v erlenmajerico in razredčimo z dest. vodo do ca 150 ml, dodamo 5 ml 10 % ocetne kisline in titriramo z DI-reagentom do rdeče barve, obstojne 15 sekund. Slepi vzorec: Ker porabita voda in ocetna kislina nekaj DI-barvila za svoje obarvanje do rdeče barve, moramo to napako odšteti, zato vzporedno z vzorcem naredimo slepi vzorec. 150 ml vode nakisamo s 5 ml 10 % ocetne kisline in titriramo iz mikrobirete kot pri vzorcu, vendar le po 0,1 ml DI-reagenta. Standardizacija DI - raztopine Pripravimo si raztopino, ki vsebuje 0,24 mg askorbinske kisline v 1 ml. Npr. 0,120 g raztopimo v dest. vodi v 500 ml merilni bučki. 5 ml te raztopine (1,2 mg askorb. kisl.) odpipetiramo v erlenmajerico, dodamo 150 ml dest. vode in 5 ml 10 % ocetne kisline in titriramo z DI raztopino. f DI = 5 ml ml DI Račun: ml glavne titracije - ml slepega vzorca = ml DI za npr. 4 ml soka 1 ml DI = 0,24 mg vitamina C ml DI mg vit. C/l soka = fdi 0, 24 1000 ml( soka) Rezultat: Analizirani sadni sok vsebuje... mg vitamina C/l. 2.2 HPLC določanje vitamina C v sadnem soku, medu in vodi Stabilizacija L-askorbinske kisline (L-AK) z metafosforno kislino ter določitev vsebnosti vitamina C z uporabo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. 1,5 % metafosforna kislina: 15 g (HPO 3 ) n raztopimo v bidestilirani vodi in razredčimo do 1000 ml. Po določenem času metafosforna kislina hidrolizira v o- fosforno kislino, zato vsakič pripravimo svežo. izhodna standardna raztopina L-AK: odtehtamo 100 mg L-AK, raztopimo in razredčimo do 100 ml z 1,5 % (HPO 3 ) n. Pripravimo svežo.

13 standardne raztopine L-AK 3 koncentracij: 1, 4 in 7 ml izhodne standardne raztopine L-AK odpipetiramo v 100 ml merilno bučko in razredčimo z 1,5 % (HPO 3 ) n do oznake (c = 10, 40 in 70 mg/l). Pripravimo sveže. Kromatografski pogoji: Gradientna črpalka: Maxi Star, Knauer Kolona: Aminex HPX - 87H, 300 x 7,8 mm; Bio - Rad Mobilna faza: 0,005 M H 2 SO 4 Pretok mobilne faze: 0,6 ml/min Volumen injiciranja: 10 µl Detektor: UV - VIS, 245 nm, Knauer Izvedba: V čašo, v kateri je 20 ml 1,5 % raztopine (HPO 3 ) n s pipeto odmerimo ustrezen volumen soka glede na pričakovano vsebnost vitamina C (npr. 2 ml multivitaminskega, 4 ml pomarančnega, 10 ml jabolčnega). Dobro premešamo in ekstrahiramo 10 minut na sobni temperaturi. Prelijemo v ependorfko in centrifugiramo 15 minut pri 0º C in 4000 obratih. Supernatant nato prefiltriramo skozi Milipore filter (0,45 µm) v vialo. Tako pripravljen vzorec injiciramo v kolono HPLC. Račun: Po končani kromatografski ločbi dobimo kromatogram. Iz znanih površin kromatografskega vrha L-AK za standardne raztopine L-AK, njihovih koncentracij in površin kromatografskih vrhov, ki jih dobimo pri analizi vzorcev soka, izračunamo koncentracijo vitamina C v soku. Rezultat: Analizirani sadni sok vsebuje... mg vitamina C/l. 3. Določanje skupne kislosti (sadni in zelenjavni izdelki, obrok) 3.1 Potenciometrijska metoda Princip in uporaba Metoda temelji na potenciometrijski titraciji z raztopino natrijevega hidroksida. Metodo uporabljamo za določanje skupne kislosti sadja in vrtnin ter sadnih in zelenjavnih izdelkov. Aparatura in pribor Poleg običajne laboratorijske opreme uporabljamo še: 1) čašo s prostornino 250 ml z elektromagnetnim ali mehaničnim mešalnikom; 2) graduirani pipeti s prostornino 25 in 100 ml; 3) merilno bučko s prostornino 250 ml;

