Mitropolit Metodij Zlatanov BEZBOJNI PATOKAZI

IZDAVA^KI CENTAR TRI ul. Wego{eva 29A, 1000 Skopje, Makedonija tel./faks: +389 2 3245 622 e-mail: tri@kniga.com.mk www.kniga.com.mk Glaven urednik Art direktor Urednik Vinka Sazdova Aleksandar Sazdov Bojan Sazdov Dizajn na korica Mitropolit Metodij Zlatanov Aleksandar Raj~evski Site prava se zadr`ani. Nitu eden del od ova izdanie ne smee da bide prepe ~a tuvan, kopiran ili objavuvan vo koja bilo forma ili na koj bilo na~in vo elek tronskite ili pe~ateni te mediumi, bez pismena soglasnost od izdava~ot.

O sweet everlasting Voices be still; Go to the guards of the heavenly fold And bid them wander obeying your will Flame under flame, till Time be no more; Have you not heard that our hearts are old, That you call in birds, in wind on the hill, In shaken boughs, in tide on the shore? O sweet everlasting Voices be still. (William Butler Yeats: THE EVERLASTING VOICES)

NA[ETO MALO SVEDO[TVO Boè, Boè moj, kon Tebe poranuvam; za Tebe zaèdne du{ata moja. Kolku pati za Tebe kopnee teloto moe na zamjata pusta, neplodna i bezvodna? I taka se pojaviv vo Svetili{teto Tvoe, za da ja vidam Tvojata sila i Tvojata slava. Za{to milosta Tvoja e podobra od ìvotot, ustata moja }e Te fali. Taka }e Te blagoslovuvam vo ìvotot moj, i vo Tvoe ime }e gi krevam racete moi (Psalm 62. 1-6). Sekoj gest na na{eto dobro bitie, sekoja manifestacija na na{ata su{tinska privrzanost kon Boga, delotvornata svest za ispolnuvawe na Evan gelskite zapovedi, site tie ne{ta pretstavuvaat svedo~ewe za Boga. Svedo{tvoto pak, kako samo`rtvena posvetenost, samoto po sebe e ma~e ni{tvo. Starozavetnite pravednici, svetite pro roci, novozavetnite podvi`nici, ma~enici i ispovednici, site tie svedo~ele za Boga davaj} i go svojot ìvot. Preku proleanata krv. No, tie svedo~ele za Boga ne so smrt, tuku so verata vo ve~en ìvot. Nam, denes ni se dadeni drugi vidovi ma ~eni{tvo: ma~eni{tvo vo trpenie, ma~eni{tvo vo smirenie, ma~eni{tvo vo pro{tevawe, iako i denes ne e isklu~eno ma~eni{tvoto vo krv, bidej}i nevidlivata borba na Crkvata }e trae s dodeka ne se ispolni vremeto. 7

êsto se slu~uva, duri i onie koi sebesi se sme taat za revnosni vernici, da go postavuvaat pra{aweto: zo{to seto ona {to e sodràno vo crkovnite kanoni i vo svetoto Predanie, treba neophodno da se ispolnuva? Zo{to mora vo nedela da stanuvame rano nautro i da odime na bogoslu`ba, koga nedelata e edinstveniot den koga bi moèle da se naspieme? Zo{to mora tolku dolgo da postime i tolku ~esto da postime, koga hranata ni se nudi vo takva raznovrsnost i vo takvo izobilstvo? Zarem ne moè na{ata religioznost da ja prilagodime na sovremeniot na~in na ìveewe? Bogoslu`bite da bidat popladne, namesto nautro, kako eden vid duhovna vikend-razonoda za celoto semejstvo. Vo hramovit e da ima pove}e mesto za sedewe, kako vo kino ili teatar, bez razlika {to nabquduva~kata pozicija gi otstranuva vernicite od su{tinskoto u~estvo vo Liturgiskiot prinos. Da im se dade akcent na prvata i poslednata sedmica od pove} e nedelnite posti, za{to kontinuiraniot post e za fanatiziranite, ili za onie {to se zarekle. Namesto molitveno pravilo, dovolno e popatnoto spomnuvawe na imeto Bo`jo, kako na primer: ne-daj-boè, ~uvaj-boè, Boè-zlaten, da-ne-~ue-gospod itn., iako vo Dekalogot stoi deka napraznoto spomnuvawe na Bo`joto ime e grev. So eden zbor, celiot duhoven ìvot da dobie izvesen buròaski karakter. Me utoa, pred da odgovorime na ovie pra{awa i sugestii treba da znaeme deka Bog ni gi dade i podvizite i udobstvata na odredeno vreme, a i tie samite ne se cel za sebe, nitu cel na na{iot ìvot, tuku mo`nost niz soz 8

