Nova fasada na hiši Poleg ogrevalnega sistema je najbolj pomemben dejavnik prihranka stroškov ogrevanja dovolj debel fasadni sloj. Znano je, da 5 in nekaj več centimetrov debela fasada že dolgo več ne zadostuje sedanjim visokim standardom po učinkoviti rabi energije. Če je naša hiša z starim pretankim fasadnim slojem, je mesec marec pravi čas za sanacijo fasade. Z novo fasado se bo poleg povsem drugačnega videza hiše račun za kurjavo v naslednji zimi občutno zmanjšal. Energetske zahteve za stanovanjsko hišo so bile pred petnajstimi leti povsem drugačne kot so sedaj. Cena vseh vrst kuriv za ogrevanje hiše so bile neprimerno nižje. Zaradi tega je že do 8 centimetrov debel fasadni sloj povsem zadostoval, da je bil letni strošek ogrevanja dovolj nizek. Vendar že nekaj zadnjih let je z rekordnimi cenami kuriva temu nedvomno konec. Dejstvo je, da bomo v hiši lahko privarčevali z ogrevanjem le, če bo ta energijsko dovolj učinkovita. Torej bo med drugim imela dovolj učinkovito fasadno izolacijo. V primerjavi z staro tankoslojno fasado lahko z novim debelejšim fasadnim sistemom privarčujemo 20% in več toplotne energije. To pomeni, da se naložba v sanacijo fasade lahko povrne že v 10 letih. Poleg tega si je s strani državnega Eko sklada možno pridobiti nepovratna finančna sredstva za večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih zgradb. Med tovrstne subvencije spada tudi adaptacija termoizolacijske fasade. Eko sklad povrne v višini 25% od celotne investicije, vendar z omejitvijo, da za največ 200 m2 izolacijske fasade povrne ne več kot 12 eur/m2. Pri povprečno veliki stanovanjski hiši to pomeni približno 2000 eur povrnitve investicije. Če je na stari fasadi vgrajen toplotno izolacijski material, katerega toplotna prevodnost λ 0,045 W/mK, lahko vlagatelj izvede konkretno naložbo v razliki do najmanj 15 cm izolacijskega materiala. Z oddajo vloge za subvencijo je potrebno Eko skladu predložiti še fotografije že izvedenega fasadnega sistema, originalne predračune izvajalca novega fasadnega sistema ter ustrezna dokazila, ki izkazujejo toplotno prevodnost (tehnični list, izjava o skladnosti). Znaki dotrajane fasade Poleg pretankega izolacijskega sloja se na fasadi stari nekaj deset let pojavijo še številne druge vizualne in tudi tehnične napake. Ena pogostih je nastanek lasastih razpok. Ker fasadni omet z leti izgublja elastičnost, se na površini pojavijo lasaste razpoke (debelina razpok je do 0,2 mm). S tem postane nevarnost vpijanja vode v fasadni sloj. Na trgu so v ponudbi posebne vodoodbojne raztopine, s katerimi je možno sanirati nastale razpoke. Vendar to velja le za lasaste razpoke z omenjeno debelino poke. Nastanek debelejših razpok je pogosto vzrok posedanje objekta, lahko pa so tudi same napetosti med različnimi vrstami vgrajenih fasadnih materialov. Da bo takšna sanacija fasade uspešna, je kot prvo potrebno odkriti točen vzrok poškodb. Tako kot na strehi se tudi na fasadni površini lahko z leti ob posebnih pogojih pojavijo alge, plesni in lišaji. Z njihovim nastankom je videz fasade seveda precej skažen. Če želimo fasado sanirati le z odpravo mikrobioloških pojavov, fasadno površino premažemo s posebnim premazom za omejevanje razvoja mikroorganizmov. Največkrat pa je takšno starejšo fasado potrebno temeljito obnoviti z dodatnim izolacijskim slojem. V primeru, da je stari fasadni sloj razpokal zaradi nezadostnega oprijema sloja s
