RAZSTAVA ETNOGRAFSKI MUZEJ METELKOVA LJUBLJANA

Transcript

1 Letnik 19 πtevilka 167 6/2011 revijo izdaja Zavod za šport RS Planica RAZSTAVA ETNOGRAFSKI MUZEJ METELKOVA LJUBLJANA Nagrajene fotografije natečaja Zavoda za šport RS Planica. Avtorji so Katja Beguš, Lovro Megušar, Grega Krečič in Lenart Oblak. Vabimo vas, da prihodnje leto tudi v sodelujete s svojim fotografskim pogledom. Poπtnina plaëana pri poπti Ljubljana

2 Na uri treninga v Stamsu Prva ugotovitev prijatelja, ki ni športni pedagog, ob skakalnici, na kateri so trenirali dijaki smučarske gimnazije v Stamsu, je bila:»vsi trenirajo, nihče ne govori, nihče ne vpije.«na stolpiču za trenerje je skupina strokovnjakov opazovala dogajanje, prav tako brez glasovnega naprezanja. Nerazumljivo, saj smo doma v kulturi glasnega komuniciranja, celo kričanja. V Stamsu, v idilični vasici med gorami, je gimnazija največja zgradba v kraju. Sedežnica med manjšo in večjo skakalnico se je neprestano vrtela in nihče ni skušal po doskoku z zavlačevanjem pridobiti kakšne minute za počitek. Tako so delovale tudi skakalke. Okoli lesene hišice, pred katero so pripravljali smuči, se je nekaj mladih športnikov samostojno ogrevalo. Ob odhodu smo lahko na ozkem asfaltnem traku, ki vodi do šole, videli tudi športnike na rolarkah. In še zanimiva izkušnja: ko sva se s kolegom kot tujca pojavila v izteku, so naju fantje in dekleta pozdravljali s samoumevnim»grüss Gott«, pa čeprav sva najbrž motila njihov vadbeni ritem. TRibuna port MLAdih 2 V Mariboru 35. srečanje športnikov in športnic iz obmejnih dežel MARIBOR, 17. in 18. junija - Prestolnica Štajerske, ki bo leta 2012 gostila mladinsko SP v šahu, 2013 pa zimsko univerzijado, je gostila 35. srečanje slovenskih športnikov in športnic iz obmejnih dežel. Nastopilo je približno 130 športnikov in športnic iz Avstrije (Slovenska športna zveza), Italije (Združenje slovenskih športnih društev v Italiji), z Madžarske (Zveza Slovencev na Madžarskem) in iz Slovenije. Srečanje je organizirala Komisija za zamejski šport pri OKS - ZŠZ na čelu s predsednico Sonjo Poljšak. Športna zveza Maribor je tekmovanja pripravila v Ljudskem vrtu, športniki pa so bili nastanjeni v športni vasi na Pohorju. Zagotovo je bilo to zanje doživetje. Odprtje dvodnevnega srečanja in slovesna podelitev medalj sta potekala pod Pohorjem, v ciljnem prostoru Zlate lisice. Ob odprtju se je za prisrčen sprejem zamejskih delegacij zahvalil Marijan Velik, predsednik SŠZ iz Celovca, na koncu pa se je Jure Kufersin, predsednik ZŠZI, zahvalil organizatorjem v imenu mladih športnikov in športnic. Prof. dr. Alojz Križman, predsednik ŠZ Maribor, je izrazil veselje, da je lahko Maribor gostil tradicionalno športno srečanje, ki pripomore tudi k spoznavanju mladih športnikov in športnic ter k spoznavanju Republike Slovenije. Prihodnje srečanje bo v Novem mestu. Uvrstitve, namizni tenis - fantje: 1. SŠZ Celovec, 2. ZSŠDI, 3. Maribor, dekleta: 1. SŠZ Celovec, 2. ZSŠDI, 3. Maribor; nogomet (fantje): 1. Maribor, 2. ZSM, 3. SŠZ Celovec, 4. ZSŠDI, odbojka (dekleta): 1. Maribor, 2. ZSŠDI; košarka (fantje): 1. Maribor, 2. ZSŠDI, 3. SŠZ Celovec. (Ivan Lukan)

3 Rekord štafete gimnazije Šentvid Na mestnem atletskem prvenstvu 17. maja in kasneje še na šolskem DP 25. maja so dijaki gimnazije Šentvid v štafetnem teku 4 x 100 m postavili nov šolski državni rekord. Gašper Hajdu, Sebastijan Pirnat, Luka Končina in Mitja Lindič so najprej tekli 42,61 sekunde (stari rekord 43,09 so imeli dijaki I. gimnazije v Celju še iz leta 2000), na srednješolskem prvenstvu pa so bili še precej hitrejši - tekli so 42,28. Gimnazijo Šentvid na listi rekordov poleg štafete 4 x 100 m še vedno zastopa Sašo Apostolovski v skoku v višino z 217 cm. Apostolovski je zmagal na šolskem prvenstvu v Celju že leta Sašo je bil dolgo tudi absolutni državni rekorder s skokom 230 cm. (P.P.) Janez Urbanc Ker že dolgo dobivam (dobro) revijo, ki jo navdihujete z nekaj iskrimi zanesenjaki, se vam zahvaljujem za razumevanje športa kot javnega dobrega. In čestitam za članke, denimo, zadnji uvodnik. Tudi Peče dobro peče... Ker me zanima vse o športni infrastrukturi (ne podstrukturi športa, kot se nov pojem uvaja v osnutku novega NPŠ), jo prebiram s temi očmi. Dvorana v Sevnici, rokomet, finalni turnir, npr. je le ena od katastrof. Če bi bila akustično normalna (torej ne posebej umerjena na pouk), tudi bobni ne bi tako motili, kot sicer že vsak žvižg... Pedagogi tam itak ne morejo poučevati in kot nekateri drugje, žal, narobe usmerjajo jezo, kot tudi poročevalci s takšnih (prehrupnih) dogodkov. Odmevni čas je ključen za razumevanje govora (okoli 1,8 sekunde) in je strokovnjaku logičen, takoj ko vstopi v prostor in ploskne z dlanmi. Žal se obvezni državni šolski program sme odvijati v prostorih, ki jih država ne licencira oziroma ne preveri, če so sploh primerni za podajanje pouka. Zadnja, ki je to na področju Slovenije počela, je bila Marija Terezija. Roman Vodeb flpozitivno me je presenetilo, da ste na 2. strani 166. številke ŠM uvrstili kontekst Renate Salecl, ki komentira vrlega profesorja s FŠ. Ko sem pred 15 leti skušal opozoriti (in to počnem še danes - torej pometam pred lastnim pragom), me nihče ni jemal resno. Taka je usoda.«hotel sem pisati o nesramnosti enega od atletskih trenerjev v povezavi s srednješolskim atletskem prvenstvom, pa vpletena (z nešportnostjo oškodovana) atletinja tega noč Dvanajsti mednarodni turnir v mini rokometu DOL, 28. maja - V organizaciji RK Dol TKI Hrastnik je potekal dvanajsti mednarodni turnir v mini rokometu, predstavile so se ekipe dečkov letnika 2000 in deklic letnika Odzvalo se je 63 ekip iz 34 klubov ter osnovnih šol iz Slovenije in Hrvaške, na Dolu pri Hrastniku in v Radečah pa so odigrali 119 tekem. Pohvaliti je treba organizacijo in več kot sto prostovoljcev, največ staršev in srednješolcev ter članov RK Dol TKI Hrastnik. Izidi, dečki - letnik 2000: 1. RD Ribnica Riko hiše, 2. RK Umag, 3. MRK Krka Novo mesto, dečki - letnik 2001: 1. RK Matulji, 2. RK Celje Pivovarna Laško, 3. RD Šmartno A, 4. RK Dol TKI Hrastnik, deklice - letnik 2000: 1. RK Krim Mercator B, 2. RK Zagorje, 3. RK Jeruzalem Ormož, 4. RK Krim Mercator A, deklice - letnik 2001: 1. DRŠ Vrhnika, 2. DRŠ Alen Mihalj, 3. RK Zvezda Logatec, 4. ŽURD Koper. Najboljše peterke, dečki 2000: Jan Golnik, Domen Paternoster (oba Ribn), Jan Manič, Jan Koler (oba Umag), Tilen Kukman (Krka), dečki 2001: Erik Zurak, Ivan Vukajlovič (oba Matulji), Filip Rakita (Ce), Martin Doblekar (Šmart), Marko Senica (Dol), deklice 2000: Maša Semrajc, Jelena Gavrilović (obe Krim B), Nika Roglič (Zagor), Minea Kolenko (Orm), Tea Gomilar (Krim A). deklice 2001: Maja Mole, Jerneja Cankar (obe Vrh), Nika Priteržnik (A. Mihalj), Živa Cocič(Logat), Urška Matejčič (Kp). TRibuna port MLAdih Fanči Moljk JEZIKOVNI KOTIČEK Zdrava zagorelost Pred leti sem v francoskem nakupovalnem središču Carrefour naletel na zbirko izobraževalnih knjižic, med njimi tudi na knjižico o škodljivih posledicah sončenja. Nobene znanosti, samo dejstva, ki so kupcem dopovedovala, da UV žarki napadajo dedno tkivo in delujejo kumulativno. To pomeni, da se negativne posledice sevanja UV žarkov skozi leta seštevajo, saj genski zapis kožne vrhnjice ne pozablja ničesar. Morda boste desetletja s čudovito zdravo porjavelostjo in s svetlimi oblačili navduševali nasprotni spol in živeli z dobro samopodobo. A račun pride kasneje. Pa smo pri bistvu - zdrava zagorelost je zlagana sintagma, saj je zagorelost (porjavelost) kože škodljiva. Najbolj so ranljivi otroci, ki še nimajo razvitih varovalnih mehanizmov, pa svetli tipi ljudi - tudi temnopolti se ubadajo s to težavo. Pred začetkom počitnic smo lahko na Radiu Prvi slišali pogovor z dr. Tanjo Planinšek Ručigaj. Ko jo je voditeljica oddaje o kožnem raku, najbolj razširjenem raku v Sloveniji, spraševala, koliko obiska solarija zdravju še ne škodi, je bil njen odgovor kratek: flče mene vprašate, obisk solarija odsvetujem «. Tudi zgodba o tvorbi vitamina D v porjaveli koži je samo pogojno uporabna, kajti za vitamin D je potrebno zelo malo porjavelosti, denimo po obrazu, rokah. Zdaj, ko je poletje že mimo, se slecite in poglejte v ogledalu in si odgovorite na vprašanje: So bile vaše poletne počitnice prežete z mislijo na škodljive učinke sonca? Olimpionika na skakalnem stadionu v GA-PA se ne bojita zdrave zagorelosti. 3

4 4 vogal Janez Miloš Benčina Predsednik Smučarskega društva Kovinoplastika Lož Letnik 19 πtevilka 167 6/2011 revijo izdaja Zavod za šport RS Planica RAZSTAVA ETNOGRAFSKI MUZEJ METELKOVA LJUBLJANA Vselej, ko sem se na šolskih smučarskih tekmovanjih ali pa klubskih tekaških smučarskih tekmovanjih srečal z mladimi tekači iz Loške doline, sem njihovo dejavnost spremljal z velikimi simpatijami, predvsem zato, ker sem vedel, da prihajajo iz lepih krajev, ki pa so, resnici na ljubo, slovenska geografska slepa pega, tako kot, denimo, dolina reke Drave in hribovje na njenem levem bregu. Prav zato sem se razveselil naključnega srečanja z g. Janezom Benčino, pa čeprav ni športni pedagog ali kaj podobnega, je pa še zmeraj športno dejaven, v mlajših letih pa je užival v mnogih športih, najbolj pa je bil prisoten pri nogometu. Nekdanji nogometaš nikoli ni izstopil iz športa, predvsem pa je že dvanajst let predsednik SD Kovinoplastika Lož. Mladi Ložani, ki jih zanimajo smučarski teki, biatlon in alpsko smučanje, se lahko pridružijo eni od teh dveh temeljnih zimskih športnih dejavnosti, a priznava, da ima društvo velike težave s trenerji, predvsem pa je razočaran ob pasivnosti šole, ki bi lahko za šport v svojem kraju naredila kaj več:»pred leti sem še upal, da bo novi rod športnih pedagogov vendarle bolj sodeloval pri športnem utripu kraja, saj bi to bilo tudi razumljivo. A sem se zmotil. Tudi vodstvo šole klubska dejavnost ne zanima. Če gledamo na to povsem formalno, bi to lahko bilo še sprejemljivo, vendar je življenje pač tako naravnano, da bi morali, v tako majhnem kraju kot je Lož, sodelovati drug z drugim. Saj ne gre za kakšno posebno sodelovanje, ampak zgolj za spodbudo šole, da bi se učenci bolj dejavno vključevali v klub, predvsem v smučarski tek in biatlon. Tu bi bila spodbuda športnih pedagogov zelo dobrodošla. Ampak, žal, ni tako. Precej težav imamo že, če želimo z učenci in učenkami šole, ki že trenirajo, prek sodelovati na šolskih tekmovanjih. Problem so namreč prijave, ker morajo prek šole, ker pač ni druge možnosti. Nekoč smo v klubu za učence kupili nekaj parov smučarske tekaške opreme, a nisem prepričan, da so jo kdaj uporabili pri športni vzgoji. V bližini šole pozimi potegnemo smučino, vendar šolarjev doslej na njej še nisem videl. Doslej nam v sodelovanju s šolo še ni uspelo pripraviti tečaja za tek na smučeh,«je naštel nekaj tegob športa v Ložu, pa čeprav ima že več kot 60-letno tradicijo in se lahko pohvalijo, da so Ložani že dve leti zmagovalci pokalnega tekmovanja v smučarskem biatlonu.»v kategoriji mlajših pionirjev so bili uspešnejši tekači iz Zgornjih Gorij, ker so imeli več najmlajših tekmovalcev. Če bi mi imeli še nekaj pionirjev, pa če bi samo nastopili brez posebno dobrih uvrstitev, bi najbrž zbrali več točk tudi v tej kategoriji,«je dejal Janez Benčina in si mimogrede zaželel še to, da bi učenci pri športni vzgoji več pozornosti namenili tudi splošni tekaški pripravi in šolskih tekaškim tekmovanjem.»morda bi učence lahko ogreli za tek tudi z udeležbo na šolskem državnem prvenstvu v krosu. Pa saj je šolsko prvenstvo v krosu vendar pomembno šolsko tekmovanje in še kako spada v šolski okvir. Tudi tako bi za naš loški tekaški klub šola vsaj posredno naredila veliko,«je še dodal.»žal, kljub uspehom v pokalnem biatlonskem tekmovanju ne moremo v Lož prek Biatlonske zveze dobiti trenerja, ki bi vsaj občasno deloval v našem klubu. Pravijo, da imamo premalo zaledje. Ampak o tem močno dvomim, saj imamo že zdaj v klubu približno trideset otrok, ki trenirajo. Želeli smo se povezati tudi z Bločani, predvsem zato, ker imajo trenerja in sodelujejo s TSK Olimpijo. A so lokalna nasprotja tako močna, da do povezave ne pride, pa čeprav bi oboji imeli korist od sodelovanja. Med težavami, ki nas pestijo, so odhodi naših osnovnošolcev v srednje šole, ko jim ne preostane drugega, kot da zamenjajo klub. Zdaj se dogovarjam s hčerjo Mojco, ki je doktorirala iz kemije in ima kvalifikacije za trenerko in je še zmeraj dejavna na tekaških smučeh, da bi prevzela tri dijake, ki so v reprezentanci, da bi lahko ostali v matičnem klubu. Upam, da bomo stopili korak dlje od zamisli, da morda našim trem najuspešnejših srednješolcem v Ljubljani omogočimo čez zimo trening na Pokljuki,«je razložil predsednik kluba. Predsednik kluba govori o športnih težavah kluba umirjeno in z optimizmom, saj še zmeraj upa, da se bo položaj nekako izboljšal. Kako? Odgovora na to vprašanje nima, zaveda se, da bo morda nekaj staršev, ki imajo svoje otroke v biatlonu, v klubu izpreglo, ko se bo njihov naraščajnik pridružil reprezentanci. Ampak, dokler je upanje in bo v klubu vsaj približno dovolj naraščajnikov, upanje za klub ostaja. Letos bomo zato več pozornosti tekačem in tekačicam namenili prav športnikom SD Kovinoplastka Lož. N. S. Nagrajene fotografije natečaja Zavoda za šport RS Planica. Avtorji so Katja Beguš, Lovro Megušar, Grega Krečič in Lenart Oblak. Vabimo vas, da prihodnje leto tudi v sodelujete s svojim fotografskim pogledom. Nagrajene fotografije natečaja Zavoda za šport RS Planica. Avtorji so Katja Beguš, Lovro Megušar, Grega Krečič in Lenart Oblak. Vabimo vas, da prihodnje leto tudi v sodelujete s svojim fotografskim pogledom. Revija za πport otrok in mladine nadaljuje tradicijo biltena D in glasila olski πport. ISSN Revija je namenjena πportnim naraπëajnikom, trenerjem, πportnim pedagogom, star πem in vsem, ki jih za ni ma πport mla dih. REVIJO IZDAJA Zavod za šport RS Planica OD GO VOR NI URED NIK Niko Slana URED NI T VO Parmova 33, 1000 Ljubljana tel , , faks e-poπta: niko.slana@zrss.si urednistvosm@gmail.com URED NI KI OD BOR Tjaπa Andreé Prosenc, dr. Mojca Dopona TopiË, dr. Bojan Knap, dr. Peter Klavora, dr. Marjeta KovaË, dr. Tomaæ Pavlin, Aleπ Pe Ëe, dr. Stanko Pinter, Roman Raæman, Urπka Stritar. NA ROČ ANJE NA REVIJO Niko Slana e-poπta: niko.slana@zrss.si urednistvosm@gmail.com TISK Littera picta, d.o.o. NA KLA DA OB LI KO VA NJE IN PRE LOM Studio MEDIA, d.o.o., Ljub lja na KO REK TO RI CA Barbara ifrar Vabimo vas, da sodelujete s svojimi pogledi in izkuπnjami. Prispevke sprejemamo po e-poπti ali po poπti na disketah. Fotografij ne vraëamo, razen po dogovoru. Odzivi na objavljene prispevke naj ne bodo daljπi od πtirideset vrstic. Pridræujemo si pravico do krajπanja prispevkov, tistih, ki ne ustrezajo namenu, ne bomo objavili. Poπtnina plaëana pri poπti Ljubljana