davawe na zdrav duhoven kriterium, izbiraj}i kako ìveeme, da rasteme vo dobrodetelite do merata na sovr{eniot ~ovek. Duhovniot ìvot, asketskoto ìveewe vo Crkvata, ispolnuvaweto na Bo`jata pedagogija, ne podrazbira sinhronizirano prilagoduvawe i koregirawe na svetot soobrazno na na{ite potrebi i èlbi, tuku prilagoduvaj}i mu se na zakonot Bo`ji, nie samite da se menuvame i da se preobrazuvame, kako verni ~uvari na nebozemnoto nasledstvo. Ne treba nie da go menuvame Zakonot, tuku Zakonot treba nas da ne menuva. Za da bideme vo s podobri. Da bideme sovr{eni kako {to e sovr{en na{iot Otec Nebesen. Ete zatoa vredi da se stane nautro, zatoa vredi istrajno da se posti, sekojdnevno molitveno da zaedni~arime so Boga, ispolnuvaj}i go molitvenoto pravilo, zatoa vredi da ìveeme vo pokajanie i da gi ispovedame na{ite grevovi. S da se ispolni vo istrajnost i posvetenost zaradi li~noto sovr{enstvo. Preku takvoto sovr{enstvo }e Mu se upodobuvame na Boga i }e nalikuvame na Boga kako {to decata li~at na svoite roditeli. Bidete sovr{eni, n povikuva Spasitelot na podvig, kako {to e sovr{en va{iot Otec Nebesen. Duhovniot podvig moè da go sfatime kako spasonosna olimpijada, vo koja site nie sme natprevaruva~i. Samo {to ne se natprevaruvame eden so drug, tuku sekoj se natprevaruva so sebesi. Zatoa i vo duhovnosta, kako i vo sekoj drug aspekt od ìvotot, ne treba da se sporeduvame so drugite. Sekoj go vrvi svojot pat do Boga. Ne treba grevot i mrzlivosta na 9

mojot blièn da bide dobar izgovor za mojot grev i mojata mrzlivost. Kako {to ni podvigot na mojot blièn ne me pravi mene posovr{en. Na spasonosnata olimpijada postojat mnogu disciplini. Sekoja e definirana so strogi pravila. Za sekoj natprevar e potrebna golema ïîäãîòâåíîsò i edno od najva`nite ne{ta: vremeto e ograni~eno. ]e dojde ~asot koga vreme nema da ima pove}e. Toa e eshatolo{ki fakt. Rekvizitite moàt da bidat raznovrsni, kako i problematikata. Pred nas se nepredvidlivi ìvotni situacii i isku{enija. Najmnogu poeni nosi istrajnosta. Koj pretrpi do kðaj }e bide spasen. Zamislete, od druga strana, kako bi izgledala edna olimpijada, mislam na voobi~aena olimpijada vo koja se merat fizi~kite sposobnosti, ako sekoj natprevaruva~ gi prilagoduva zakonite i pravilata shodno na svoite èlbi i naviki? Kakvi bi bile rezultatite? Sekoja cel bi bila promaøena i sekoj pogodok bi bil íà sopstvena {teta. Na takvo bezredie sigurno nikoj ne bi sakal da bide ni u~esnik, nitu gleda~. Kolku ïàê pove}e toa se odnesuva na duhovnata olimpijada koja go podrazbira celiot na{ ìvot. Bez isklu~ok. Zamislete si armija vo koja ne postoi hierarhija i sekoj komanduva i izvr{uva kako {to miluva, ne vodej}i smetka za propi{anite pravila na dol`nosta. Na bojnoto pole na ìvotot vakvata voena formacija bi pretrpela poraz u{te pred da se oglasat trubite za napad. 10