podlago, bo najprej potrebna celotna odstranitev starega fasadnega sloja in zatem izvedba novega toplotnoizolativnega sistema. Pred namestitvijo novega izolacijskega sloja se po temeljiti odstranitvi vseh ostankov lepila, podlago izravna. Če je obstoječi fasadni sloj dovolj povezan s podlago, se preko obstoječe fasade le pritrdi nov izolacijski sloj. Predhodno je obvezno potrebno preveriti medsebojno usklajenost starih in novih materialov. Nov izolacijski sloj je nujno potrebno sidrati v nosilno podlago (zid) in ne le v obstoječi fasadni sloj. Različni izolacijski materiali V Sloveniji so čez celotno leto velike temperaturne spremembe (tudi več kot 40 C razlike). Posledično s tem se fasadni materiali različno obnašajo. V hladnejšem vremenu se material krči, v toplejšem pa se prične ta raztezat. Zaradi takšnih ekstremnih dejavnikov je potrebno izbrati dovolj kakovosten fasadni material in predvsem mora biti ta pravilno vgrajen. V primerjavi z ostalimi gradbenimi materiali je toplotnoizolacijski material eden cenejših, vendar kljub temu še vedno investitorji velikokrat varčujejo ravno na račun tega. In to klub temu, da se v javnosti nenehno govori o vse večji pomembnosti energijske učinkovitosti zgradb. Cena toplotnoizolacijskega materiala v celotni ceni vgrajene toplotno izolacijske obloge predstavlja komaj dobro desetino vse naložbe. Koliko lahko prihranimo z vgradnjo debelejšega toplotnoizolacijskega fasadnega sloja, je hitro razvidno v naslednjem primeru. Če bomo dosedanji 5 cm debel izolacijski fasadni sloj povečali na priporočljivo debelino 16 cm, bomo toplotne izgube skozi fasado zmanjšali kar za skoraj 60%. V drugem pomenu besede to pomeni, da bomo s to dodatno izolacijo privarčevali 2,8 litrov kurilnega olja na en kvadrati meter fasadne površine. To na primer za površino 200 m2 fasade predstavlja prihranek 560 litrov olja na leto. Za dosego naziva nizkoenergijske hiše je potrebna vgradnja od 15 do 20 cm debelega toplotno izolacijskega sloja. Za pasivno hišo pa je zahtevan izolacijski fasadni sloj v debelini od 25 do 30 cm. Kljub temu pa le z povečanjem debeline izolacije ne bomo dosegli zadostnega toplotnoizolacijskega učinka. Za prihranek je pomembna tudi sestava celotnega fasadnega sistema, izbira izolacijskega materiala in seveda njegova pravilna izvedba. Ponudba sedanjih izolacijskih materialov je kar precej pestra. To so stiropor, stirodur, kamena volna, steklena volna, izolacijske plošče iz lesne volne, vlaknene plošče, pluta, celulozna izolacija, kokos, itd. Vendar se še vedno najpogosteje uporabljata materiala kot je mineralna volna in stiropor. Mineralna volna je toplotna izolacija iz kamene ali steklene volne. Izolaciji se razlikujeta glede na sestavo. Kamena volna vsebuje več kamenin, steklena pa več steklenih vlaken. Prednost mineralne volne je, da dosega zelo dobro izolativnost, je elastična, odporna proti vibracijam in mehanskim učinkom, je difuzijsko odprta, ne razpada, absorbira zvok in je odporna proti škodljivcem. Vendar po drugi strani prisotnost vlage zmanjšuje njene toplotnoizolacijske lastnosti. Ekspandirani oziroma penjeni polistiren je bolj poznan pod imenom stiropor. Njegova največja prednost pred ostalimi izolacijami je ugodna cena, kar je vzrok, da je med fasadnimi izolacijami za stanovanjske hiše tako pogosto uporabljen. Stiropor skoraj ne vpija vode, razen da je izpostavljen dolgotrajnem vlaženju. Odporen je na temperaturo do 80 C. Ne sme pa biti izpostavljen vplivom ultravijoličnih žarkov. Vsak izolacijski material ima svoje prednosti in tudi slabosti, zato se naj pred izbiro pozanimamo pri izvajalcu ali proizvajalcu o lastnosti materiala. Vedimo, da željen učinek izolacije dosežemo poleg zadostne debeline sloja še z ustreznimi kemičnimi in fizikalnimi