5 Vsebina port mladih let nik 19/167 avgust 2011 Okrogla obletnica države Ob proslavi 20-letnice države sem se podal na prenovljeni Kongresni trg, da bi se priklonil državi, ki nam daje zavetje, še bolj pa, da bi po dveh desetletjih primerjal ozračje s tistim znamenitim večerom pred dvema desetletjema, ko so pred parlamentom prvič dvignili slovensko zastavo. Prireditve nisem spremljal do konca, a kar sem videl, mi je bilo všeč. Berger, avtor predstave pred univerzo, ima domišljijo. Stari paviljon za nedeljske koncerte so smiselno prestavili na mirnejši kotiček Kongresnega trga, tudi vznožje Emonca so posodobili. Na svojem mestu je ostalo znamenito Sidro, na katerem mi je že v novi državi nekoč pred fotografskim aparatom poziral kapitan in jadralec Jure Šterk. Skušal sem si odgovoriti, zakaj sem se v mislih zaustavil prav pri Sidru. Jadralec, ki je z jadrnico Slovenija simbolično obkrožil planet in je bil med bojevniki za samostojno Slovenijo še pred izbruhom 10-dnevne vojne za Slovenjo, je bil eden od simbolov naše nove države. Žal ga ni več med nami. Razmišljal sem, ali se ga še kdo spominja. Njega in ljudi, ki so bili povezani s športom, a so odšli, bi lahko naštel še veliko, od prijateljev do javnih oseb, ki sem jih cenil in jih pogrešam. Na zgodovinskem kanalu TV sem si nedavno ogledal zanimiv starejši dokumentarni film o britanskih pilotih, ki so v usodnih dnevih pred več kot sedemdesetimi leti branili evropsko nebo pred nacisti. Dokumentarec je bil namenjen dekletu, ki se je prav tako bojevalo z znamenitim lovskim letalom spitfire in mu je bilo usojeno, da je preživelo veliko morijo v zraku. Že starejša gospa, prav nič senilna, se je pred kamero spominjala velikega navdušenja ob koncu vojne. Foto: Igor Modic»Gledala sem množice ljudi, ki so se veselili prvih dni brez vojne. Sama pa sem bila žalostna, nisem se mogla veseliti, saj so mi misli nenehno uhajale k mnogim dragim prijateljem, ki so umrli v boju. Po vojni se je zame vse spremenilo, RAF (Kraljevske letalske sile) nas ni več potreboval, še posebno ne žensk. Počutila sem se, kot da sem obvisela v praznem prostoru.«ja, zdi se, da je razpolovna doba navdušenja ob praznikih, pa ob zmagah, takšnih ali drugačnih, zlasti v športu, zelo kratka. Zavedati se je treba, da so trenutki zmagoslavja minljivi. Še najlepši je boj za dobro uvrstitev, ko je športnik prežet z dosežkom ali tesno povezan z ekipo za skupni cilj. A že naslednji trenutek, ko mu izročijo medaljo, pokal, mora sestopiti z zmagovalnih stopničk. Vsakega navdušenja je enkrat konec, športnega pa še posebno hitro. Kar naprej se vrstijo zmage in porazi. Včasih športnika obsedejo uspeh, zmaga, napredovanje tako močno, da želi svoje življenje povezati s športom, nezavedajoč se, da je ta najlepši, ko je neobremenjen s takšnimi odločitvami. In zato vselej znova poudarjamo, da šport ni vse, da brez fair playja ne more biti športa, da je na vsaki tekmi treba čestitati tekmecu, in nenazadnje, vselej je treba ohraniti svojo človeško dostojanstvo, tudi če smo zlezli v tej navidezno brezkoristni dejavnosti, kot bi dejal Lionel Terray (Francoz, ki je napisal knjigo Osvajalci nekoristnega sveta, prvi zmagovalec Annapurne), med zvezde. Pred vami je september in uredništvo ŠM vam želi, da bi vas bilo čim več na športni poti, med prijatelji in prežetih z optimizmom. Zmage niso pomembne, pomembna je pot, bi dejal alpinist Nejc Zaplotnik. Res, september je mesec za nove načrte in za nove knjige. Tudi z njimi lahko osmislite svojo športno dejavnost. N. S Zgodovina športa Med obletnicami v letošnjem letu je bila tudi 40-letnica Slovenskega atletskega kluba (SAK) iz Celovca. Klub je biser našega koroškega zamejstva, njegova osrednja dejavnost pa je nogomet. SAK ni samo pojem za uspešnost slovenskega športa v Avstriji, ampak je njegovo veliko bogastvo predvsem v delu z mladimi, kjer je njegov prispevek tako v ohranjanju in krepitvi slovenske identitete in slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. Vse bolj se zdi, da bomo morali sčasoma tudi Slovenci začeti razmišljati o klubih s širšim poslanstvom, ki ne bodo samo centrifuge za izžemanje starševskih denarnic. V mednarodni areni Poletni meseci so bili za naše športnike uspešni tudi v mednarodni areni. Robert Renner je postal mladinski svetovni prvak v skoku s palico, Barbara Špiler, metalka kladiva, evropska prvakinja, Žan Rudolf, tekač na 800 m, je bil na EP drugi, Lea Einfalt je svetovna prvakinja v gorskem teku, jadralka Kim Pletikos je bila 2. na MSP, veslača Jan Kanduč in Jernej Markovc sta nova evropska prvaka v dvojnem dvojcu itd. Festival športa v Mariboru Dogodku smo namenili kar šest strani, seveda pa smo veseli, da so udeleženci sami napisali pretežni del vsebine. Še zmeraj nas zanima, kaj o dogodku menite udeleženci, zato bomo veseli vaših prispevkov. 10 plus - mladi športniki Teniški igralki Natalija Šipek in Pia Kos, atletinja Katja Stanonik in nogometaš Niko Adamič, atlet Sebastijan Pirnat (29). Srednješolsko prvenstvo v atletiki Za najboljši dosežek sta na zmagovalne stopničke simbolično stopila Jaka Muhar in Alja Sitar, zmagovalec v suvanju krogle in šprinterka. Alja ni izboljšala svojega rekorda, niti se Jaka ni približal spoštljivi razdalji Damjana Verbnjaka izpred trinajstih let. Na seznam kakovostnih izidov srednješolskih atletskih tekmovanj pa se je vpisala moška štafeta Gimnazije Šentvid na 4x100 m, ki je skoraj za sekundo izboljšala enajst let stari rekord dijakov iz I. gimnazije v Celju. Zgodba Kaj vse je doživela ekipa, ki so jo organizatorji šolskega prvenstva popeljali vzdolž reke Krke... Ordinacija dr. Bojana Knapa Svetovna pridelava hrane od nas pričakuje vedno večjo potrošnjo prehranskih izdelkov in to ji z velikimi oglaševalnimi akcijami dobro uspeva, saj v razvitem svetu zaradi pretiravanja s hrano narašča število debelih ljudi in na še večjo žalost zdravnikov tudi število debelih otrok. Preberite in zvedeli boste, kaj to v resnici pomeni. Avantura To kar si mnogi mladi želijo v najstniških sanjah, da bi bili raziskovalci in da bi sodelovali pri velikih in zanimivih projektih v naravi, je uspelo dr. Petri Draškovič. 5

6 6 Iz zgodovine športa piše dr. TOMAŽ PAVLIN Slovenski atletski klub v Celovcu Med obletnicami v letošnjem letu je bila tudi štiridesetletnica Slovenskega atletskega kluba iz Celovca ali krajše SAK. Klub je nekakšen biser našega koroškega zamejstva, njegova osrednja dejavnost pa je nogomet. Ustanovljen je bil leta 1970 in je s svojim 40-letnim delom»pojem za uspešnost slovenskega športa v Avstriji«so se pohvalili SAK-ovci ob jubileju. Veliko bogastvo je v delu z mladimi, kjer je njegov prispevek tako v ohranjanju in krepitvi slovenske identitete in slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem kot podiranje zidu slovensko-nemške nemosti, saj so njegovi mladinski pogoni odprti tudi nemški mladini. Manjšinsko organiziranje po drugi vojni SAK je pričel nastajati v drugi polovici šestdesetih let in je povezan z nogometnim zanesenjaštvom gimnazijcev celovške Zvezne gimnazije za Slovence, ki je bila ustanovljena 1957 ter je bila eden od mejnikov koroškega narodnega življenja in izpolnjevanja manjšinskih pravic, skladno z Avstrijsko državno pogodbo iz maja 1950, katere sopodpisnica je bila tudi Jugoslavija. Za slovensko narodno življenje na Koroškem v obdobju po drugi svetovni vojni je značilno, da so ponovno pričeli vzpostavljati samostojno narodno politično in kulturno življenje, ki je zamrlo po oktobrskem plebiscitu Ena od pomembnih oblik samostojnega narodnega življenja je postal tudi šport, kar smo poudarili že ob pisanju o Slovenski športni zvezi koroških rojakov v eni od lanskih številk naše revije. Leta nastajanja SAK, to je druga polovica šestdesetih, so bila leta relativnega mednacionalnega miru na Koroškem, na drugi strani pa je eksplodiralo med avstro-nemško manjšino na Južnem Tirolskem v Italiji in vplivalo na politično napetost med Avstrijo in Italijo. Nasprotno so bili odnosi med Jugoslavijo in Avstrijo stabilni, in podobno je bil tudi pritisk nemških nacionalističnih skupin na Slovence na Koroškem manjši. Slovenska manjšina je temu primerno razvijala narodne organizacije in vzpostavljala stike z matico ter menila, da»postaja subjekt ter element zbliževanja in povezovanja obeh držav«, je analiziral stanje zgodovinar Dušan Nećak v eni od svojih monografij. Razmere so se zaostrile v sedemdesetih letih, ko so bile na dnevnem redu skrunitve partizanskih grobov in spomenikov, mazaške in letaške akcije ter nacionalistično hujskaštvo koroških»domobraniteljev«skladno z zapisom iz oktobra 1970 v Ruf der Heimat, da»bo zgodovina potegnila črto na Koroškem šele takrat, ko enega od obeh narodov ne bo več«. Prmejduš, težke besede! Telesna vzgoja na celovški gimnaziji Vodstvo pravkar ustanovljene slovenske gimazije v Celovcu je za vodenje telesne vzgoje namestilo prof. Milana Kuperja, ki je tik pred tem diplomiral v Gradcu, in podprlo športna stremljenja mladih. Kuper je bil pravšnja oseba, motivator, ki je navdušil mlade gimnazijce za šport in jim s športom popestril bivanje v celovškem Mohorjevem domu, saj so bili mnogi doma zunaj Celovca. Temelj predmeta je bila telovadba, telovadni nastop pa je bil obvezna točka gimnazijske zaključne akademije, kjer so se mladi predstavili staršem in občinstvu ter trli vkoreninjeno telovadbi in športu odklonilno mnenje, da naj raje delajo, saj ga na polju nikoli ne zmanjka. Pozimi je telovadbo dopolnjevalo smučanje, med igrami pa je zavzela pomembno vlogo košarka, kjer so slovenski dijaki kmalu premagovali nemške vrstnike, ter atletika, kjer so se dijaki Kropiunik, Bogataj in Malle uveljavili tudi v deželnem vidiku. Zanimivo je bilo dejstvo, kot se spominja Mirko Bogataj v čudovitem orisu koroškega športa Tran sport iz leta 1999, da so se s košarko razvijali stiki z nemško govorečimi, ki so se lahko ohranili desetletja, medtem ko so bili na poti iz šole v dom ali domov često napadani. Nogomet se je v gimnazijskem okolju pojavil konec petdesetih let in se kaj hitro prijel, a za intenzivnejše igranje in kosanje z drugimi vrstniki najprej skoraj ni bilo dovolj fantov, čez čas, ko je gimnazija dobila nove prostore in se je povečal vpis, pa se je širilo tudi nogometno moštvo. In iz tega moštva je izšla ideja o slovenskem nogometnem klubu, ki bi se kosal z nemškimi v najvišjih tekmovanjih ter dokazoval slovensko enakovrednost.»ustanovili bomo nogometni kub!«okostje bodočega kluba so tvorili dijaki druge polovice šestdesetih let. Vodja nogometnega moštva je bil Jožko Wrolich, idejni pobudnik kluba in organizator pa sošolec Zdravko Inzko, danes ugledni avstrijski diplomat, ki je ob nekem izletu sedmega razreda leta 1966 napovedal sošolcu Wrolichu:»Ustanovili bomo nogometni klub!«organizacije so se lotili po koncu pouka na gimnaziji, poleti 1970, in mu izbrali ime Slovenski atletski klub. Včlanili so se v avstrijsko nogometno zvezo, ki je pri domovinstvu kluba zahtevala, da se moštvo prijavi v občini, ki še nima nogometnega moštva. Prvi dom so si našli v Radišah, nogometna zveza pa jih je razvrstila v podjunsko tekmovanje, drugi razred. V Radišah so takoj pričeli urejati igrišče, ki pa po ogledu velmož iz Nogometne zveze ni bilo ustrezno (češ, da je bilo močvirnato) in prve domače ligaške tekme so igrali v bližnjem Žrelcu. Jožko Wrolich je bil ob začetku ligaškega tekmovanja precej skeptičen in je menil, da je še prezgodaj se boriti za točke, medtem ko je bil Inzko vztrajen in odločen. Inzko je celo prodal svojega»spačka«(avto Citroen 2 CV-op.p.), da je klub prebrodil športnoorganizacijske poro- dne krče, ko dostikrat tudi v popolni postavi ni nastopil. Pred pomladjo je klubu priskočil na pomoč stari Inzko, spoštovani profesor na celovški gimnaziji, in jim pridobil dovoljenje za igranje na šolskem igrišču v Celovcu ter pridobil prve podpornike mladega kluba v slovenskih narodnih vrstah. Sakovci, marsikdaj obravnavani kot nogometni»eksoti«, so že v prvih letih opozorili nase in bili v vrhu podjunske druge lige, a vedno za las zgrešili napredovanje. Često jih je spremljalo krivično sojenje, po tekmah, ki so že padle v stopnjujoči nacionalizem sedemdesetih, pa so morali skupaj z navijači v konvoju potovati domov, kdaj pa kdaj spremljani tudi s policijo. Klub je doživljal pritiske, da naj opusti ime»slovenski«, na eni od tekem pri Gospe Sveti, pri zibelki slovenstva, pa jim je sodnik celo zagrozil, da ne smejo govoriti slovensko, sicer bo dosodil kazenski strel za nasprotnika. Končno je prekipelo Jožku Wrolichu, ki je v Krivi Vrbi nezadovoljen nad dosojenim stopil do sodnika, mu strgal sodniški znak in ga brcnil v zadnjico. Jasno, rdeči karton in izključitev! Iz