Zamislete si bolnica vo koja ne se znae koj e lekar, a koj e pacient, i sekoj dava sekomu lekovi, sebesi proglasuvaj}i se za apsolutno zdrav i u{te specijalist. Idealen iscelitel so bezgrani~ni apetiti. Ona, pak, {to za eden e lek, za drug moè da e otrov. No, koga ne postojat kriteriumi i edinstveno validen e ~ove~kiot egoizam, toga{ i odnosot zdrav - bolen e ne{to sosema relativno. So vakva anarhi~na medicina verojatno nikoj nema da preìvee i celta povtorno e proma{ena. Od ovoj agol, razmisluvawata i zabele{kite vo polza na ìvotniot konformizam i oportunizam nasproti duhovniot podvig deluvaat apsurdno i razorno. Proma{uvaweto na celta, etimolo{ki i su{tinski, stanuva na{a vtora priroda. Primarnata zada~a na na{iot zaedni~ki predok, Adam, be{e da se griì za Bo`joto sozdanie. Da se griì, a ne da go prilagoduva za svoite potrebi i da go eksploatira. Preslatkite plodovi na taa geurgija toj treba{e da Mu gi prinese na Boga, a ne na sebesi. No ~ovekot nepovratno s pove}e ja proma{uva celta. Posledica na ova se site prirodni i neprirodni katastrofi: vo svetot, vo op{testvata, vo semejstvata i vnatre vo ~ovekot. Go zagubivme osetot deka zemjata na koja gazime e sveto mesto i nikakva ekolo{ka ideologija nema da ni go smeni umot. Namesto da se potrudime da bideme sovr{eni, se pretvorame vo konsumenti i zloupotrebuva~i na Bo`jata tvorba. Po~etokot na vakvata avtodestruktivna orientacija e tokmu vkorenetata navika (t.e. porokot) da si ugoduvame sebesi. Ottamu i nasu{nata 11

potreba da si dojdeme na sebe, kako zabludeniot sin od evangelskata prikazna, i da gi vneseme vo na{iot `ivot asketskiot podvig i poslu{anieto, kako pat i modus kon na{e su{tinsko ostvaruvawe. Na{ata cel e Carstvoto Nebesno. Do nea se stignuva so mnogu samopregor i nesebi~no qubovno razdavawe, po obrazot na Hristovata `rtva. 12

GREVITACIJA Na bojnoto pole na sekojdnevniot trud vo dobro ~instvoto (namerno se sluàm so militari sti~ka terminologija) nevozmo`no e da ima neutralni. Toa e ona {to sovremeniot ~ovek kukavi~ki saka da go ignorira, kako noj so glavata zakopana vo pesok. Celiot trud na ideolo{kiot relativizam, site nebroeni liberalisti~ki demagogii se vo funkcija na potrebata da se bide neutralen, nevklu~en, neopredelen, ignoranten kon ve~nata borba na dobroto nasproti otsustvoto na dobro. Da se bide opredelen, da se bide aktiven i samo`rtveno posveten, toa zna~i da se bide obeleàn kako fundamentalist i ekstremist. Ne{to da se proglasi za vistina i toa apsolutna vistina moè i da e diskutabilno, no tuka stanuva zbor za dobroto i dobro~instvoto. Pilat moè{e ironi~no da gi izmie racete pred pra{aweto {to e vistinata, no toa nema{e da mu uspee, ako be{e vo pra{awe dobroto. Toa e napi{ano na telesnata tabli~ka na na{eto srce. Da se insistira na beskompromisnost kon dobroto, vo svetov vo koj ìveeme, moè da se okarakterizira kako drskost. Vo najmala raka pretencioznost. Toa ja naru{uva konvencijata na sovremeniot oportunizam koj diktira: ni toplo, ni ladno, tuku mlako. Carstvoto na surogatite i kompenzaciite. Na{ata 13