lastnostmi izbranih materialov. Za izolacijo fasade so bolj primerni materiali, ki so izdelani v obliki plošč ali lamel, kateri imajo boljšo mehansko trdnost in so enostavnejši za montažo. Glede na toplotno prevodnost se izolacijski materiali med sabo bistveno ne razlikujejo. Toplotna prevodnost sicer pomeni koliko toplote preide v eni sekundi skozi kvadratni meter materiala, ki je debel en meter, če je razlika temperature zraka na obeh straneh materiala en kelvin oziroma ena stopinja Celzija. To pomeni, da čim manjša je vrednost toplotne prevodnosti, toliko boljše material izolira. Izraža se v vatih na meter kelvin (W/mK). Mineralna volna ima toplotno prevodnost od 0,032 do 0,04 W/mK. Stiropor pa ima od 0,032 do 0,038 W/mK. Za zagotovitev želenega izolacijskega učinka je ne glede na vrsto izolacijskega materiala ali načina izvedbe pomembno, da pri novem fasadnem sistemu ni toplotnih mostov. Ti so najpogosteje na balkonski plošči ali mestih okrog oken in vhodnih vrat. Noben, še tako majhen štrleči fasadni del ne sme biti brez izolacijskega sloja. Popolna izolacijska zatesnitev je seveda zamudno delo, ki poveča stroške investicije, vendar le tako bodo odpravljeni toplotni mostovi. Ti poleg zmanjšanega izolacijskega učinka povzročajo tudi nastajanje plesni znotraj bivalnih prostorov. Različni fasadni sistemi Glede na izvedbo fasadne toplotne izolacije sta poznana dva različna sistema. To sta kontaktna neprezračevana fasada in prezračevana fasada. Na stanovanjskih hišah je kontaktna fasada najbolj razširjena. Pri njej se nosilni del, izolacija in fasada oziroma vsi zunanji sloji stene med seboj popolnoma nepredušno stikajo in so pritrjeni drug na drugega. Torej je neposredno na izolacijski sloj izveden omet in na njega zaključni sloj. Kot izolacijski material pri tem prevladuje stiropor. Kontaktna fasada je primerna tako za stare objekte kot novozgrajene zidane ali montažne hiše. Njo se ne uporablja edinole na spomeniško zaščitenih objektih, kjer je toplotna izolacija običajno izvedena z notranje strani obodnega zidu. Kompaktni, neprezračevani fasadni sistem se razlikuje še na tankoslojno ali debeloslojno fasado. Predvsem zaradi cenovne ugodnosti je tankoslojna fasada že nekaj časa zelo priljubljena. Poleg hitre in dokaj enostavne izvedbe je njena prednost še v lahki teži, zato je primerna tudi pri sanaciji starejših hiš, kjer je potrebna majhna statična obremenitev. Ker so vsi sloji takšne fasade relativno tanki, je čas njihovega sušenja kratek in s tem ni potrebnih večjih časovnih zamikov pri vgradnji posameznih slojev. V primerjavi z debeloslojno fasado je slabost tankoslojne fasade v slabši mehanski odpornosti. Najprej se izolacijske plošče (stiropor ali kamena volna) lepijo ali pritrdijo s posebnimi pritrdili na podlago. Zatem se nanese na izolacijo tanek izolacijski sloj v debelini od nekaj milimetrov do enega centimetra. Z zobato gladilko se nanese prvi sloj lepilne malte, vanjo se vtisne plastificirano stekleno mrežico in nanese še drugo plast malte. Na ta način fasada pridobi zadostno trdnost. Lepilna malta je izdelana