7 svojih vrst ga je izključil tudi SAK -preventiva-, Wrolichev eksces pa je vnesel nekaj treznosti v koroški nogometni krog. Wrolich je končal z nogometom in se opravičil zaradi nešportnega dejanja ter zaprosil klub, da ga sprejme kot podpornega člana. Posledično je SAK v letu 1975 končno osvojil prvo mesto in napredovanje v prvi razred. Hkrati so navezali stik z matico in Olimpijo ter 1976 podpisali»listino pobratenja«, s katero je Olimpija nudila strokovno pomoč. V SAK so vzpostavili strokovno načrtno delo, ki je bilo ob nogometnem zanosu igralcev in vodstva kronano leta 1983 z uvrstitvijo v deželno koroško ligo. Navdušenje je bilo veliko, nogometno pot v deželno ligo je v tej sezoni spremljalo prek 30 tisoč navijačev. Zdravko Inzko je ob prehojeni poti in napredovanju poudaril, da je bila poleg športne prisotna tudi zavest,»da se Slovenci izkažemo in uspešno nastopamo na športnem področju, kjer šteje v bistvu samo kakovost in prvo mesto. Z uspehi pa lahko prestopimo ožje okvire športa in predstavljamo za manjšino pomemben dejavnik za krepitev njene samozavesti in s tem spodbude za njen nadaljni obstanek. Zato se bomo od vsega začetka borili za vodilno mesto v svojih nogometnih razredih, saj vemo, da bomo z vsakim nadaljnjim vstopom v višjo ligo povečali ugled našega društva in poleg tega dokumentirali našo prisotnost na Koroškem iz tedna v teden, iz leta v leto.«zvezneligaš SAK je to potrjeval, pa ne le v ligi ampak tudi s pokalnimi nastopi, ki ga je, denimo, leta 1984 sklenil šele v četrfinalu in pred tem izločil zveznega drugoligaša Vienno ter klonil šele proti prvoligašu Admiri iz Dunaja. Na Koroškem je postal simbol slovenstva in slovenskega športa, člani so se prebili v koroško reprezentanco in bili zaželeni tudi v višjih nogometnih okoljih. Z uveljavitvijo in presežkom»eksotike«med slovensko skupnostjo je pridobil pokroviteljstvo slovenskega zadružništva in bančništva ter drugih gospodarskih organizacij in posameznikov. A v tej zgodbi je bil tudi mali paradoks: SAK je resda postal na Koroškem atraktiven in dobro znan slovenski dejavnik in na tekmah ali turnirjih sta jih znala obiskati tudi deželni glavar Wagner in celovški župan Gugenberger, pogrešali pa so predstavnike slovenskih narodnih organizacij. Na drugi strani pa, kot še poudari Bogataj, si je SAK v teh letih z igro in poštenim odnosom pridobil»veliko simpatij in prijateljev med sodeželani - ne samo zase, temveč tudi za narod, iz katerega izhaja«. Leta 1992 se je SAK prvič okronal z naslovom koroškega prvaka, leta 1995 pa so se po kvalifikacijah prebili v avstrijsko II. zvezno ligo, med 26 najboljših v državi, in se selili na celovški mestni stadion. Tedanji predsednik dr. Roland Grilc je poudaril tako športno kot narodnopolitično plat uvrstitve med najboljše v državi, kajti naenkrat se bo»v vseh avstrijskih časopisih, torej tudi zunaj Koroške, na televiziji, po radiu,... pisalo o nekih Slovencih, ki da živijo nekje na južnem Koroškem, in ki da so izvrstni nogometaši. Tisoče in tisoče ljudi, ki iz tedna v teden igrajo toto (športna napovedop.p.), bo opazilo na svojih toto-obrazcih klub, ki se imenuje slovenski. Ogromna množica prebivalcev Avstrije bo torej soočena z dejstvom, da so nekje v Avstriji Slovenci, ki igrajo nogomet in niso nikakršni gastarbajterji ali Jugoslovani, temveč avstrijski državljani, ki že nad tisoč let živijo na južnem Koroškem in katerih materinščina je slovenski jezik«. Za mlade rodove V zvezni ligi so plesali le eno poletje, pa ne zaradi kakovosti, pač pa je bilo nastopanje v višji ligi težak organizacijski in finančni zalogaj in med seboj sta trčila narodni zanos in športni polprofesionalizem, bilo pa je tudi nekaj neizkušenosti in športne smole. A klub je preživel zvezneligaški brodolom in potop za eno samo točko ter se vrnil v koroško ligo, kjer nastopa tudi še danes. SAK je preprosto moral preživeti, saj so bili za članskim moštvom pogoni mladih. Iz moštva gimnazijcev je zrasel moderen slovenskoavstrijski klub, ki je v začetku osemdesetih let vzpostavil delo z mladimi. V začetku le dve selekciji (U-14 in U-16), konec devetdesetih pa že 15 selekcij v razponu od U-8 do U-18. Še več, SAK se ni omejil le na Celovec, pač pa je vzpostavil naraščajniške centre ali nogometne šole v Celovcu, Pliberku, Šentprimožu in Grabštajnu. Trenerji so koroški Slovenci. V Pliberku so v devetdesetih vzpostavili čezmejno sodelovanje s koroškimi klubi na Slovenskem, v Celovcu pa je nogometna šola odprta tudi nemško govorečim, ki se tako lahko spoznajo z jezikom sodeželanov in tudi kaj naučijo, ter se blažijo nacionalna nasprotja, ki jih znova in znova potrebuje in generira koroška političnostrankarska demokracija. Na mnoga leta SAK! 7

8 spletni info kazalec internet programi 8 Izbrani vrtci za pilotni projekt Mali sonček LJUBLJANA, 7. junija - Zadovoljni smo z odzivom vrtcev na povabilo k sodelovanju v pilotnem projektu Mali sonček v šolskem letu 2011/1912. V roku smo prijeli 60 prijav, zaradi velikega števila pa smo izbrali 25 vrtcev. Po področij smo izbirali: S. Gradec 1 izbran/1 prijava - OŠ Franja Goloba Prevalje), Murska Sobota: 2/2 - Vrtec pri OŠ Puconci, Vrtec Ljutomer, Koper: 2/5- Vrtec pri OŠ Gračišče, VIZ Vrtec Mavrica Izola, Novo mesto: 2/6 - Vrtec Otona Župančiča Črnomelj, OŠ Krmelj, vrtec pri šoli, Nova Gorica: 2/6 - Vrtec pri OŠ Solkan, OŠ L. B. Bratuša - Vrtec Renče, Kranj: 2/6 - Vrtec Škofja Loka, Vrtec pri OŠ J. Vandota K. Gora, Celje: 3/6 - Vrtec Zarja Celje, Vrtec Lipa Štore, VIZ OŠ Rogatec Enota Vrtec, Maribor: 4/8 - VIZ Vrtec Ormož, Vrtec Otona Župančiča S. Bistrica, Vrtec B. Pečeta Maribor, Vrtec OŠ Kungota, Ljubljana: 7/20 - OŠ P. Trubarja, V. Lašče, vrtec Sončni žarek, Vrtec Jelka, Ljubljana, Vrtec pri OŠ Dobrova, Vrtec Hrastnik, VVZ A. Medveda, Kamnik, Vrtec Šentvid, OŠ J. Modra, Dol pri Ljubljani, Enota vrtca Dol in Dolsko. Predstavitev kandidatov za MOI Innsbruck 2012 in podpis pogodbe»mladinske olimpijske igre so velik dogodek v športnikovi karieri in v tem času pomemben korak na poti k vrhunskim športnim dosežkom. Poleg športnih ciljev se v tem projektu dotikamo tudi kulturnoizobraževalnih, s katerimi želimo razširiti znanja in obzorja športnika. Prepričani smo, da bodo tako I. zimske Mladinske olimpijske igre v Innsbrucku v Avstriji, potekale bodo od 13. do 22. januarja 2012, vsem športnikom ostale v prijetnem spominu,«so dejali predstavniki OKS na poletni tiskovni konferenci na kateri so predstavili kandidate za MOI Innsbruck Slovenija si obeta nastope v 10-ih športnih panogah s predvidoma dvajsetimi športniki, trenutno pa ima Slovenija pravico do nastopa v šestih. Kvalifikacijsko obdobje za uvrstitev v mladinsko olimpijsko delegacijo je odprt do decembra 2011, do takrat pa si bomo prizadevali za čim boljše razmere za pripravo in kvalificiranje na MOI,«je na tiskovni konferenci povedal mag. Janez Kocijančič, predsednik OKS. Kandidate za nastop na MOI, ki so podpisali pogodbe s Smučarsko zvezo Slovenije o sodelovanju v projektu MOI Innsbruck 2012, so: Anamarija Lampič, Lea Einfalt, Rob Svenšek, Miha Šimenc, Anja Žavbi Kunaver, Špela Molk, Matej Košir, Gaber Arh, Lovro Malnar, Matic Slabe (vsi smučarski tek), Miha Hrobat, Štefan Hadalin, Saša Brezovnik, Urša Hrovat, Nik Sterle, Jan Kunc, Nika Kelc, Patricija Dvornik (vsi alpsko smučanje), Urša Bogataj, Aljaž Žepič, Aljaž Vodan (vsi smučarski skoki), Urh Kranjčan (nordijska kombinacija), Tim Kevin Ravnjak, Tjaša Gašperlin (oba deskanje na snegu), Miha Dovžan, Vid Zabret, Eva Urevc, Anthea Grum (biatlon), Eva Vuga (skeleton), Leon Žagar, Jakob Blažon, Monika Loboda in Tim Kolenc (prosti slog). Karate klub Ljubljana odpira vrata Karate klub Ljubljana je eden od starejših slovenskih karatejskih klubov, saj je bil ustanovljen leta Tako po številu članov kot tudi tekmovalno je bil vrsto let med najuspešnejšimi. Vodstvo kluba se je znova odločilo, da se bolj posveti vzgoji karatejskih naraščajnikov. Kontaktna oseba (tel ) je Klemen Stanovnik, predsednik KK Ljubljana. Vadbo karateja otrok in mladostnikov priporočamo predvsem zaradi vsestranskega pozitivnega vpliva na telesni in duševni razvoj. Pri delu je poudarek na koncentraciji, samozavesti ter skrbi za telesno pripravljenost. Karate kot rekreacija je priporočljiv tudi za odrasle, saj krepi telo, skrbi za gibljivost, se sproščamo in obvladujemo stres. Karate klub Ljubljana vpisuje nove člane v prostorih Srednje zdravstvene šole Ljubljana na Poljanski cesti 61 in pa v OŠ Mirana Jarca na Ipavčevi ulici 1 v Ljubljani. Septembra 2011 bo potekal vpis v naslednje tečaje: 1. Karatejski vrtec (od 4. do 6. leta) - Vpis le na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, 2. Mala šola karateja (od 6. do 8. leta), 3. Osnovna šola karateja (od 8. do 12. leta),

9 spletni info kazalec internet programi 4. Karate za mladostnike (do 16. leta), 5. Karate za dijake in študente. Vadba v mlajših skupinah bo usmerjena v razvoj motorike, agilnosti, socializacije, dela v skupini in pravil obnašanja pri karateju. Ob tem se bodo tečajniki seznanili z različnimi elementarnimi igrami, s preprostimi gimnastičnimi prvinami in temelji karateja. Starejše skupine se bodo seznanile s karatejem kot borilno spretnostjo, kjer se tečajniki učijo samoobrambe. Javni promet v Alpah Že tretje leto je CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, s partnerji izdala knjižico Vozni redi v Julijskih Alpah tudi v angleškem jeziku. Knjižica vsebuje podatke o voznih redih štirinajstih najpogostejših linijah javnega potniškega prometa v Julijskih Alpah, 10 avtobusnih in 4 železniških. Z javnimi prevoznimi sredstvi do gorniško zanimivih izhodišč Ljudje radi potujemo že od nekdaj. Ta mobilnost pa postaja zmeraj večji problem. Turistično zanimive točke so privlačne zato se soočajo s povečanim obiskom. Povečan turistični obisk pa prinaša tudi negativne posledice gnečo, neurejeno parkiranje, slabšo kakovost zraka... Nekatere občine na območju Julijskih Alp so zato že stopile na pot umirjanja prometa. V okviru projekta Dynalp2 so občine Bohinj, Bovec in Kranjska Gora pripravile podlage s področja zakonodaje, javnega prometa, poslovnih načrtov in splošnega modela umirjanja prometa za Julijske Alpe. Zmanjševanje prometa v turističnih območjih ni pomembno le za ohranjanje narave ali varovanje okolja, pač pa je to marsikje tudi dodana vrednost turizmu. Tiskana knjižica Knjižico so v elektronski obliki prejela vsa planinska društva, vse lokalne turistične organizacije, turistično-informacijski centri in še mnogi. Knjižico v tiskani obliki je moč dobiti na TNP, LTO Bled, LTO Bovec, Turizem Bohinj, LTO Sotočje, LTO Kranjska Gora in na CIPRA Slovenija. Knjižica - na spletnih straneh CIPRA Slovenija vozni-redi-v-julijskih-alpah-2011/ in PZS, index.php?stran=novice&novica_id=5906. Letalstvo v modelih RADOVLJICA, 14. junija V radovljiški graščini bo do 15. decembra gostovala razstava, ki jo je pripravila skupina letalskih zanesenjakov in poznavalcev letalske zgodovine, odprl pa jo je radovljiški župan Ciril Globočnik. Obiskovalci si lahko ogledajo pomanjšana letala Eda 5, Eda 7, Apis, KB-3 Jadran, Tonček, Libis 520 in še nekaj drugih. Dogodek, ki so ga pripravili strokovni delavci radovljiškega muzeja, dr. Sandi Sitar in strokovnjaki TMS, je vzbudil veliko zanimanje domačinov in ljubiteljev letalstva iz vse Slovenije. Radovljiški župan je še dejal, da si želi, da bi razstava prerasla v slovenski letalski muzej. KOLEDAR ŠOLSKIH TEKMOVANJ IN PRIREDITEV SEPTEMBER Državna tekmovanja 3. kolesarstvo, 9. Poli maraton, letališče Moškanjci pri Ptuju, OŠ, SŠ, OŠPP, 14. odbojka na mivki, konec polfinalnih tekmovanj, OŠ, 20. kolesarstvo, vožnja na čas, Tacen (policijski poligon), OŠ, 22. odbojka na mivki, finale, SŠ, 22. gorsko kolesarstvo, Ravne na Koroškem (športni center), OŠ, SŠ, 24. odbojka na mivki, finale, OŠ, 24. atletika, gorski tek, Smlednik, OŠ, SŠ. Področna tekmovanja 14. odbojka na mivki, konec področnih tekmovanj, 20. atletika, ekipno, konec občinskih tekmovanj, OŠ. OKTOBER Državna tekmovanja 6. orientacijski tek, OŠ Sveti Tomaž pri Ormožu, OŠ, SŠ, 12. atletika, ekipno, finale, Slovenj Gradec, OŠ, SŠ, 16. atletika, ulični tek, Slovenj Gradec, OŠ, SŠ, 22. atletika, Ljubljanski maraton, OŠ, SŠ, OŠPP. Področna tekmovanja 7. atletika, ekipno, konec področnih tekmovanj, OŠ, SŠ, 30. nogomet, letnik 1997, konec šolskih tekmovanj, OŠ, 31. šah, posamezniki, konec šolskih tekmovanj, OŠ. *Nekateri datumi tekmovanj se lahko še spremenijo. Prosimo, da spremljate najave tekmovanj na www. sportmladih.net in obvestila prek e-pošte. 9