nedovolna qubov kon ~ovekot, vistinskiot ~ovek poln so nedostatoci, rani i anomalii, ja zamenivme so teoretska filantropija ili tele-filantropijata, so sponzorstvo preku kreditnata karti~ka i besplatnite telefonski broevi na televiziskite ekrani, so dopisni u~estva i sponzorstva vo nekoi nevladini organizacii, bez proverka na nivniot politi~ki i moralen kredibilitet, so neprirodna privrzanost kon doma{nite milenici, koja gi modificira ku~iwata i ma~kite, i {to u{te ne, vo nekakvi bizarni antropomorfni karikaturi. Ne{to kako ostrovot na doktor Moro, samo {to procesot e globalen i toa se slu~uva pred na{ite o~i. Administrativnata procedura za da se posvoi dete ili ku~e e bezmalku istovetna. Se baraat podednakvi uslovi za noviot ~len na semejstvoto, duri i izjasnuvawe komu mileni~eto }e mu pripadne vo slu~aj na razvod na brakot. Od druga strana abortusot, na primer, se prifa}a kako mo`nost za izbor. Zo{to da go zagrozuvame sopstveniot komoditet ili zacrtaniot semeen buxet so u{te eden ~ovek na zemjava? Ova e samo nabrojuvawe na simptomi. Sepak, za da frlime malku pove}e svetlina ne samo na na{ata li~na `ivotna etika, tuku i na smislata na na{eto istorisko bitie vo celost, neizbe`no e da se zapra{ame: ne dali gre{ime, tuku kade gre{ime, i {to podrazbirame pod poimot grev? Grevot i ve{tinata na vojuvawe. Postoi edna sila {to mnogu posilno od gravitacijata n privlekuva kon zemjata. Pritiskaj}i n s 14

podaleku od na{ata vistinska tatkovina, Carstvoto Nebesno, grevot ja dezintegrira vo nas prirodnata struktura na dobroto, ubavoto i ve~noto. Seto ona {to e vloèno kako dar vo Bo`jata tvorba nare~ena ~ovek. Postoi i nevidliva borba, kako {to ja narekuva sveti Nikodim Agiorit, koja ne se slu~uva vo netvarnite sferi, na neboto i podnebesjeto, me u angelite i demonite, daleku od ~ovekot i svetot, tuku tuka i sega vo nas i okolu nas. Nie moème da go ignorirame nejzinoto postoewe i kako ubedeni agnostici da potpi{eme kapitulacija so sekoj gest i mislewe vo na{iot ìvot, no borbata i ponatamu postoi i } e se slu~uva s do krajot na istorijata. Kako i sekoja druga borba i ovaa e istkaena od bezboroj pobedi i porazi. Sekoja pobeda e ~ekor napred na patot kon na{ata prvona~alna tatkovina vo rajot. Sekoj poraz e sodrìna na ottu uva~kata sila {to n pravi dobrovolni robovi na minlivoto i propadlivoto. Za{to toa se slu~uva ne bez na{a soglasnost. Duri i toga{ koga se poklonuvame na idejata za sloboda kako na zlatno tele, na{ata slobodna volja e taa {to ja prifa}a ili otfrla stranata na Onoj, Koj ja izvojuva za nas predve~nata pobeda. Samite se proglasuvame za egzistencijalen incident, za slu~ajna kombinacija na molekuli. No taa kombinacija od molekuli znae da misli i da qubi. Taa kombinacija od molekuli ima odgovornost i zada~a vo svoeto postoewe. Slu~ajnoto ne moè da bide ute{na zamena za ona {to postoi spored sovr {enata boèstvena volja i ima postoewe polno so 15