na cementni osnovi, ki ravno tako nudi zadostno trdnost. Ko se ta malta dovolj posuši, se nanese še zaključni sloj fasadnega ometa. S tem je postopek izdelave tankoslojne fasade zaključen. Debeloslojno kontaktno fasado se uporablja predvsem pri novogradnjah. Takšen fasadni sistem je bolj poznan pod nazivom teranova fasada. Dobro desetletje nazaj je bila z izolacijskimi kombi ploščami med najbolj priljubljenimi načini izdelave fasad. Pomembni odliki takšne fasade sta dobra trdnost in odpornost pred mehanskimi poškodbami. Slaba plat pa je v dolgotrajnosti izdelave in s tem seveda tudi v povečanju investicije. Pri izvedbi debeloslojne fasade se izolacijske plošče v točkovnih presledkih lepijo in še dodatno pritrjujejo s pritrdili. Preko plošč se napne pocinkano mrežico (rabitz), ki se jo pritrdi
s pomočjo pritrdil, katere imajo tudi držalo za mrežico. Ta sidra imajo nastavek za odmik pocinkane mrežice od izolacijske plošče, ki ga je potrebno upoštevat. Stiki med mrežami so zelo pomemben element za preprečitev morebitnih poznejših fasadnih razpok. Robovi mrež se morajo med sabo obvezno prekrivati, še posebej je potrebno paziti na zidnih, okenskih ali vratnih vogalih. Prek nje se nanese v debelini dobrega centimetra cementni obrizg in sicer tako, da je mrežica v ometu. Le tako bo ta dovolj trdno povezala posamezne plošče med seboj, kar bo preprečilo nevarnost pojava poznejših razpok na fasadi. Takšen postopek izdelave fasade je končan z nanosom zaključnega fasadnega ometa, v debelini enega centimetra. Od klasične kontaktne fasade se prezračevana fasada razlikuje po tem, da ima med izolacijsko plastjo in zaključnim fasadnim slojem še prezračevan zračni prostor oziroma sloj. Zračna plast med izolacijo in zunanjo fasadno oblogo omogoča potrebno prezračevanje in s tem preprečuje nastanek vlage, ki bi sicer iz bivalnih prostorov skozi zid in izolacijo prehajala v okolje. Osnovni pogoj ob izdelavi takšne fasade je odprta zračna plast na vrhnjem zaključku fasade in omogočen dovod zraka s spodnje strani. Za izolacijo se najpogosteje uporablja stekleno ali kameno volno, medtem ko je stiropor manj primeren. Toplotna izolacija mora biti pri takšni fasadi zelo natančno izvedena, sicer lahko skozi izolacijo prodira mrzel zrak. Kar nekajkrat višja investicija je poglavitni razlog, da se tovrsten fasadni sistem pri stanovanjskih hišah malokrat uporablja. Sistem je primeren takrat, ko fasadna obloga ne prepušča pare. To je predvsem pri stekleni ali kovinski fasadi. Različni zaključni sloji Najboljši zaključni sloj je takšen, da preprečuje vlaženje notranje izolacije. Torej je dovolj vodoodbojen in hkrati ima zmožnost, da prepušča notranjo vlago v ozračje. Poleg tega naj bi imel še dobro barvno obstojnost, trajnost in odpornost proti algam in mahovom. Na trgu je danes precej velika ponudba različnih zaključnih fasadnih slojev oziroma fasadnih barv. Prevladujejo apneni, akrilni, silikonski, silikatni ali kombinacija silikonskega in silikatnega zaključnega sloja. Pri izdelavi celotnega fasadnega sistema naj posamezne plasti nikdar ne kombiniramo sami na pamet, saj še zdaleč med seboj niso združljivi vsi izolacijski materiali, ometi in barve. Brezpogojno morajo biti plasti med seboj združljive tako po kemijskih kot fizikalnih lastnostih. Ob tem bo pomemben nasvet proizvajalca ali samega izvajalca del. Vsaka vrsta zaključnega sloja ni primerna za na vsako podlago. Tako lahko