10 ATLETIKA MSP Renner svetovni prvak LILLE, od 6. do 10. julija Mladinsko svetovno prvenstvo. Robert Renner, skakalec s palico je osvojil naslov prvaka. Izidi, fantje, 100 m: 1. O Dail Todd (Jam) 10,51, 53. Luka Žontar (Slo) 11.10, 200 m: 1. Stephen Newbold (Bah) 20,89, 41. Luka Žontar 22,43, 44. Luka Janežič (oba Slo) 22,49, 1500 m: 1. Teshome Dirirsa (Eti) 3:39,13, 31. Jan Petrač (Slo) 4:09,19, palica: 1. Robert Renner (Slo) 525, kopje: 1. Reinhard Van Zyl (JAR) 82,96, 36. David Kastrevc (Slo) 55,41. Dekleta, 100 m: 1. Jennifer Madu (ZDA) 11,57, 25. Tina Slejko (Slo) 12,25, 200 m: 1. Desiree Henry (VB) 23,25, 39. Anja Benko (Slo) 25,84, 400 m: 1. Shaunae Miller (Bah) 51,84, 15. Anja Benko 55,89, 21. Doroteja Rebernik (obe Slo) 57,05, 400 m ovire: 1. Nnenya Hailey (ZDA) 57,93, 15. Eva Trošt 1:01 08, 21. Maruša Mišmaš (obe Slo) 1:02,45, kopje: 1. Christin Hussong (Nem) 59,74,, 10. Eva Vivod 44,26, 19. Katja Zof (obe Slo) 45,70, 7-boj: 1. Yusleidys Mendieta (Kuba) 5697 točk, 21. Eva Vivod (Slo - ovire 15,01, višina 148, krogla 10,07, 200 m 26,98, daljava 514, kopje 46,83, 800 m: 2:36,42), 27. Nuša Maver (Slo - ovire 15,23, višina 160, krogla 9,48, 200 m 26,64, daljava 481, kopje 34,65, 800 m: 2:36,59), 4 x400 m: 1. Jamajka 2:03,42, 16. Slovenija (Slejko, Trošt, Rebernik, Benko) 2:13,17, kladivo: 1. Louisa James (VB) 57,13, 23. Claudia Štraus (Slo) 49,27. MEP Medalji za Špilarjevo in Rudolfa TALLINN, 24. Julija Naslov evropske mladinske prvakinje je osvojila Barbara Špiler v metu kladiva, srebrno medaljo pa je osvojil Žan Rudolf v teku na 800 m. Izidi, mladinci, 400 m: 1. Marcell Deak Nagy (Mad) 45,42, 17. Miha Ambrožič 48,55, 800 m: 1. Pierre Bosser (Fr) 1:47,14, 2. Žan Rudolf 1:47,73 (OR), 12. Tomaž Rozmarič 1:51,52, 400 m ovire: 1. Varg Köngsmark (Nem) 49,70, 21. Mitja Lindič 53,18, 3000 m zapreke: Jan Dovč odstopil, 4 x 400 m: 1. Italija 3:06,46, 8. Slovenija (Aleš Peloz, Miha Ambrožič, Jan Breznikar, Mitja Lindič) 3:13,33 (v kv. 3:11,72), kopje: 1. Zigismunds Sirmais (Lat) 81,53, 17. Jaka Muhar 67,08, kladivo: 1. Quentin Bigot (Fr) 78,45, 16. Nejc Pleško 67,26, disk: 1. Lukas WeissHaidinger (A) 63,83, 15. Jaka Žulič 51,77. Mladinke, 100 m: 1. Jodie Williams (VB) 11,18, 10. Alja Sitar 11,98 (v kv ), 100 m ovire: 1. Neziri Nooralota (Fin) 13,34, 14. Joni Tomičič Prezelj 14,46, 18. Manca Šepetavc 14,32, 24. Laura Strajnar 14,67, 400 m ovire: 1. Vera Rudakova (Rus) 57,24, 21. Maruša Mišmaš 1:01,74, 4 x 100 m: 1. Nemčija 43,42, 9. Slovenija (Prezelj Tomičič, Šepetavc, Strajnar, Sitar) 47,32, višina: 1. Maria Kuchina (Rus) 195, 13. Maruša Černjul 180, palica: 1. Angelica Bengtsson (Šve) 457, 14. Sara Berčan 400, krogla: 1. Lena Urbaniak (Nem) 16,31, 19. Monika Alja Sitar (levo) in Kaja Debevec Robert Renner Barbara Špiler Žan Rudolf Lebeničnik 12,50, kladivo: 1. Barbara Špiler (Slo) 67,06. Katja Stanonik Lea Einfalt je sicer udeležilo 79 tekmovalk in tekmovalcev iz trinajstih držav, kar je največ doslej na tem tekmovanju. Navdušile so tudi slovenske tekmovalke, saj je prvo mesto na 3,6 km dolgi progi osvojila Lea Einfalt z Zbilj pri Medvodah in tako postala neuradna svetovna prvakinja v gorskih tekih v kategoriji U 18, kjer ni svetovnega prvenstva. Tretja je bila Katja Stanonik iz Žirov, njena vrstnica iz slovenske reprezentance. Drugo mesto je osvojila Ivonina Ekaterina(Rus). Ekipno so bile med dekleti najmočnejše Rusinje, takoj za njimi pa so se uvrstile Slovenke. JADRANJE Kim Pletikos svetovna podprvakinja SAN FRANCISCO Kim Pletikos, jadralka JK Burja iz Izole, je na mladinskem svetovnem prvenstvu v razredu laser 4.7 osvojila 2. mesto. V konkurenci 51 jadralk je zmagala italijanska jadralka Cecilia Zorzi. Na tekmovanju, ki je potekalo pred znamenitim zlatim mostom, je Kim dvakrat zmagala, dvakrat je bila tretja, enkrat 4. in 5. ter trikrat šesta. JUDO Tri evropske medalje za Slovenke COTTONERA (Malta), 26. Junija - EP za kadete in kadetinje je bilo zelo uspešno za slovensko ekipo, saj so dekleta osvojila kar tri medalje. Izidi, do 48 kg: 1. Olga Smolska (UKR), 2. Amadine Buchard (Fr), 3. Natalia Golomidova (Rus) in Anja Štangar (Slo). Do 63 kg: 1. Katie Yeats Brown (VB), 2. Patricija Brolih (Slo), 3. Maryna Heryatovich (Bol) in Krisztna Polyak (Mad), do 70 kg: 1. Jenny Snippe (Niz), 2. Aja Gačnik Zupanc (Slo) 3. Brigita Matič (Hrv) in Sara Rodriguez (Špa). Pri kadetih sta ostala brez uvrstitve Adrian Gomboc (do 60 kg), ki je v 2. krogu naletel na zmagovalca Rusa Elderja Gazimagomedova in ni imel možnosti za repasaž. Podobno se je zgodili Patriciji Gregorčič (do 44 kg), ki se je s kasnejšo zmagovalko Irino Dolgovo srečala že v 1. krogu. Andraža Špilerja (nad 90 kg) je v 1. krogu odpravil Nikola Srečkovič (BIH). 10 GORSKI TEK VI. mednarodno tekmovanje tri medalje GORENJA VAS, 25. junija - Med dobitnike medalj na 6. Mednarodnem tekmovanju v gorskih tekih za mladince so se vpisali tekačice in tekači iz Rusije, Poljske, Turčije, Italije in Slovenije. Tekmovanja se

11 KOLESARSTVO Otoničar na stopničkah v Solighettu SOLIGHETTO, 23. maja - Starejši mladinci so uspešno nastopili na znani mednarodni dirki, kjer je bil drugi Martin Otoničar, tretji pa Matej Mohorič. Dirka v Solighettu je ena izmed najzahtevnejših enodnevnih mednarodnih dirk v Italiji. Trasa dirke je polna vzponov, poleg tega pa se na startu vsako leto pojavi veliko izvrstnih mladih tekmovalcev. Tokrat je nastopilo kar 200 kolesarjev, vidno vlogo pa so igrali slovenski kolesarji. Po dobrih 130 kilometrih dirkanja se je zmage veselil domačin Valerio Conti, ki je v cilj pripeljal po samostojni vožnji. Na koncu si je privozil pol minute prednosti pred kolesarjem novogoriškega kluba HIT Casinos Martinom Otoničarjem. Mohorič (Sava Kr) je za zmagovalcem zaostal 40 sekund. Slednja sta si odločilno prednost pred zasledovalci privozila na spustu, približno 35 kilometrov pred ciljem. Z 10. mestom se je izkazal Doron Hekič, kolesar moštva KD Radenska, Luka Pibernik je bil 21., Dani Pšajd pa je dirko končal na 32. mestu. Kako zahtevna je bila dirka priča tudi dejstvo, da je do cilja prišlo zgolj 40 kolesarjev. Sicer pa so Slovenci v preteklosti na tej dirki že dosegali vrhunske uvrstitve. Leta 2004 se je zmage veselil Simon Špilak, ki je premagal Federica Masiera in Roberta Kišerlovskega. Leta 2009 je tu zmagal tudi Mark Džamastagič, medtem ko je lani Jan Polanc zasedel drugo mesto. ORIENTACIJA Med najboljšimi na prvenstvu ISF FIERA DI PRIMIERO (Trentino, It) - od 21. do 27. maja - Svetovnega šolskega prvenstva v orientacijskem teku (WSCO) sta se udeležili dve 5-članski ekipi iz Osnovne šole Cerkno. Najboljši posamični dosežek je 4. mesto Patrika Čelika, obe ekipi pa sta na koncu dosegli 5. mesto med 15 šolskimi ekipami. Prvi tekmovalni dan so se poleg Patrika odlično odrezali še Nuša Jeram (8. mesto), Peter Tušar (9. mesto) in Manca Cvek (12. mesto). Srednja razdalja je bila tehnično bolj zahtevna, našim tekmovalcem pa se je poznala tudi trema. Najboljši so bili: 17. Peter Tušar, 18. Patrik Čelik, 21. Katjuša Poljanšek, 23. Zala Lampič in 24. Benjamin Tušar. Žiga Mavri, Jernej Rupnik in Luciana Kramberger so nastopili solidno. Nastopili sta tudi ekipi Gimnazije Jurija Vege iz Idrije in štiri selekcijske ekipe Orientacijske zveze Slovenije, v katerih je bilo še sedem članov OK Azimut, od katerih pa se nobena ne more pohvaliti z dosežkom cerkljanskim tekačem pod vodstvom Leona Piska. VESLANJE Zmaga posadke dvojnega dvojca KRUSZOWICA (Polj), 26. Junija Na mladinskem EP, ki je novost, sta Koprčan Jan Kanduč in Blejec Jernej Markovc (trener Robert Krašovec) zmagala v dvojnem dvojcu. Koprsko-blejska naveza je sedla skupaj že v minuli sezoni, ko sta na MSP zasedla 7. mesto, letos pa sta zmagala na regatah v Zagrebu, Beogradu in na Bledu. Štroker Jernej Markovc je po tekmi povedal:»že na prvi četrtini proge sva imela prednost za dolžino čolna, ki sva jo še povečevala. Proti koncu sta dobro finiširala Madžara, vendar sva v močnem nasprotnem vetru zdržala. Postati evropski prvak je nekaj enkratnega. Odličen je občutek, ko igra Zdravljica in ko veš, da si si uspeh prigaral. Zlata medalja je spodbuda za nastop na MSP.«Druge slovenske posadke so nastopale v B finalu. Skifistka Tarin Čokelj je v B finalu prepričljivo zmagala. Pregled uvrstitev: 7. Tarin Čokelj (enojec), 8. Matej Grobelnik in Gregor Boltič (dvojec), 9. Kaja Grižon in Sanja Savanovič (dvojni dvojec), 9. Patrik Pribac, Luka Pangos, Gregor Vojvoda in Tilen Pugelj (dvojni četverec), 12. Tomaž Jurše (enojec). 11

12 Priznanja za šport v šoli Zdi se, da prihajajo v naše šole, kar zadeva športne dejavnosti, novi časi. In to sta občutila tudi Alenka Kovšca in Marko Rajšter, državna sekretarja na Ministrstvu za šolstvo in šport, ki sta ob prisotnosti kolegov, direktorjev direktoratov za srednje šole ter vrtce in osnovne šole, mag. Vinkom Logajem in Borisom Črnilcem, podelila večino nagrad in priznanj v sklopu interesnih programov športa otrok in mladine. Alenka Kovšca, ki je bila v vlogi osrednje podeljevalke priznanj, je menila, da je bilo v veliki dvorani Ministrstva za šolstvo in šport med mnogimi gosti in športnimi organizatorji čutiti pripadnost delu, ki ga množica strokovnjakov opravlja v okviru šolstva po vsej Sloveniji. Marko Rajšter, direktor direktorata za šport, je nanizal množico dejavnosti, ki so dobile nov lesk z delovanjem Zavoda za šport RS Planica in seveda ob sodelovanju področnih centrov in nacionalnih športnih zvez. 12 Na odru Nič ne bi bilo narobe, če bi se spomnili napisa na majicah Kdor ni z nami, je za nami, ki jih je Zavod za šport RS Planica podeljeval najuspešnejšim mladim športnikom. Vsi, pravzaprav velika množica povabljenih, od športnih pedagogov do ravnateljev ter organizatorjev na vseh ravneh, so bili na pravi strani tega napisa, saj je vsak od njih kaj pripomogel, da je športni utrip na šolah poganjal dejavnosti čez vse leto. Najbrž bi Zavod za šport RS Planica moral podeliti vsaj še enkrat toliko priznanj, kot jih je, saj je bilo zavzetih organizatorjev, ki so bili pripravljeni kaj narediti, a jih niso povabili na oder za nagrajence, še veliko. Med zadnjimi je bila tudi ekipa z Osnovne šole Boštanj, organizatorica šolskega državnega prvenstva v rokometu za starejše dečke, ki pa je bila vseeno prisotna - seveda na eni od velikih razstavljenih fotografij, na katerih smo lahko občudovali učence in učenke iz Boštanja v pravem navijaškem ozračju, brez trobil in podobnih pripomočkov, pač pa z državnimi zastavami in transparenti, ki so jih naredili sami. Takih bi lahko našteli še veliko, med njimi tudi učence iz OŠ Kanal, ki so s prof. Ivom Markičem in sodelavci pripravili šolsko prvenstvo v odbojki za starejše učence in učenke.»to je pravi odbojkarski festival. To je razumljivo, saj je Kanal»večno«odbojkarsko mesto,«je ob odprtju dvojnega prvenstva za učenke in učence dejal podžupan Kanala, g. Ivan Humar. In»večnih«športnih šol je v mestih in mestecih v Sloveniji veliko. Najuspešnejši V soju žarometov na Ministrstvu za šolstvo in šport je bilo tako»samo«petnajst osnovnih in šest srednjih, ki so se s svojo pestro dejavnostjo potegovali za naziv najuspešnejše športne osnovne šole. Največ točk je zbrala OŠ Franja Goloba (Prevalje), priznanje pa je ravnateljici Miri Hancman ter športnima pedagogoma Tomažu Sonjaku in Štefanu Peršaku izročila državna sekretarka Alenka Kovšca. Po uspešnosti so sledile OŠ Šoštanj, OŠ Brezovica pri Ljubljani, OŠ Brežice, OŠ Šmarje pri Jelšah, OŠ I. Murska Sobota, OŠ Hruševec (Šentjur), OŠ Jurija Dalmatina (Krško), OŠ Ivana Groharja (Škofja Loka), OŠ Grm (Novo mesto), OŠ Stražišče (Kranj), OŠ Koper, OŠ Danila Lokarja (Ajdovščina), OŠ Osmih talcev (Logatec) in OŠ Šmartno pri Litiji - čeprav so prihajale na podelitev priznanj v obratnem vrstnem redu. Pri srednjih šolah jih je za ta laskavi naslov kandidiralo šest - najuspešnejša pa je bila Gimnazija Šiška s svojimi športnimi oddelki, priznanje pa je prevzela prof. Saša Vesel. Sledile so: II. Gimnazija iz Maribora, I. gimnazija v Celju, Gimnazija Jesenice, Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije (Ljubljana), Srednja šola Josipa Jurčiča iz Ivančne Gorice. Večina od imenovanih posebno pozornost namenja športnikom v športnih oddelkih.