smisla, nezavisno od toa dali nie proniknuvame vo ova otkrovenie, dali go barame, ili go proglasuvame za nepostoe~ko. I otkako }e gi zatvorime o~ite svetot prodol`uva da postoi. Dali na sovremeniot ~ovek mu e jasen poimot grev? Od [openhaueroviot i Ni~eanskiot ateisti~ki pesimizam, pa s do oskudnata filosofija na Zlat niot kompas (Golden Compass) i nim sli~ite sekularisti~ki konstrukcii, grevot e izmislica i alatka na izvesna spiritualna oligarhija, so koja ~ovekot e zgrap~en za najosetliviot organ - sovesta. Grevot, ili poto~no poimot za grevot, e jaremot koj ne mu dava na ~ovekot (sogledan vo renesansni ramki) da ja podigne glavata (pove}e retori~ki odo{to fizi~ki). Grevot kako ontolo{ko proma{uvawe. Etimologii. Vo starozavetnata bibliska terminologija, voobi~aeniot zbor za grev e het. Negovoto bukvalno zna~ewe e da proma{i{, t.e. da ne ja pogodi{ celta. Poim koj pove}e upatuva na ve{tinata na strela{tvoto, odo{to na teologijata ili moralot. Ova bukvalno zna~ewe navidum voop{to ne korespondira so sfa}aweto na grevot kako ~inewe zlo. Istata prividna nesoobraznost ja sre}avame i vo upotrebata na gr~kiot zbor hamartia (μαρτία) vo Noviot Zavet. I tuka etimolo{koto zna~ewe e da ja proma{i{ celta, ili da ja proma{i{ poentata. Dali e toa samo istoriska koincidencija vo 16

upotrebata na pogre{ni zborovi, ili izborot tokmu na vakva formulacija ni otkriva podlaboki sloevi vo razbiraweto na grevot vo `ivotot na ~ovekot? Imeno, vo pravoslavnata hristijanska teologija poimot grev ne se sveduva samo na izvesen moralen faux-pas, neposlu{nost kon odredeni pravila i zakoni, tuku za su{tinsko izneveruvawe na sopstvenata priroda. Toa e ona {to sovremeniot sekularen um ne go zema predvid i zatoa so tragi~na lekomislenost ja diskvalifikuva ili satanizira duri i nepretencioznata upotreba na zborot grev vo sekojdnevniot govor. Grevot e atavizam od nekoja puritanska praistorija. Grevot e izmislica za pla{ewe na zakrepostenite. Grevot e izraz na zastarena religiozna represija. Represija {to kako perverzno semejno nasledstvo se prenesuva od generacija na generacija kako drenova pra~ka zad vratata. No, {to s vsu{nost podrazbirame pod poimot grev? Kakvi artikulacii se javuvaat vo religioznata svest na ~ovekot vo razli~ni periodi i prostori na na{eto istorisko postoewe? Judeizmot smeta deka grevot e prekr{uvawe na bilo koja Bo`ja zapoved. Toj u~i deka grevot e delo (~in), a ne egzistencijalna sostojba. Grev e sekoja misla, zbor, ili delo {to go prestapuva Zakonot Bo`ji. Sekoj onoj {to ne go izvr{uva, ili ne se pridr`uva do ona {to e propi{ano so zapovedite, i na toj na~in se sprotivstavuva na voljata Bo`ja, toj e gre{nik. Islamot za grev (khati a) gi podrazbira site ne{ta {to se sprotivstavuvaat na voljata na Allah (Bog). 17