14 4) homogenizator ali terilnico; 5) erlenmajerico s povratnim hladilnikom; 6) analitsko tehtnico; 7) potenciometer s stekleno elektrodo; 8) bireto s prostornino 100 ml. Reagenti Uporabljamo naslednje reagente: 1) natrijev hidroksid, raztopino s c (NaOH) = 0,1 mol/l; 2) puferno raztopino znanega ph. Priprava vzorca Enako kot pri potenciometrijski metodi! Določanje s potenciometrijsko titracijo Za umerjanje potenciometra uporabljamo puferno raztopino. Količina vzorca za analizo Odvisno od pričakovane kislosti, odmerimo s pipeto 25 ml do 100 ml pripravljenega vzorca in ga prenesemo v čašo z mešalnikom. Titracija Vklopimo mešalnik, nato iz birete hitro dodajamo raztopino natrijevega hidroksida, dokler ni ph približno 7. Zatem raztopino dodajamo počasneje, dokler ni ph 8,1 ± 0,2. Z istim vzorcem za analizo opravimo najmanj dve določanji. Izračunavanje Vzorec, merjen po prostornini Skupno kislost, izraženo v milimolih monobazne kisline na 100 ml izdelka, če upoštevamo razredčitev, izračunamo po formuli: 250 V1 c 100 1000 V1 c Skup. kislost (mm/100 ml) = = 25 V V Vzorec, merjen po masi Skupno kislost, izraženo v milimolih monobazne kisline na 100 g izdelka, če upoštevamo razredčitev, izračunamo po formuli: 250 V1 c 100 Skup. kislost (mm/100 g) = m V kjer je: V0 - prostornina vzorca v ml; V1 - prostornina raztopine natrijevega hidroksida, porabljenega za določanje, v ml; c - točna koncentracija raztopine natrijevega hidroksida v mol/l; m - masa vzorca v g. Drug način izražanja skupne kislosti Skupno kislost lahko izrazimo, kot je običajno, s številom gramov kisline na 100 g ali 100 ml izdelka tako, da dobljene vrednosti pomnožimo z ustreznim faktorjem ene izmed kislin, navedenih v tabeli 5. Tabela 5. Faktorji za preračunavanje skupne kislosti 0 0 0

15 Kislina Faktor jabolčna 0,067 oksalna 0,045 citronska (monohidrat) 0,070 vinska 0,075 ocetna 0,060 mlečna 0,090 Ustrezne kisline so: a) jabolčna kislina - pri izdelkih iz pečkastega in koščičastega sadja; b) citronska kislina - pri izdelkih iz jagodičastega sadja in citrusov; c) vinska kislina - pri izdelkih iz grozdja; d) oksalna kislina - pri izdelkih iz špinače in kislice; e) mlečna kislina - pri biološko konzerviranih izdelkih; f) ocetna kislina - pri mariniranih izdelkih. Izražanje rezultatov Kot rezultat vzamemo srednjo vrednost dveh določanj, če so izpolnjene zahteve glede ponovljivosti. Rezultat izrazimo na eno decimalko. 3.2 Metoda, ki temelji na spremembi barve indikatorja Princip in uporaba Metoda temelji na titraciji z raztopino natrijevega hidroksida v prisotnosti fenolftaleina kot indikatorja. Uporabljamo jo za določanje skupne kislosti sadja in vrtnin ter sadnih in zelenjavnih izdelkov. Aparatura in pribor Uporabljamo naslednji pribor: 1) homogenizator ali terilnico; 2) graduirani pipeti s prostornino 25 ml in 100 ml; 3) erlenmajerico s povratnim hladilnikom; 4) merilno bučko s prostornino 250 ml; 5) bireto s prostornino 100 ml; 6) analitsko tehtnico; 7) čaša z ustrezno prostornino. Reagenti Uporabljamo naslednje reagente: 1) raztopino natrijevega hidroksida, s c (NaOH) = 0,1 mol/l; 2) raztopino 10 g fenolftaleina v 1 l 95 % etanola (V/V). Priprava vzorca Tekoči izdelki in izdelki, ki se lahko filtrirajo (sadni sirupi, slane tekočine, fermentirani izdelki) - Enako kot pri potenciometrijski metodi!

16 Drugi izdelki - Enako kot pri potenciometrijski metodi! Posušene in dehidrirane izdelke razrežemo na koščke. Laboratorijski vzorec nato premešamo v homogenizatorju ali terilnici. 25 g laboratorijskega vzorca odtehtamo z natančnostjo 0,01 g in s 50 ml vode kvantitativno prenesemo v erlenmajerico. Vsebino mešamo, dokler ne postane tekočina homogena. Nato erlenmajerico spojimo s povratnim hladilnikom in vsebino segrevamo na vodni kopeli približno 30 minut. Ohlajeno vsebino erlenmajerice kvantitativno prenesemo v merilno bučko s prostornino 250 ml in dopolnimo do oznake s sveže prekuhano in ohlajeno destilirano vodo, nato pa filtriramo. Količina vzorca za analizo Odvisno od pričakovane kislosti, odmerimo s pipeto 25 ml do 50 ml ali 100 ml vzorca za analizo in ga prenesemo v čašo z ustrezno prostornino. Določanje skupne kislosti V odmerjeno količino vzorca za analizo dodamo 0,25 ml do 0,5 ml raztopine fenolftaleina in med stresanjem titriramo z raztopino natrijevega hidroksida, dokler se ne pojavi svetlo rožnata barva, ki je obstojna najmanj 30 sekund. Z istim vzorcem za analizo opravimo najmanj dve določanji. Izračun Enako kot pri potenciometrijski metodi! Drug način izražanja skupne kislosti Enako kot pri potenciometrijski metodi! Izražanje rezultatov Enako kot pri potenciometrijski metodi!