13 Med vrtci, ki imajo že dolgo sloves pravih športnih okolij, v katerih množice vzgojiteljic prekašajo vse evropske standarde, je največ točk zbral Vrtec Ljutomer, sledijo Vrtec Jelka v Ljubljani, Vrtec Otona Župančiča v Slovenski Bistrici, Vrtec Domžale, Otroški vrtec Metlika ter Vrtec Dobje. Boris Črnilec, direktor direktorata je bil lahko upravičeno ponosen na osnovne šole in vrtce, ki sledijo športnim trendom in v katerih za šport naredijo več kot kjerkoli drugje. Priznanja OŠPP Veliko novosti in prizadevnosti so zagotovo občutili tudi učenci in učenke na osnovnih šolah s prilagojenim programom - naziv najbolj športne šole v teh okvirih je prejel Zavod za usposabljanje Janeza Levca iz Ljubljane s svojima dvema enotama na Dečkovi ulici in na Levstikovem trgu, OŠ Glazija, OŠ 27. julija iz Kamnika, OŠ Jela Janežiča iz Škofje Loke ter OŠ Antona Janše iz Radovljice. Slovesna podelitev nagrad in priznanj v sklopu interesnih programov športa otrok in mladine se je začela z državno himno kvarteta flavt, ki so jo zaigrale Neža Zupanc, Ana Florjanovič, Klara Kovačič in Veronika Igličar iz Glasbene šole Škofja Loka. Prav uvodni takti prireditve, ki ji ne moremo očitati, da ne bi bila na visoki kulturni ravni, pa je spodbudila misel, da bi morda morali imeti povabljeni nekaj več možnosti za druženje in pogovor. Mnogi so namreč menili, da bi morali nagrajenci tudi kaj povedati, morda bi morali za mikrofon povabiti tudi predsednika ZDŠPS prof. Marjana Plavčaka, pa še koga. Celoten sistem, ki spodbuja šport mladih, je namreč celovit in morda bi prav iz misli nagrajencev lahko izluščili še marsikaj za boljšo prihodnjo organiziranost športa mladih. Izpeljava tekmovanj Priznanji za najboljšo izpeljavo šolskih športnih tekmovanj sta šli na Osnovno šolo Koroških jeklarjev iz Raven na Koroškem, visoko oceno so prejeli za množično prvenstvo osnovnih šol v judu. Drugo priznanje pa sta prejela športni pedagog Damir Škerl in Vida Hlebec, ravnateljica Srednje kmetijske šole Grm - Center biotehnike in turizma. Upravičeno, saj tako dobro izpeljanega šolskega državnega prvenstva v krosu za vse osnovnošolske in srednješolske kategorije še ni bilo, čeprav sta se šola in vodja tekmovanja prvič srečala s tako zahtevno organizacijo. Tu je treba omeniti še izvrstno sodelovanje Atletske zveze Slovenije. Festival športa Zavod za šport Republike Slovenije Planica je pripravil tudi odmeven Festival športa mladih, ki je potekal v Mariboru, na njem pa je sodelovalo prek 2300 učencev in dijakov. Vsebina festivala je bila poleg tekmovanja tudi razvedrilna, za zasluge za uspešno izpeljavo pa je Gabrijel Gros, direktor Zavoda za šport Republike Slovenije Planica, podelil priznanji Simonu Mihalina, koordinatorju področnega centra Maribor, in Osnovni šoli Antona Martina Slomška z Vrhnike, ki je svoje učence na Festival v Maribor pripeljala za nagrado. ISF Za uspešno udeležbo na mednarodnih tekmovanjih so tokrat nagradili šole za nastope na ISF (Mednarodna zveza za šolski šport), priznanja pa so izročili: Gimnaziji Šiška iz Ljubljane (nogomet, 4. mesto), Gimnaziji Bežigrad, Ljubljana (košarka, 9. mesto), Osnovni šoli Cerkno in Gimnaziji Jurija Vege iz Idrije (orientacija). Natečaji Seznam nagrajencev ne bi bil popoln, če ne bi našteli vseh, ki so bili najuspešnejši pri nagradnih natečajih. Najboljšo spletno stran je predstavila OŠ Hruševec - Šentjur, sledijo OŠ Grm (Nm), OŠ I. Groharja (Š. Loka) in Vrtec Trebnje. Nagrajenci natečaja za najboljšo športno fotografijo so bili: Grega Krečič (OŠ Srečka Kosovela, Sežana) ter Katja Beguš, Lovro Megušar in Lenart Oblak (vsi OŠ I. Groharja, Šk. Loka). Nagrajenci natečaja za najboljše šolsko glasilo s športno tematiko pa so bili: OŠ Sladki vrh, VVZ Antona Medveda (Kamnik), ŠC Ravne na Koroškem - Gimnazija, OŠ Ivana Tavčarja - Gorenja vas ter OŠ Božidarja Jakca iz Ljubljane. 13

14 Festival športa mladih Maribor 2011 Osnovnošolci z vsem srcem pri športu Prvi junijski dan je v Mariboru minil v znamenju mladih športnikov, ki so se v sončnem vremenu zbrali na festivalu športa. V športnem parku Tabor se je trlo osnovnošolcev in osnovnošolk, ki so se na finalnih tekmovanjih v atletiki, plesu, badmintonu in plavanju potegovali za državne naslove. Tisti, ki se niso uvrstili v finale, so se lahko preskusili v zabavnejšem delu programa. BADMINTON Športna dvorana na Taboru je tudi dom badmintonistov Branika, ki so prevzeli organizacijo sklepnega turnirja. Nekateri mladi igralci so se, kot je navada pri badmintonu, znašli tudi v sodniški vlogi. Desetletni Domen Lonzarić se s tem športom ukvarja že več kot tri leta in je tudi državni prvak v dvojicah med vrstniki do 11 let.»najprej sem treniral nogomet, vendar starši niso bili zadovoljni. Tudi brat trenira nogomet in je pogosto poškodovan, zato sem se odločil za badminton,«je dejal učenec petega razred OŠ Franceta Prešerena v Mariboru.»Treniram trikrat na teden petek po uro in pol. Športno življenje mi je všeč. Tukaj sem sodnik. V badminton se šele uvajam in nimam visokih ciljev, vendar pa zelo uživam,» je razpredal misli mladenič, ki bo v prihodnjih letih na turnirju šolskega državnega prvenstva stopil tudi na igrišče. V badmintonskem klubu Branik še niso imeli izkušenj z organizacijo tekmovanja osnovnošolcev, vendar so se pod vodstvom svojega predsednika Uroša Vezca lotili tudi te naloge.»tekmovanje smo pripravili za promocijo badmintona, dodatna spodbuda pa naj bi bila pozornost, 14 Pozdravljeni, Rada bi se vam v imenu učencev in spremljevalcev, ki smo se udeležili Festivala športa mladih, zahvalila za čudovito športno doživetje, ki ste nam ga pripravili v Mariboru. Bilo nas je šestinštirideset. Učenci so si ta izlet zaslužili, ker so v tem šolskem letu dokazali, da se da s trdim delom in voljo spremeniti in premakniti ovire, tako učne kot disciplinske. In ker so to zmogli, smo jim učitelji želeli podariti nekaj posebnega, dan ki jim bo ostal v spominu, ker je bil namenjen samo njim. In to nam je uspelo tudi z vašo pomočjo. Veliko radosti, zabave, veselja, smeha in športnega druženja s sovrstniki, spoznavanja z različnimi športnimi dejavnostmi, to je bilo to - za naše otroke nepozabno. Hvala! Želim vam, da bi bili še naprej tako ustvarjalni, uspešni in prijazni. Metka Grebenc, učiteljica športne vzgoje na OŠ Antona Martina Slomška, Vrhnika

15 ki jo je mladim igralcem namenil naš član in vrhunski igralec Luka Petrič,«je pojasnil Vezec, ki ni le predsednik kluba, temveč tudi trenira dve skupini mlajših.»delo z naraščajniki je večstransko. V Luki Petriču vidijo vzornika, vendar se za vadbo na višji tekmovalni ravni mnogi ne odločijo. V klubu imamo tri skupine, v največji je kar 26 otrok, za vsako skupino pa skrbita po dva trenerja. Pozneje so treningi zahtevnejši, skupine pa manjše,«je pojasnil predsednik, ki ljubiteljsko vztraja pri badmintonu. Ekipni državni naslov so osvojili igralci OŠ Veržej pred OŠ Nove Fužine, 3. mesto pa sta si razdelili OŠ Ivana Tavčarja iz Gorenje vasi in OŠ Mirna. ATLETIKA Na štadionu Atletskega kluba Poljane je bilo živahno. Sonce je pripekalo, atleti in atletinje pa so kljub temu zagnano nizali izvrstne dosežke. Iz njih je kar kipelo navdušenje. Doroteja Domjan, zmagovalka teka na 1000 metrov med starejšimi učenkami, je pričakovala prvo mesto. Ni se zmedla niti takrat, ko je Meta Pipan potegnila in ji ušla za nekaj metrov.»meta vedno ubere takšen ritem, že dolgo se poznava,«je pojasnila 14-letna učenka OŠ Cirkulane, ki trenira atletiko pri atletskem klubu na Ptuju.»Atletika mi pomeni veliko. Treniram štiri- do petkrat na teden po dve uri pri trenerju Alešu Bezjaku. Učitelj športne vzgoje je odkril, da sem vzdržljiva, povezal me je s klubom in tako sem začela trenirati. Vesela sem, da sem se tako odločila. Tudi Janja Plaznik je uspešna tekmovalka,«je Doroteja natresla nekaj podatkov. Tako kot na vseh tekmovanjih jo je tudi v Mariboru velika želja gnala do zmage.»imam velike cilje, želim se uvrstiti na največja mladinska tekmovanja, letos pa grem na svetovne igre šolarjev na Škotsko,«je povedala. Izid njenega teka na 1000 m 3:04,23, ki ga je dosegla na Poljanah, ni bil njen najboljši. Tekla je že hitreje, njen letošnji cilj pa je teči pod tremi minutami. Doroteja pogosto teče tudi na 400 in 800 m, prihodnje leto pa se bo posvetila teku na 800 metrov. Oskar Cvjetičanin je prepričljivo zmagal na 600 metrov med starejšimi učenci, čas 1:36,13 pa je bil za 3,43 sekunde boljši od njegovega prijavljenega dosežka.»pričakoval sem zmago, saj sem bil zelo uspešen na občinskem in področnem tekmovanju,«je dejal 13-letni učenec iz OŠ Simona Jenka iz Kranja, ki že sedem let igra nogomet pri ND Triglav in želi postati uspešen nogometaš. Igra v obrambi, visok je 183 cm in še raste. Na atletskem tekmovanju je pristal, ker se je izkazal na preizkusu v šoli. Z veseljem je nastopil. Maja Plaznik iz OŠ Pirniče je bila najhitrejša v teku na 600 metrov med mlajšimi učenkami, z izidom 1:37,16 pa je dosegla državni rekord.»po tihem sem pričakovala rekord, ker sem zmagala že lani. Vesela sem, da sem izboljšala 23 let star državni rekord. Želja je bila velika. Doslej je bil moj osebni rekord 1:40,00,«je povedala članica Tekaškega kluba Šmarnogorska naveza.»atletika je zame nekaj neprecenljivega, treniram z veseljem. Zdaj opuščam gorski tek, tečem samo še na stezi. Všeč so mi športni izzivi, nove izkušnje in dobri dosežki,«je kar vrelo iz vitke deklice, ki trenira že štiri leta. Zdaj ji najbolj leži 600 metrov, teče pa tudi na 800 in 1000 m. Pod vodstvom trenerjev Boštjana Novaka in Lojzeta Pungarčiča treniram trikrat na teden, najbolj pa uživa, ko lahko nastopi za reprezentanco. Trinajstletni Polzelčan Matevž Kunst je zmagal v metu vorteksa med mlajšimi učenci z 68,54 metra dolgim metom, na treningu pa je vrgel orodje tudi več kot 70 metrov. S srcem je pri rokometu, trenira pa že od četrtega leta v Celju. Vsi njegovi športni cilji so povezani z rokometom, saj si želi nekoč igrati v reprezentanci in v uspešnem klubu. Ukvarjanje s športom jemlje resno.»treniram vsak dan po uro in pol,«je povedal visokorasli mladenič, ki se vsak dan vozi iz Polzele v Celje. S tekmovanjem je bil zadovoljen tudi Zdravko Peternelj, koordinator 15

16 16 šolskih tekmovanj pri Atletski zvezi Slovenije.»Z atletskega vidika so šolska tekmovanja zelo pomembna, ker gre na občinskih, medobčinskih in področnih tekmovanjih ter v republiškem finalu za pregled vsakoletne populacije, poleg tega pa je to lepa možnost, da tudi atletski klubi pridejo do novih atletov in atletinj,«je poudaril atletski strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami.»na šolski finale so se uvrstili najboljši, ni pa rečeno, da bodo zmagovalci tudi v prihodnje ostali v atletiki. Samo približno tretjina tekmovalcev je iz atletskih klubov, drugi so iz drugih športnih panog in svoj šport še iščejo. Menim, da je prav, da učenci v tem zgodnjem obdobju skušajo tekmovati v več športih, da se bodo lahko kasneje odločili za šport, v katerem bodo uspešni in jih bo veselil,«je svoje misli strnil Zdravko Peternelj. Tekmovanje mladih atletov je z zanimanjem spremljal tudi Boris Mikuž, direktor Atletske zveze Slovenije.»Za zvezo je to v spomladanskem delu najpomembnejše tekmovanje, ker je na finalu zbranih 650 otrok iz osnovnih šol, ki so se skozi sistem predtekmovanj prebili v finale. Za AZS niso pomembni le medalje in rekordi. Sistem je naravnan tako, da otroci začnejo na šolskih tekmovanjih, potem se preselijo na tekmovanja višje ravni in v finale. V nekaj mesecih tekmuje okrog 30 tisoč osnovnošolcev. Sodeluje približno 85 odstotkov osnovnih šol, in zato je to tekmovanje za našo zvezo zelo pomembno,«je na robu atletske steze razpredal misli Boris Mikuž, ki rad čuti utrip šolskih tekmovanj.»všeč mi je, da ima vsaka šola priložnost sodelovati in da niso v ospredju le absolutne sposobnosti in rekordi. Veliko naših reprezentantov je naredilo prve atletske korake prav na šolskih tekmovanjih,«je poudaril in še dodal, da bi bil vesel, če bi nekoč v tem sistemu sodelovale prav vse osnovne šole. Najboljša šesterica atletov je prejela medalje in diplome že na štadionu, priznanja in nagrade pa so v dvorani Tabor za najboljše dosežke prejeli mlajša učenka Maja Plaznik (OŠ Pirniče), mlajši učenec Oskar Cvjetičanin (OŠ S. Jenka, Kranj), starejša učenka Kaja Debevec (60 m, OŠ A. Globočnika, Postojna) in starejši učenec Tjaš Pavlin (60 m, OŠ V. Vodnika, Ljubljana). PLES Dvorana Tabor je donela od plesnih ritmov. Z odra je vse dogajanje nadzorovala Urša Marinko, koordinatorica Šolskega plesnega festivala pod okriljem Plesne zveze Slovenije, ki je tudi povezovala nekajurno prireditev.»konkurenca je vsako leto močnejša. Mladi plesalci vso šolsko leto vadijo predpisane programe hip-hop, latino plesov in v dvojicah. Petčlanska komisija je imela težavno nalogo, da je določila najboljše,«je povedala Urša. Na Šolski plesni festival so se uvrstile po tri najboljše ekipe s področnih tekmovanj in po šest posameznikov. Na področnih tekmovanjih je nastopilo več kot šest tisoč tekmovalcev, najbolj množična je bila udeležba na Goriškem in v Mariboru. Pri Plesni zvezi Slovenije vsako leto skušajo pripraviti zanimivo in pestro tekmovanje, manjša pomanjkljivost je bila, da se je marsikateri plesalec uvrstil v finale tudi v drugih treh tekmovalnih panogah in se je tako moral nečemu odpovedati.»zame so uspešni vsi, ki so se uvrstili na finale državnega prvenstva,«je poudarila Urška Marinko, ki zavzeto bdi nad razvojem plesa v šolah.»kljub časovni stiski smo pripravili delavnico z znanim koreografom Dariom Šegovićem in otroci so z očmi in usti požirali, kar jim je povedal in pokazal. Posrečeno je bilo tudi podeljevanje priznanj, ki se ga je udeležil dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport.«za nastop na festivalu se je potegovalo več kot 150 osnovnih šol, pri plesni zvezi pa bi si želeli preseči mejo dvestotih plesalcev.»želimo spodbuditi učitelje, da se bolj zavzamejo za ples po šolah in s tem dvignejo plesno kulturo med mladimi. Tudi s plesom spodbujamo mlade h gibanju. Pogled na množico v dvorani Tabor je bil čudovit, posebno navdušujoče so bile predstavitve šolskih plesnih produkcij, pri katerih smo otrokom in učiteljem pustili proste roke. Pokazali so ustvarjalno žilico. Otrokom so všeč hitri ritmi, zato je bil zanimiv hip hop,«je strnila misli Urška Marinko. Med 49 plesnimi pari sta zmagala Alaž Muršec in Neja Hrastar iz OŠ Destrnik Trnovska vas, 2. mesto sta si priplesala Jure Tuš in Katarina