Kako i vo Judeizmot, i vo Islamot grevot e pred s modus na dejstvuvawe, a ne sostojba na postoewe. Kuranot u~i deka ~ove~kata du{a e neizbe`no privrzana za zloto, osven ako Bog ne ja izlee Svojata milost vrz nea i duri ni prorocite ne se besprekorni i oslobodeni od vinata. Vo Hinduizmot, zborot grev (na sanskrit pāpa) ~esto se upotrebuva za da gi opi{e dejstvata {to ja sozdavaat negativnata karma, preku naru{uvaweto na moralnite i eti~kite kodovi, koi{to po avtomatizam predizvikuvaat negativni konsekvenci. Za razlika od Judeizmot, Hristijanstvoto i Islamot, na primer, grevot ne e zlo~in protiv Bo`jata volja, tuku protiv Dharma, t.e. protiv moralniot poredok i protiv samiot sebesi. So drugi zborovi, grevot za posledica go ima naru{uvaweto na univerzalnata moralna harmonija i li~nata nesre}a na ~ovekot kako povratna sprega vo forma na lo{a karma. Budisti~kata etika po svojata priroda e konsekven cijalisti~ka i ne se bazira na obvrska kon bilo kakva bo`estvena instanca. Taa e vtemelena na empatijata (so~uvstvoto) kon site setilni bitija i na gri`ata da se predizvika nivnata sre}a, a da se spre~i nivnoto stradawe. Blagosostojbata na sekoe setilno su{testvo e sfatena kako cel za sebe i nema pretenzii da bide sredstvo kon nekakava transcendentna cel ili zavr{nica. Vo taa smisla, budisti~kata etika tesno korespondira so sekularnata etika i nema soodveten ekvivalent so Avraamskiot koncept za grev. Budizmot go zastapuva prirodniot princip na karma, spored koj{to 18

rasprostranetoto stradawe e direktna i neminovna posledica na lakomosta, omrazata i izmamata. Zatoa, za da se spre~i stradaweto vo svetot, egoizmot treba da se zameni so samopregor, omrazata so sostradanie, a izmamata so mudrost. Vo [into religijata ne postoi doktrina za grev. Dobroto i zloto prevashodno se sfa}aat vo estetska smisla i poistoveteni se so pravi i krivi linii. Matagatsubi, duhot na iskrivenite linii (ili duhot na izvitoperuvawe) gi predizvikuva lo{ite dela, site nesre}i i katastrofi so predizvikuvawe debalans, t.e. disharmonija i iskrivuvawe na ona {to e pravo i ~isto. Delata na zloto vo u~eweto na [into se selektirani vo dve kategorii: amatsu tsumi, t.e. vrvni i najpogubni zlodela i kunitsu tsumi, t.e. obi~ni prekr{oci. Ateizmot naj~esto pravi distinkcija me u grevot i eti~kiot kod na odnesuvawe. Spored ova gledi{te, poimot grev glavno e svrzan so teolo{kiot sistem na veruvawe, koj{to e sprotiven na ateizmot, i e odvoen od konceptot za pravilno i pogre{no. Ateistite obi~no ne go koristat terminot pogre{no vo smisla na naru{uvawe na opredelen moralen sistem, osobeno ako pogre{no treba da ozna~i dejstvuvawe sprotivno na `elbite i povelbite na nekakva natprirodna, t.e. bo`estvena instanca. Namesto toa, ateizmot gi pretpo~ita terminite lo{o ili nemoralno, emancipirani od bilo kakva religiozna konotacija. Pove}eto ateisti smetaat deka moralnite normi proizlegu-vaat isklu~ivo od vkorenetite obi~ai ili vrodenite ~ove~ki karakteristiki, 19

a ne od nekakov religiozen avtoritet. Toa sepak ne zna~i deka ateizmot gi otfrla strogite moralni normi, iako konceptot za grev vo ova gledi{te apsolutno ne postoi. Grevot kako juxtaposition na besprekornata priroda. Grevot kako bolest. Vo ~ove~kata istorija postojat imeno tolku gledi{ta i artikulacii na poimot grev, kolku {to imalo i ima lu e na zemjata. Sekoj soo~en so svojata nesovr{enost i sekoj ispraven pred predizvikot na svoeto bogoizvorno sovr{enstvo. Da se ìvee vo pokajanie, toa zna~i da se priznae potrebata od postojano duhovno o~istuvawe, preobrazuvawe i prosvetuvawe. Toa ja obrazuva dinamikata na na{ata sozdadena priroda. Da se gleda so {iroko otvoreni o~i vo sekoja, duri i najmala mo`nost za podobruvawe (udobruvawe, t.e. ukrasuvawe) na na{ata priroda so dobrodetel, kako ~estica na sovr{enstvoto za koe sme sozdadeni, toa zna~i da se crpe od samata su{tina na na{eto prednazna~enie. Za{to, na{eto istorisko bitie ne mu robuva na nekakov fatum, na nekakva predodredenost, tuku vo pliromata na darot na sloboda toa e povikano, t.e. promisleno, kon podobieto na boèstvenata besprekornost. Ottamu neprestanata dijalektika so koja se voznesuvame kon na{iot edinstven praobraz, Bogo~ovekot Hristos. ôvekot e sozdaden za da bide mo{ne dobar (1 Moj. 1, 31), da bide sovr{en. ôvekovata priroda vo 20