na primer težje omete nanesemo samo na podlago, ki je dovolj nosilna. Lažje omete kot so akrilni, silikatni ali silikonski pa lahko izvedemo tudi na stekleno volno ali stiropor. V primeru obnove stare fasade le z novo barvo je potrebno imeti na znanju, da bo stara fasadna barva iste osnove kot nova, ki jo bomo uporabili. Za adaptacijo fasade je sicer še najbolj primerna silikonska barva, ki je dobro paraprepustna in se združuje z večino starih barv. Zaključno barvo je potrebno nanesti na fasadni sloj v dveh nanosih. To velja ne glede na to ali se izdeluje nov celotni fasadni sistem ali se izvaja le obnovitveno barvanje. V času barvanja in sušenja naj bo zunanja temperatura od 5 do 30 C. V primeru nizke temperature se podaljša čas sušenja barve, kar pa ni dobro. Ob previsoki temperaturi pa zaradi prehitrega sušenja barve lahko nastanejo na površini lasaste razpoke in osušene kaplje barv. Desetletje ali dve nazaj se je pri nas skoraj izključno uporabljala le bela fasadna barva ali povsem nežne barve izdelane iz naravnih snovi. Zaradi novih materialov (sintetične barve) se že nekaj časa uporabljajo vse bolj živi barvni odtenki. Aktualna je predvsem rumena, vijolična, marelična, zelena in modra barva. V ponudbi imamo neomejeno barvno paleto
odtenkov, tako da lahko izberemo barvni ton povsem po našem okusu. Žal pa je to tudi dvorezen meč, saj se vse bolj prepogosto investitorji odločajo za fasadno barvo le po svojem okusu in ob tem ne pomislijo ali se bo ta barva sploh vklopila v okolico. Pogost vzrok za izbiro premočnega odtenka barve je odločanje na podlagi barvnega vzorca. Namreč ta vzorec barve na papirju precej odstopa od istega barvnega odtenka na fasadi, saj velika fasadna površina naredi določeno barvo bistveno drugačno kot je vidna na vzorčnem listku. Vedimo, da z novo barvo fasade lahko hišo zelo dobro polepšamo, lahko pa jo presenetljivo hudo popačimo. S tem še tako lepa oblika stavbe ne bo prišla do izraza. Barva oken, vhodnih in garažnih vrat, barva strešne kritine in balkonske ograje so pomembni dejavniki za kakšen barvni odtenek fasade se odločimo. V zadnjem desetletju so na slovenskih fasadah postali precej popularni razni okrasni dodatki oziroma profili, ki jih nekateri imenujejo štukature. Sicer imajo ti v zahodni Evropi že več desetletno tradicijo. Od njih pa se je ideja zanesla tudi k nam. Okrasni profili se lahko uporabljajo na različnih mestih fasade. Najbolj pogosto so okrog oken, vrat, vogalov in kapnih profilov. Razlika med nekdanjimi fasadnimi profili in sedanjih sodobnimi je ne toliko v videzu, temveč predvsem v materialu iz katerega so izdelani. Sedanja tehnologija izdelave omogoča izvedbo okrasnih profilov tudi na že izolirane fasade. To pomeni, da z njihovo vgradnjo na stavbi ne nastanejo toplotni mostovi. Na trgu so v ponudbi profili iz stiropora ali mavca. Sedanji fasadni profili iz stiropora so izdelani iz ekspandiranega samougasljivega in odležanega polistirena. Vidna površina je tovarniško obdelana z zaščitno oblogo, ki je odporna na UV žarke, ima dobro odpornost, trdnost in trajnost. Običajno imajo standardno dolžino 2 metra. Postopek vgradnje je enostaven in hiter. Z navadno ročno žago se profile razreže na mere. Na podlago se jih lepi z lepilom za stiropor, katerega se nanese po celotni hrbtni strani in na stike profila. Po lepljenju se nastale reže zapolni z akrilnim kitom ter prebarva v želeno barvo. pripravil: M.A.