17 Dobaja (OŠ Gorišnica), tretje pa Ela Kragelj in Andreja Miklavčič (OŠ Šempas). Med posameznicami je v hip hopu zmagala Nina Kobal (OŠ Šturje Ajd) pred Moniko Zobec (OŠ dr. F. Prešerna Ribnica) in Lauro Pergovnik (OŠ Šoštanj), med ekipami so se najbolj izkazale OŠ Draga Bajca Vipava, OŠ Ivana Cankarja Vrhnika in OŠ Franceta Bevka Tolmin. V disciplini šolska plesna produkcija si je naslov za najboljšo tehniko priplesala OŠ Brinje iz Grosuplja, za najboljši umetniški vtis so zlato plaketo prejeli učenci in učenke OŠ Žirovnica ter za najboljšo koreografijo mladi plesalci in plesalke OŠ Korena. PLAVANJE Plavalci so merili moči v kopališču Pristan, prvo mesto pa so si priborili učenci in učenke iz OŠ Cerkno pred OŠ dr. F. Prešerna Ribnica in OŠ D. Lokarja Ajdovščina. ZABAVA Netekmovalni del festivala v ledni dvorani in okoli nje je bil namenjen učencem 3. razreda in starejšim. Plezali so lahko na umetni steni, dečki so se pomerili na košarkarskem turnirju trojk, deklice pa v nogometu. Zanimiva je bila predstavitev terenskih rolk, imenovanih»skike«, kegljanje na ledu je potekalo na asfaltu, frizbi je letel na zelenici ob ledni dvorani, pred katero so predstavili tudi hokej na rolarkah. Posebno pozornost je pritegnil»slackline«, hoja po ozkem traku, napetem nad zemljo, na katerem se je med drugimi uspešno poskusila tudi atletinja Maja Plaznik. Na slovesni prireditvi so visoki gostje športnikom podeljevali priznanja PRIZNANJA Eden vrhuncev festivala je bilo podeljevanje priznanj v dvorani Tabor. Tako zagnano, kot so se borili na tekmovališčih, so učenci in učenke tekli tudi po zaslužena priznanja, ki sta jih podeljevala minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič in mariborski župan Franc Kangler. Jasna Milinković fotografije: Andreja Kolander in Tadej Bernik 17

18 Festival športa mladih Maribor 2011 OŠ Miklavž na Dravskem Polju na FŠ ŠPORTNI PARK TABOR, 1. junija - Z učenci 3. in 4. razredov, ki so v letošnjem šolskem letu obiskovali dodatne ure športne vzgoje ter učenci košarkarji, ki so sodelovali na turnirju trojk, smo se udeležili Festivala športa mladih. Najprej smo se odpravili v dvorano Tabor, na tekmovanje v plesu Šolski plesni festival. Nad poskočnimi ritmi glasbe so bile navdušene predvsem učenke, zato smo sklenile, da bomo v prihodnjem šolskem letu plesale in tekmovale tudi me. Kasneje so bili športno dejavni tudi naši učenci. Poskusili so vožnjo s skike-om (terensko rolkanje, ki je podobno teku na smučeh) po poligonu, nato pa so si ogledali kegljanje in sabljanje ter se pomerili med seboj. Kljub gneči in dolgi koloni otrok pod plezalno steno, so si nadeli še varovalne pasove in preizkusili moč svojih rok. Najpogumnejši učenci so splezali do vrha in nam pomahali v pozdrav. Pred sklepno prireditvijo v dvorani Tabor smo se napotili še proti drevesom, med katerimi so bili napeti trakovi (slackline) in s hojo po njih preizkusili svoje ravnotežje. Ustavili smo se še pri stojnici s hrano in se okrepčali s slastnimi testeninami. Polni lepih vtisov smo se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal proti Pozdrav z vrha Hoja po širokem traku izziv 18 Ribničani smo se izkazali V Mariboru je prvič potekal festival športa mladih in ker smo bili na področnih prvenstvih uspešni tudi učenci Osnovne šole dr. Franceta Prešerna iz Ribnice, smo se dogodka udeležili z 31 učenci. Športni pedagogi Aleš Pugelj, Janko Ilc in Tadej Levstek smo bili z nastopi vseh naših učencev in učenk zelo zadovoljni. To je bil pravi festival mladih, kar smo občutili že takoj, ko smo izstopili iz avtobusa. Na prizorišču so bili učenci iz vse Slovenije. Da je bil športni praznik nekaj posebnega, priča tudi dejstvo, da sta učence pozdravila tudi dr. Igor Lukšič, minister za šolstvo in šport in Franc Kangler, župan mesta Maribor. Atletika V atletiki smo imeli v ognju štiri železa. Najprej se je v teku na 1000 m pomerila pri starejših deklicah leto mlajša Kaja Lovšin, ki je se je uvrstila na 16. mesto. Za njo je v metu vorteksa pri mlajših dečkih nastopil Blaž Ficko, ki je dosegel 11. mesto. V metu vorteksa je pri starejših dečkih nastopil Gaj Pogorelec, uvrstil pa se je na odlično 6. mesto. Največ smo pričakovali od Tjaše Lovšin v metu vorteksa pri mlajših deklicah. Dosegla je srebrno medaljo, in bo z velikimi črkami zapisana v šolsko zgodovino. Ples Plesnih tekmovanj v športni dvorani Tabor (državni finale) se je udeležilo šest naših učenk. Med 49 plesnimi pari sta 5. mesto osvojili Monika in Alma Oražem. V posamičnem tekmovanju deklet pa so se za najvišja mesta potegovale Iza Arko, Klara Pucer, Anita Trdan, Alma Oražem, Zala Karpov in Monika Oražem. Tekmovanja na izpadanje so bila zelo razgibana. Na šola že deseto leto sodeluje s plesnim klubom Bolero, tako da so se vsa dekleta odlično odrezala in jim je za najvišje mesto zmanjkalo še kanček športne sreče. Monika Oražem pa je vendarle izpeljala izvrsten nastop, tako da je postala državna podprvakinja. Uspeh je bil v veliko veselje tudi njeni trenerki Nataši Babič. Plavanje V bazenu Pristan so se v disciplini 100 m mešano (delfin, hrbtno, prsno, kravl) pomerili učenci in učenke, ki so registrirani pri Plavalni zvezi Slovenije, Vaterpolo zvezi ali Triatlonski zvezi. Vsi drugi so plavali na 50 m prosto ter v štafeti 8 x 25 m (štafeta je sestavljena iz štirih učencev in štirih učenk). V finalu so nastopili

19 OŠ Miklavž na Dravskem Polju s pedagogoma Andrejo Kolander in Mirom Kalezičem domu. Po odzivu učencev in njihovih staršev ter vodstva šole smo prepričani, da bo obisk festivala športa mladih naša stalnica tudi v prihodnjih letih. Vtisi učencev Aljaž Majhenič (3.c):»Všeč sta mi bila kviz in sabljanje.«jan Kovačić (3.c):»Meni sta bila zelo všeč sabljanje in hoja po vrvi, pa tudi hrana je bila okusna. Pri kvizu so me vprašali kaj je fair play. Odgovoril sem pravilno in za nagrado dobil majico.«tomaž Ulaga (3.c):»Sodelovali smo na kvizu. Kdor je pravilno odgovoril, je dobil darilo. Mene so vprašali kaj pomeni fair play. Povedal sem, da je to igra brez prekrškov. Imel sem prav, zato sem dobil majico«. Filip Majhenič (3.c):»Na festivalu športa mladih je bilo zelo lepo. Na kvizu sem dobil majčko.«ana Sporiš (3.c):»Imeli smo se fajn. Vreme je bilo lepo. Testenine so bile dobre. Najbolj mi je bilo všeč sabljanje in da smo lahko sodelovali na kvizu. Gledali smo tudi plesno tekmovanje. Sama sem poskusila vožnjo s skike-om, plezala sem po umetni plezalni steni in lovila ravnotežje na širokem traku.«matevž Nerat (3.c):»Najbolj mi je bilo všeč, da sem se lahko sabljal z mojim prijateljem. Izid najinega dvoboja je bil neodločen 3:3. Na kvizu sem pravilno odgovoril in dobil obesek.«lučo Polenik (3.b):»Sabljanje mi je bilo zelo všeč. Želim si, da bi prihodnje leto lahko igrali nogomet tudi mi, mlajši učenci.«luka Kalšek (3.b):»Bilo je zanimivo. Poskusili smo različne športe, najbolj všeč pa sta mi bila sabljanje in kviz.«andreja Kolander samo najboljši plavalci iz 16. področnih centrov. Ekipa naše šole je nastopila v vseh disciplinah. Največje presenečenje pa so pripravili neregistrirani plavalci in plavalke, ki so dosegli 2. mesto (2:08,89), v štafeti 8 x 25 m prosto pa so plavali: Aljoša Marjanovič, Laura Abram, Urban Mihelič, Manca Žagar, Katja Žagar, Staš Vrh, Matic Knavs in Katja Turk. V ekipi je bila še Hana Babnik, ki je nastopila kot rezerva. Naši registrirani plavalci so se na 100 m mešano uvrstili: 9. Maja Guduraš 1:16,42, 12. Nika Henigman 1:18,84, 17. Veronika Oražem 1:20,61, 27. Zala Žagar 1:27,31, fantje: 5. Chad Andoljšek 1:05,56, 14. Matej Padar 1:10,04, 15. Jošt Pavlin 1:11,50. Neregistrirani pa so na 50 m prosto plavali, deklice: 3. Katja Turk 35,36, 5. Katja Žagar 36,62, 7. Manca Žagar 38,15, dečki: 15. Aljoša Marjanovič 34,30, 26. Urban Mihelič 35,84, 27. Matic Knavs 36,31, 29. Staš Vrh 36,72. Tadej Levstek 19

20 desetplusdesetplusdeset Natalija Šipek TK Natka Tudi na OFEM za medaljo Druga članica ženske teniške ekipe na OFEM v Trabzonu je bila Natalija Šipek, Mariborčanka z roba mesta, ki je letos Osnovno šolo v Miklavžu zamenjala za I. gimnazijo v Mariboru, kjer so v 1.e oddelku zbrani športniki in kulturniki. Na OFEM sta s Pio prvič igrali skupaj v dvojicah, kljub temu sta bili uspešni, saj sta igrali za 3. mesto. Natalija je bila z življenjem v Trabzonu v Turčiji zelo zadovoljna, pohvalila je življenje v olimpijski vasi:»bilo je super, veliko je bilo možnosti za druženje, hrana je bila izvrstna in tudi igrišča so bila v redu,«je naštevala Mariborčanka, ki ima, tako kot njene teniške vrstnice, velike želje povezane z nastopi na mednarodnih tekmovanjih. Letos je igrala v polfinalu turnirjev Raiffeisen in Bergantov memorial v Mariboru, zmagala je na mednarodnem turnirju v Kranju, uspešna je bila na turnirju na Lošinju, poleg tega pa je osvojila tudi naslov državne prvakinje do 16 let v Rogaški Slatini Pia Čuk Teniški klub Litija Med novimi izzivi tudi gimnazija Pia Čuk, nedavno tudi članica mladinske teniške ekipe na OFEM v Trabzonu, je končala 9. razred OŠ Gradec v Litiji. Je članica Teniškega kluba AS iz Litije. Že kot deklica je blestela v mnogih motoričnih in tudi ritmično-plesnih sposobnostih. Preden se je dokončno posvetila tenisu, se je navduševala prav za ples. Ker pa je bil njen oče Marjan teniški igralec, je Pia pač začela stopati po njegovih stopinjah. Najprej je bolj sledila sesti Teji, prav tako obetavni igralki, ki pa jo je premamil ples. Pri Piji je zmagal tenis. Dobrega soigralca je imela nekaj časa v eno leto starejšem bratu Marku. Pri desetih letih pa jo je na enem od turnirjev opazil nekdanji trener Rafaela Nadala, ki jo je povabil na treninge v svojo teniško akademijo v Španiji. Zadnjih nekaj zim je Pia z družino preživela kar precej časa na Mallorci. Treninge v Sloveniji še zmeraj vodi oče, ki trenira tudi Blaža Bizjaka (letnik 1994), enega od obetavnejših igralcev svojega rodu. Pia je bila državna prvakinja že v kategoriji do 12 let. Zadnje leto pa tekmuje skoraj samo še na mednarodnih turnirjih evropske teniške zveze do 16 let ter tudi že na mladinskih turnirjih za svetovno teniško lestvico do 18 let. Z reprezentanco Slovenije do 12 let se je s kolegicami uvrstila v finalni del evropskega ekipnega prvenstva, kjer so zasedle 7. mesto. Nedavno je zmagala na slovenskem mastersu do 16 let, kjer tekmuje dvanajst najboljših slovenskih igralk. Na evropskih turnirjih do 16 let je največji uspeh dosegla maja, ko je na turnirju Raiffeisen Open v Mariboru zmagala med posameznicami in med dvojicami. Na evropski lestvici za uvrstitev na masters je bila v začetku julija na 6. mestu. Tudi v kategoriji do 18 let je zabeležila že več odmevnih dosežkov. Zmagala je v dvojicah na turnirju v Buenos Airesu, 2. mesto je osvojila na Madžarskem in v Urugvaju, največji uspeh pa je dosegla v Črni Gori, kjer je prav tako zmagala med posameznicami in dvojicami. S temi uspehi je napredovala na svetovni mladinski (ITF) lestvici, kjer je trenutno na 409. mestu, kar je glede na mladost (14 let) dokaj dobra uvrstitev. Pred njo so le tri slovenske igralke, vse starejše od Pie. Oče Marjan za prihodnjo leto načrtuje uvrstitev na kakšnega od največjih mladinskih turnirjev (Pariz, Wimbledon ), začela pa naj bi tekmovati tudi na poklicnih turnirjih pri članicah. Doslej je šport dobro usklajevala z osnovno šolo. Čeprav je bila v šoli pri pouku bolj poredko prisotna, je s pomočjo mame Maje brez težav opravila vse obveznosti. Srednja šola bo zahtevnejša, a Pia upa, da bo kos tudi temu, saj imajo na Gimnaziji v Litiji veliko posluha za vrhunske športnike. Roman Vodeb