nejzinata po~etna pozicija, taka kako {to premudrosta Bo`ja ja promisli, vo sebe nema{e nedostatok. No, so izneveruvaweto na bo`estvenata qubov i prestapuvaweto na edinstvenoto pravilo {to mu be{e dadeno na prviot ~ovek, grevot se vgnezdi vo ~ovekot. Vo taa smisla, grevot ne e samo prosto prekr{uvawe na opredelen zakon i konvencija, tuku izneveruvawe, proma{uvawe na zada~ite i predizvicite na besprekornata priroda. Nejzinata sovr{enost e vkoreneta, kako vo nekoja embrionalna faza, imeno vo nejzinata po~etna besprekornost. Zatoa, kako {to svedo~i i sveti Maksim Ispovednik, Hristos }e se voplote{e i }e stane{e ^ovek duri i ako Adam ne zgre{e{e. Grevot e patolo{ka sostojba na ~ove~kata priroda. Manifestacija (simptom) na podatnost kon propadlivost i nepostojanost na ona {to be{e sozdadeno da bide sovr{eno. Vo vakvo svetlo, ili poto~no vo vakva senka i temnina go vide Bog Adama po prvorodniot grev. Toa e prokletoto nasledstvo od na{iot praroditel. Nie ne go nasledivme Adamoviot grev, tuku, podednakvo pogubno, ja nasledivme sklonosta da gre{ime. Eden vid su{ tinsko naru{uvawe na imunintetot na na{ata priroda. Grevot kako vkoreneta navika. Besprekornosta vo koja sme sozdadeni i sovr{enosta kon koja treba da te`neeme, velam treba soobrazno istoriskoto iskustvo na na{eto povedenie kako ~eda Bo`ji, s pove}e bledneat vo na{eto 21

poimawe na ìvotot. Zaboravame deka sovr{enosta vo dobroto ne e nekakov apstrakten eti~ki ideal, tuku e (ili barem treba da bide) ontolo{ko ìvotno nastroenie. Latentnata mizantropija na svetovniot humanizam go otfrla poimaweto na ~ovekot kako bitie sozdadeno spored obrazot i podobieto Bo`jo, kako bitie sozdadeno za sovr{enstvo. ôvekot e plod na mitolo{ki dolga evolucija vo me{aweto na odredeni belkovini, aminokiselini, elektri~ni praznewa i neiscrpni okeani na ~ista voda. So vakov recept lesno e da se prifati nesovr{enosta. Lesno e da go prifatime grevot kako ne{to prisu{to. Mra~no, no prisu{to. Tuka ne stanuva zbor samo za relativizirawe na vrednosnite kriteriumi, za dvosmislenata merka za toa {to e dobro, a {to ne e, tuku za prifa}awe na gre{nosta kako del od na{ata priroda. Su{tinskata razbolenost ja prifa}ame kako prirodna sostojba, kako eden poinakov vid zdravje. Zarem e mo`no da se pretvorivme vo takvi demagozi? Postoeweto vo padnatata priroda zna~i proma{uvawe na izvornata. Toa ne e nekakva egzistencijalna faza, tuku grebnatina {to se pretvora vo hroni~na bolest, presedan {to stanuva navika. Zarem e potrebno da se naveduvaat primeri od sekojdnevniot ìvot za toa kako gre{ime po nekoja prifatena inercija? Kako mehani~ki kukli {to povtoruvaat izvesna apsurdna i opasna igra (grev). Sekojdnevno. Do potpolna otapenost na setiloto za dobro. I toa ne e s. 22