21 desetplusdesetplusdeset Katja Stanonik ŠD Žiri Žirovka med stezo in gorskim tekmom V Osijeku, na mladinskem atletskem četveroboju mladinskih Slovenije, Hrvaške, Češke in Madžarske, jih ni bilo veliko, ki bi pred štartom stavili na drobno deklico s slovenskim dresom. Katja je na polovici teka prevzela vodstvo in zanesljivo zmagala, njena mlajša tekaška kolegica iz Žirov Sara Jesenko (letnik 1996) pa je bila sicer pa repu vrste, a je v mednarodni konkurenci tekla pogumno. Katja prav nič ne kaže, da bo prihodnje leto že dijakinja 3. letnika na Gimnaziji Jurija Vege iz Idrije, še bolj nenavadno pa je, da se je povezala s trenerjem v Sevnici. Sodeluje namreč z Rafkom Pouhetom. Žirovka, ki je zelo zavzeta za tek, pravi:»tečem, odkar pomnim, a vselej za zabavo. Sem bolj vitke postave in dolgi teki mi nikoli niso bili naporni. Pred letom in pol me je sevniški trener povabil na priprave, a pod njegovim vodstvom treniram bolj resno šele nekaj več kot pol leta. V tem času sem zelo napredovala. Povezana sva kar prek elektronske pošte. Napiše mi trening, tečem pa sama, doma v Žireh. Sodelujeva bolj na daljavo, v avstralskem slogu,«pripoveduje Katja, ki je navajena skromnosti. No, mimogrede je treba še povedati, da je letos, v Gorenji vasi, na neuradnem svetovnem prvenstvu v gorskih tekih, samo nekaj dni pred tekmo v Osijeku, osvojila 3. mesto. Žirovka zatrjuje, da se še ni odločila za svojo tekaško disciplino:»še zmeraj iščem progo, ki bi mi najbolj ustrezala. Tečem vse od 800 m naprej. Še najbolj sem ponosna na dosežek teka Niko Adamič ŠD Extrem Šolski in klubski naslov Niko se ukvarja z dvoranskim nogometom že sedem let, bi nekoč rad postal vrhunski nogometaš. Kot kapetan šolske ekipe OŠ dr. Ivana Prijatelja iz Sodražica in ekipe ŠD Extrem pa se lahko pohvali z naslovoma državnih prvakov U-15. Mladi nogometaš zatrjuje, da takega uspeha v letošnji sezoni ni pričakoval. Katera tekma ti je najbolj ostala v spominu?»to je bila finalna tekma med Extremom in Zavrhom v Ribnici, kjer smo osvojili drugo mesto in pa zadnja tekma proti večnim rivalom ŠD Dobrepolje, ko smo tudi osvojili državni naslov, ki mi veliko pomeni.«ali čutiš odgovornost za uspeh ekipe?»pred pomembnimi tekmami sem nervozen, saj vem, da soigralci od mene veliko pričakujejo, zato včasih tudi ne igram tako, kot znam.«letos ste bili uspešni tudi s šolo? Katja Stanonik (459) na 1000 m (2:53,0), to je bilo kar v redu, a tudi z dosežkom in osebnim rekordom na 3000 m v Osijeku (10:05,0) sem zadovoljna.«odličnjakinja je zvedava punca, ki jo zanima marsikaj:»zanimajo me mediji, v šoli sem obiskovala filmski krožek, zanima me novinarstvo, s prijatelji hodimo naokoli, sama pa rada tudi napišem kakšen članek. Nič posebnega, a želim spoznati čim več zadev. Nisem navezana samo na atletiko,«pravi Katja in sproščeno pove:»kot mnogi mladi športniki imam tudi sama velike cilje. Vsi, ki resno trenirajo, si želijo na olimpijske igre, in to si želim tudi jaz. To pa pomeni, da bo treba v trening vložiti še veliko dela. Ja, nekoč bi rada tekla 3000 m hitreje od devetih minut.«kako pa Katja gleda na športno prehrano?»tudi športna prehrana me zanima. Ne uživam nobenih prehranskih dodatkov, jem, kot so jedli naši stari ati in mame. Menim, da potrebe mojega organizma niso velike in da lahko dobim vse, kar rabim, iz navadne, a raznovrstne domače prehrane.«katja teče vso zimo.»tekla sem še pri -5 stopinjah Celzija. Sicer pa gremo pozimi tudi v Medulin na priprave, tam je tudi pozimi za preživet. No, Katja porabi zimo, pa tudi toplejše mesece, za branje:»lotila sem se branje izvirnikov v angleškem jeziku. Naslednja knjiga, ki se je bom lotila, bo Harry Potter, upam, da me bo potegnila. Slovenski prevod mi ni bil posebno všeč. Prebrala sem tudi knjigo z naslovom Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto, ki govori o treningu kenijskih atletov. To knjigo tekačem zelo priporočam.«na koncu nam je Katja zaupala, da ima nenavaden konjiček namreč štopanje iz Žirov do Idrije. Ni je strah, da bi se ji lahko kaj zgodilo, v glavnem voznike že dobro pozna, pa tudi vozniki vedo, zakaj dviguje palec ob cesti.»nikoli še nisem doživela nič nenavadnega in bom zato ostala zvesta takšnemu prevozu.«sara Jeseniko»Za svojo Osnovno šolo dr. Ivana Prijatelja iz Sodražice smo letos dosegli zgodovinski uspeh, saj smo se na tekmovanju starejših dečkov prebili do polfinala. To je bil za nas največji ekipni uspeh.«igraš pa tudi veliki nogomet?»še v jeseni sem treniral pri NK Kočevje, sedaj pa sem prestopil v NK Olimpija, kjer mi gre v napadu zelo dobro. Dosegel sem že petnajst zadetkov. Bolj pri srcu mi je veliki nogomet, kjer so me povabili v reprezentanco MNZ. Toda tudi dvoranski nogomet je zelo zanimiv in ga rad igram.«ali imaš vzornika?»skoraj vsak vrstnik ima kakšnega vzornika. Moj je Gonazalo Higuain iz Reala. Je pravi mojster za zadetke. Sicer pa bi nekoč rad postal vrhunski nogometaš v enem izmed evropskih klubov. Z Extremom pa bi rad osvojil še kakšno medaljo.«21

22 Rekord štafete Gimn. Šentvid Kako je vse odvisno od pogleda na stvar, je pokazala tudi podelitev priznanj za dosežke na srednješolskem državnem prvenstvu v atletiki, ki so ga znova lepo izpeljali dijaki in dijakinje Gimnazije Šiška in seveda njihovi športni pedagogi. Za najboljši dosežek po madžarskih tablicah sta na zmagovalne stopničke simbolično stopila Jaka Muhar in Alja Sitar, zmagovalec v suvanju krogle za dijake in šprinterka na 100 m. Alja ni izboljšala svojega rekorda, niti se Jaka ni približal spoštljivi razdalji Damjana Verbnjaka prek 19 m izpred trinajstih let. Na seznam kakovostnih izidov srednješolskih atletskih tekmovanj pa se je vpisala moška štafeta Gimnazije Šentvid na 4x100 m, ki je skoraj za sekundo izboljšala enajst let stari rekord dijakov iz I. gimnazije v Celju. Gašper Hajdu, Sebastijan Pirnat, Luka Končina in Mitja Lindič so z izidom 42,28 še drugič v istem tednu popravili šolski rekord in se približali magični meji dosežka pod 42 sekundami. Zanimanje za srednješolski atletski finale še zdaleč ni v skladu s kakovostjo tekmovalcev in tekmovalk. Zanimiva je pripoved Anje Benko, tekačice na 400 m:»državno tekmovanje za srednje šole je bilo moje tretje, z dosežkom pa sem zadovoljna, saj sem bila blizu svojega najboljšega dosežka, to pa je dobro znamenje za prihodnjo sezono, ki bo zame najpomembnejša. Teden dni pred srednješolskim prvenstvom sem dobila vabilo za nastop v Turčiji z A reprezentanco na ekipnem EP, julija bom nastopila v Lilleju v Franciji na SP za mlajše mladinke. V prihodnji sezoni pa bi rada nastopila tudi v Londonu, na olimpijskih igrah. Tekma med dijakinjami na 400 m je zdaj že skoraj kot manjše državno prvenstvo, saj smo se zbrale vse boljše atletinje. Četudi se dobro razumemo, smo na atletski stezi nasprotnice in to ni izničilo niti dejstvo, da je srednješolsko državno prvenstvo manj pomembna tekma. V finale se nisem uvrstila z najboljšim časom, zato mi je napovedovalec g. Robi Herga napovedoval 3. mesto, kot so mi po- Z leve: Eva Trošt, Anja Benko in Dorotea Rebernik Lukam Rugelj 22

23 vedali prijatelji. Na koncu sem vseeno pokazala, da je to moja disciplina ter da zlate medalje vrstnicam še nekaj časa ne bom prepustila, čeprav poznam pregovor:»težko je zmagati, še težje je ostati na vrhu!«. To je moj moto v slovenski konkurenci. Včasih mi ta pregovor ustvari tudi veliko pritiska pred tekmo, saj sama od sebe pričakujem dober dosežek. Zanj pa trdo delam, ker si ga želim in ker tja, do koder je vredno iti, ne pelje nobena bližnjica...«kako napet je bil boj za srednješolski naslov je bilo opazno marsikje. Tri prvouvrščene pri skoku v daljavo (Eva Milenkovič 567, Vesna Vuković 566, Anamarija Jeraj 557) je ločilo le deset centimetrov. Reprezentantka Monika Lebeničnik je bila v suvanju krogle razred zase, enako velja za Marušo Černjul, večkratno zmagovalko šolskega prvenstva skoka v višino. Katja Stanonik (G JV Idrija) je kar dobro dihala za ovratnik rutinirani Nini Vrtačič (G Bež L), na 100 m pa se je samo Alja Sitar spustila pod 12 sekund. Pri dijakih se je pod enajst sekund tekel samo Sebastjan Pirnat, Jan Kramberger, katerega posebnost so ovire, je v finalu zaostal za eno stotinko. Tudi sicer je bil tek na 100 m izenačen. Žan Rudolf, Miha Ambrožič in Jan Breznikar so tekli zunaj območja 50 sekund, Rudolf pa je bil po pričakovanjih najmočnejši. To je bila tudi priložnost za njegovega trenerja, da se javno pokaže, kdo je kdo, pa čeprav je zmagovalec nosil majico z napisom Vujo Team. No, ob kakšni drugi priložnosti bomo še kaj napisali o kulturi obnašanja trenerjev. Šport ni vse, še najmanj na šolski tekmi. Tudi prisotnost trenerjev na terenu ni bila v skladu s pravili. Pa se od bontona vrnimo k atletiki. Za večjo zanimivost teka na 1000 m sta poskrbela Jan Petrač 2:30,92 in Žiga Kašpar (oba G Šentv) 2:31,23. Jan Dovč je uprizoril samostojen tek na 2000 m, zato pa se je moral potruditi za zmago Luka Rugelj v daljavo, čeprav je lovil normo za EP pri 740 cm, mu je tesno sledil Žiga Vrščaj. Pravo presenečenje skoka v višimo je bil Uroš Veselič, skoraj za polovico glave manjši atlet o konkurence, a z izjemno skočno močjo. Pri Krogli je Jaka Žulič, sicer obetaven dolenjski metalec, iz srca čestital Jaki Muharju za zmago. Jaka Muhar, Gimnazija Jesenice To je moj prvi naslov srednješolskega prvaka v metu krogle. Sicer sem se že v preteklih dveh letih uvrstil na finalno tekmovanje, a se ga zaradi reprezentančnih obveznosti nisem udeležil. Uspeha sem vesel tudi zato, ker sem postavil osebni rekord, saj sem 5-kg kroglo sunil m. Ta dosežek je dober pokazatelj moje pripravljenosti, saj kot metalec kopja mečem kroglo le na treningih. V prihodnjih dveh mesecih me v metu kopja čakata najpomembnejši tekmi te sezone, to sta ekipno člansko evropsko prvenstvo v Izmirju in mladinsko evropsko prvenstvo v Estoniji. Do takrat moram izboljšati občutek za izmet, prav tako pa ohraniti dobro kondicijo. Dela mi torej med počitnicami ne bo zmanjkalo, hkrati pa bo to že dobra priprava na prihodnjo olimpijsko sezono, ko me čaka tudi mladinsko svetovno prvenstvo v Barceloni. Alja Sitar, SŠ Domžale Srednješolska in osnovnošolska atletska tekmovanja so prav posebna tekmovanja; pogrešala jih bom, saj so moji šolski teki bolj sproščeni in lahkotnejši. V povprečju sem bila na srednješolskih prvenstvih dobro pripravljena, saj doseči državni rekord ni preprosto. Pri šprinterkah se mora «sestaviti«več prvin. Včasih to uspe, včasih pa ne. Tako hitro kot tečem ujamem kdaj tudi poškodbo in zadnjih nekaj let ni minilo brez njih. Tudi letos v Kopru, nekaj dni pred finalom srednjih šol, sem želela preveč in dobila nič -pravzaprav nekaj ran in odrgnin. Tekla sem v štafeti 4x100 m, s sotekačico se pri predaji nisva ujeli. «Ušla«mi je in v želji, da bi jo ujela, sem se nagnila preveč naprej, zataknila z žebljem šprintarice ob tartan... in radirala po stezi. Padec je bil boleč, koža po boku, stegnu, hrbtu in komolcu na živo posneta. Časa za objokovanje nisem imela, čez tri dni sem se le sestavila in prišla na tekmovanje, ki je moje zadnje za Srednjo šolo Domžale. Letos sem končala 4. letnik gimnazije, tekma pa je bila sredi učenja za maturo. Študij upravne informatike bom nadaljevala na Fakulteti za upravo, ki letos prvič razpisuje program v sodelovanju s Fakulteto za računalništvo in informatiko. Verjamem, da bo študij zanimiv in se ga veselim. Letos me čaka EP za mladinke, s trenerjem Damjanom Zlatnarjem pa si želiva in načrtujeva, da na njem nastopim v formi. Moje želje niso skromne... Držite pesti! Za slovo od naših najstniških atletskih srečanj, bi rada podelila še tole: Ukvarjajte se s športom in razmišljajte športno - vredno je. Alja in Jaka 23

24 6 Splavarska nagrada 24 Po obisku Buchheimovega domišljijskega muzeja ob jezeru Stammsee na jugu Bavarske, kjer ob vhodu pozdravlja obiskovalce Roushidijeva poštna kočija, ki je dečka Harouna vozila po morju zgodb namesto konjev je bila opremljena z lepoto rumenokljunega laboda, se mi dogaja marsikaj nenavadnega. Nedavno sem iz Novega mesta prejel sporočilo, ki sta ga zapisala organizatorja Marko M. in Janko T.:»Po dveh odpovedih šolskega državnega prvenstva vas vabimo, da se udeležite raftarskega (splavarskega) popotovanja po Krki od Velikih Les do Straže. Ne bomo tekmovali, temveč uživali na reki, ki presega domišljijo povprečnega Slovenca.«Mislil sem si, zakaj pa ne. Z avtobusoma na start Na parkirišču ob lekarni v Straži nas je čakal avtobus. Markov nagovor dvema ekipama, ki se bosta združili v enem gumenjaku, je bil nenavaden:»za vožnjo do Les bi potrebovali 30 minut. Vozili se bomo eno uro, da vam pokažemo nekaj krajev v dolini reke Krke, ki jih s čolnov ne boste videli. Take rečne doline ne boste srečali nikjer na svetu. Morda bi strugo reke Krke lahko primerjali s francosko rečico Tarn na jugozahodu Francije, ki v njenem zgornjem toku ponuja podobno razkošje. A tam je turizem preplavil obrežje rečice, saj nešteto majhnih kampov privablja turiste, ki veslajo in se namakajo na vsakem udobnejšem delčku obrežja. Ob Krki tega ni, tu imajo ljudje še prvinski mir, do turistov, ki kradejo mir, niso nič kaj dobrohotni. Verjemite, tudi z našo akcijo jih bomo mehčali in čez leta tudi spreobrnili.«in smo odrinili. Marko je poznavalec. Videli smo nekaj čudovitih kašč, majhnih hišic, v katere so ljudje shranjevali pridelke in orodje. In kaj vse smo zvedeli o zidanicah na pobočjih Straške gore!»tu bomo prihodnje leto izpeljali celodnevni pohod od Straže do Žužemberka, čez Brezovo Reber in Veliki Lipovec, do Sadinje vasi,«je razložil mladenič, ki ve, kaj je turistični PR. Hudičevega turna nekaj kilometrov pred Žužemberkom, ostanka gradu Soteska, pa sploh ni mogoče zgrešiti, saj z neznansko močjo štrli iz pokrajine. Okoli njega so načrtovali velik grajski park, a se je kolo zgodovine leta 1943 zataknilo. Spomenik šoli v naravi Start veslaške ekipe je bil v Velikih Lesah, a ne boste uganili, zakaj. Tu je bila leta 1997 zadnja prava šola v naravi, v kateri so učenci in učenke iz ljubljanske Osnovne šole Josefa Ressla (nekdanja OŠ T. Čufarja je imela pobrateni šoli v Mariboru in na Jesenicah) nekaj dni živeli pod šotori in se s kajaki spuščali po reki. Hrano so jim vozili iz bližnje šole, nekaj hrenovk in krompir pa so pekli kar ob večernem tabornem ognju. Zadnje leto so doživeli kanček dežja in nekaj mrzlih noči, zjutraj so bili rahlo otrpli, a čez dan so se ogreli z veslanjem, domačinom so pomagali ličkati koruzo, izpeljali so nekaj pohodov in igrali odbojko na pesku. A ker je bilo pod šotorskimi krili nekaj princesk, je ravnateljica dobila grozilno pismo. Zanimivo dejavnost so za večno izbrisali iz svojega programa. Splavarska zveza Slovenije in Zveza za bivanje otrok in mladine v naravi sta ob 14-letnici ŠN v Lesah postavili spomenik dejavnosti, Šport mladih pa so povabili na zgodovinsko prizorišče, ker smo takrat dogodek zabeležili (ŠM št. 30). Uradno odprtje obeležja bo prihodnje leto ob 15-letnici. Tokrat je predsednik Splavarske zveze dejal:»morda se bo kdo vprašal, čemu spomenik. Samo zato, da bodo prihodnji rodovi vedeli, da je šola v naravi lahko tudi pod šotori, da udeležence lahko tudi zebe in da je možno preživeti tri dni z mokrimi nogami.«začetek s preizkusom znanja plavanja Nekaj zadrege je bilo z zategovanjem rešilnih pasov in varovalnih čelad, nekaj članov veslaških ekip se je obiralo s preizkusom plavalnega znanja v mrzli vodi. Vrsta gumenjakov se je vendarle spustila v tok reke, ki je ob koncu junija od nedavnih neviht dobival dovolj vode, da je na nekaterih mestih pospešil umirjeni korak. Organizatorji so poskrbeli, da so bili skoki čez slapove varni. Seveda ni šlo brez vzklikov pričakovanja ob mnogih skokih prek jezov, nekaj vesel je splavalo po vodi, ko se je bilo treba zagrabiti za zgornjo vrv na čolnu, a so kajakaši iz spremstva vse ujeli.

25 Malica pri partizanskem poveljniku V Zagradcu nas je na malico povabil nekdanji partizanski komandant Franc Sever, ki ga je med vojno spremljala»božja previdnost«, kar lahko preberete v njegovi knjigi Past na Menini planini. V zahvalo si je na pročelje lesene dače nad reko obesil podobo sv. Florijana. Zmotili smo ga pri pisanju nove knjige, a je bil vesel mladih gostov. Veslači so z višine z zanimanjem zrli v reko in na glas razmišljali, ali bi kamen, če bi ga imeli pri roki, zalučali čez reko. Rokovali smo se z nekdanjim partizanom in v mislih že pričakovali naslednjo postajo kopališko rekreativno obrežje pod Žužemberkom. Dobra jota iz kotla je teknila, pa tudi skok do gradu, ki so ga prav takrat obnavljali. Doživeli smo akrobatske krovce na strehi sedmega stolpa.»če moramo mi znati plavati, bi morali krovci znati leteti,«je dejal Jaka Drenšek iz ekipe OŠ Dolnji kot. Mogočni grad je veslače očaral, čeprav so ropotali mešalci za beton. Nekdo je vprašal, kje so dobili ljudje pred več kot tisočletjem toliko denarja, da so lahko sezidali mogočno utrdbo. Kako ne bi, saj so jih tudi ob reki Tarn, tam je nešteto srednjeveških gnezd, težavo z denarjem so znali rešiti morda s sosedsko pomočjo. Zanemarjen plakat ob glavnem vhodu v grad je razodel, da zgodovina mogočne stavbe ni povsem raziskana, delček zgodovinskega rebusa so rešili s pomočjo štirioglatega romarskega stolpa, v katerega je vklesana letnica Edina stalna prebivalka gradu je grajska gospa, ki nas je pozdravila z okna svoje sobane. Auersperg nam je meril čas Po kakšnih štirih urah veslanja smo se razveselili jezov in hiš ob Zgornjem in Dolnjem Kotu, kjer smo kar čutili, kako so nekoč ropotale žage na vodni pogon. V Dolnjem Kotu je lepo ohranjena žaga, na njej so pustili napis»strogo prepovedano kaditi.«in letnico Malo višje nad strugo je še nekaj zanimivih starih hiš, skušali smo jih fotografirati, a je priletela vaščanka in zahtevala, da ji pokažemo dovoljenje za fotografiranje. Navsezadnje, zakaj pa bi morali vse na tem svetu fotografirati, tudi to je sodobna bolezen, ki napada lastnike digitalnih fotografskih aparatov. Sidro smo vrgli v Dvoru. Tu čez dvajset let načrtujejo pomembno turistično točko. Spust po dvorskih brzicah je bil navdušujoč in preden je ekipa potegnila svoj gumenjak na suho, so opazovali mini tekmovanje OŠ Žužemberk, lotili pa so se nove discipline sprinta, ki vse bolj prihaja v modo: vsaka ekipa je morala trikrat preveslati razdaljo kakšnih 30 m, končna uvrstitev pa je bila seštevek časov. Na razglasitev zmagovalca nismo čakali. Bolj kot tekma pa je veslače pritegnila Auerspergova zapuščina, ostanki visokih zidov ter peč in dimnik talilne peči, pa mogočni stavbi orodjarne in modelarne. Veslači so se spraševali, zakaj je v tej čudoviti rečni dolini propadla evropsko usmerjena proizvodnja različnih kovinskih izdelkov po skoraj sto letih delovanja ( ). Morda bo držalo, da so bili prisiljeni opustiti železarno, ker je bila dolina reke Krke prometno slabo povezana s svetom. Grad Soteska V Soteski smo se ustavili in tudi končali popotovanje v okviru neuradnega šolskega tekmovanja v raftingu, pa čeprav smo nameravali do Straže.»Zakaj neki pa bi zmeraj morali doseči cilj,«je dejal Marko ob slovesu in vabilu za leto Pozna ura je zahtevala svoje. Na čudoviti portal in Hudičev turn je treba položiti dlan, da občutiš zgodovino. Splavarski vodič Marko nam je razložil, da je grad mogočen velikan zdržal do druge svetovne vojne, a ga je dal leta 1943 sežgati eden od partizanskih poveljnikov, ki se je grel v Bazi 20, o čemer je pisal tudi pisatelj Edvard Kocbek in nad čemer se je že takrat zgražal slikar Božidar Jakac. Upravičeno, saj je bil to zločin nad dediščino, ki bi ga lahko primerjali z novodobno sestrelitvijo starega turškega mostu nad Neretvo v Mostarju. V lični dvorski pekarni si danes lahko ogledate sliko mogočnega gradu, v grajskem hlevu, ki je še edini ostal s streho, pa je zbirka kočij in vozov pod okriljem Tehniškega muzeja Slovenije in Turističnega društva Dolenjske Toplice. Torej: vabljeni na raftarsko (splavarsko) popotovanje leta 2012.jopiče. 25

26 blogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblogblo Milena Aras Harpf Naj se vidi Počitnice so mimo in zdaj je pravi čas, da se spočiti ozremo na minulo sezono, na dogodke v prvi polovici koledarskega leta. Gre za razmislek o sebi in vsem kar nas obdaja, o uresničljivih in neuresničljivih željah Kaj bi bilo lepšega kot da klub, v katerem tekmuješ, v dobrem in v slabem sledi dosežkom svojih športnikov. Žal se nekomu to nenadoma ni zdelo več potrebno. Včasih je delovala spletna stran. Ne glede na to kako skopo in selektivno, vsaj nekje si lahko našel seznam prihodnjih tekmovanj, vabila na priprave, uvrstitve na tekmovanjih, sveže urnike treningov, skratka, vse drobne kamenčke, ki so sestavljali zgradbo malega a uspešnega kluba. Ko so me prijatelji vprašali, kje bi lahko treniral njihovi naraščajniki, sem priporočila naš klub, pohvalila sem trenerje, urnike. Nekaj klikov z miško in je vse bilo dostopno. Pomislim, da je morda splet prezahtevno orodje za informiranje, da bi iste informacije morda lahko bile dostopne tudi na oglasnih deskah. A niso... Kje se skriva vzrok za tako klavrno stanje, zakaj trenerji in vodstvo kluba zanemarjajo tako preproste dejavnosti? Ali je mogoče, da si še danes, ko že vrabci čivkajo o medijski prisotnosti:»če nisi viden, te ni Aleš Peče Ribnikar pod stropom Ribnikar pod stropom ali kako se je športni pedagog prof. Janez Ribnikar odpravil v pokoj. Takšen bi moral biti celoten naslov pričujočega razmišljanja. Tik pred koncem šolskega leta me je namreč doletela čast, da sem lahko prisostvoval slovesnosti ob odhodu prof. Janeza Ribnikarja v pokoj, ki so mu jo pripravili nekdanji učenci iz Osnovne šole dr. Vita Kraigherja. Pobudo za nevsakdanjo košarkarsko tekmo so dali kar nekdanji učenci, kar po svoje govori o Janezovem odnosu do športne vzgoje in nekdanjih učencev, s katerimi ima še zmeraj veliko stikov. Povabilo me je nekoliko začudilo, saj sva bila dobro desetletje športna konkurenta, kar pa ni vplivalo na najino prijateljstvo in sodelovanje zunaj šole. Tradicionalno tekmovalnost z mojo nekdanjo šolo je v svojem govoru izpostavil tudi ravnatelj prof. Ljubo Brezočnik, tudi naš stanovski kolega. Fantje so igrali tako kot včasih, 4:4, v mali telovadnici, v dresih, ki so si jih sposodili na Košarkarski zvezi Slovenije in z domiselno,«dovolijo informacijsko praznino? O čem govori ta praznina? Morda o tem, da vodstvo kluba meni, da tekmovalci ne potrebujejo nič drugega kot samo trening, brez vednosti o načrtih in ciljih, da ne potrebujejo primerjave uspehov in drobnih spodbud, denimo, drobne pohvale, ki se kažejo že z objavo uvrstitev, ne glede, kako majhen je bil uspeh. Vem, da tekmovalci želijo to občutiti? Pomislim na primer iz naše družine. Otrok je treniral in tekmoval, napredoval (včasih manj, včasih bolj), a vselej je imel pred seboj klubskega kolega, ki je vadil dlje in je bil uspešnejši na tekmovanjih. Preprost list papirja, ki je visel na klubski oglasni deski, in na katerem je bilo točkovanje za tekmovanja v sezoni, je leta in leta pred svojim imenom videl ime Mateja Dimovskega. Zanj je bil to največji cilj - biti boljši in doseči več! Smejali smo se, ko je iskreno povedal, da je njegov športni cilj zmaga na olimpijskih igrah, ker bo tako zagotovo na klubski razpredelnici pred svojim vzornikom, tekmecem in prijateljem. Morda ima kdo boljšo zamisel kako spodbuditi željo za tekmovanji. Vse je boljše kot nič. Čas se namreč ni ustavil. Ponavljam, na klubski oglasni deski je dobro videti svoje vzornike, tekmovalce, ki so z večjim trudom dosegli več. Vsekakor veliko bolje, kot da se na oglasi deski bohoti reklama tečaja za učenje masaže. Raj bi videla vabilo za ogled tekmovanja, morda s spodbudo za navijanje za naše tekmovalce ali pa opozorilo, da bo takrat in takrat na TV ali na spletnem prenosu kakšen slovenski reprezentant. Pohvale svojim državnim prvakom bi igro navdušili gledalce, med katerimi so bile Janezove kolegice, nekaj staršev in učencev šole. Med igralci je bil tudi Matej Avanzzo, direktor košarkarskih reprezentanc pri KZS, sicer pa prav tako nekdanji učenec te šole in kasnejši igralec KD Ježica, kluba, v katerega se je iz te šole vključevalo kar precej učencev. Ob koncu tekme so sledili govori, na žogo so se podpisali vsi udeleženci, in kot se na taki poslovilni tekmi spodobi, so pod strop telovadnice potegnili dres z napisom RIBNIKAR. To je v košarkarskem športu največja čast, ki jo izkazujejo najboljšim. Zakaj sem se odločil, da o tem tudi nekaj napišem? Zato, ker le redko kateremu izmed naših kolegov športnih pedagogov učenci pripravijo tako ganljivo slovo od telovadnice. Zase lahko rečem, da so se na moji šoli od mene poslovili izjemno lepo, a kaj takega Zdaj že dobro leto pišem blog v ŠM in ugotavljam, da kar veliko mojih znancev in nekdanjih kolegov to tudi bere. Žal pa nekateri te vrstice, ki jih pišem brez slabih namenov, včasih bere malce površno in v njih najdejo tudi misli, ki jih ni. Torej še enkrat k mojim večnim temam. Zdaj ko sem v pokoju, sem se na nekem neformalnem srečanju zalotil z mislijo, da sem lahko zadovoljen, da se mi ni bilo treba nikoli ukvarjati s politiko. Ob spoštovanju do znanja in do položajev, ki so odločali, sem bil zadovoljen, da me moja strokovna pot ni nikoli zanesla Prof. Nina Markun Puhan Učitelj, dober učitelj, naj učitelj 26 S poklicem učitelja je tako kot z drugimi poklici. Nekateri ga opravljajo z velikim veseljem, drugi z manjšim, nekaterim je poučevanje delo, ki jim omogoča preživetje. Večina se bo strinjala, da je poklic učitelja mnogo več kot le poklic. To je poslanstvo. Občutek za ta poklic ali pa, če želite, nadarjenost, je prirojena - ga imaš ali pa ga nimaš. Skoraj tako kot to drži za prirojenost temeljnih gibalnih sposobnosti kot to drži za hitrost in hitro odzivnost. Seveda brez ustrezne in vztrajne vadbe ne gre, vendar brez tistega»nekaj«ne gre. Najbrž bi morali pred vpisom na fakultete, ki usposabljajo prihodnje učitelje, poleg učnega uspeha in ponekod preizkusa nekaterih gibalnih, glasbenih ali likovnih sposobnosti, več pozornosti nameniti pogovoru s kandidati o tem, kaj pričakujejo, da bodo počeli s pridobljenim znanjem po študiju, ki je dinamičen, zanimiv, poln doživetij in velikokrat tudi zabaven. Kakšno delo bi želeli opravljati in ali si to res želijo početi vse življenje.