Splošni del
1. Splošna varnostna priporočila za ravnanje z biološkim materialom Pri ravnanju z biološkim materialom veljajo splošna varnostna priporočila: biološki material je potencialno kužen in nevaren; vzorce biološkega materiala zmeraj odvzamemo v primerno (sterilno) posodico; ob odvzemu biološkega materiala se ustrezno zaščitimo: a) z masko (obstaja možnost tvorbe aerosola) in b) rokavice (obstaja možnost neposrednega stika z biološkim materialom); pri odvzemu biološkega materiala ohranimo nekontaminiranost zunanje površine posodic in spremljajoče dokumentacije; za transport biološkega materiala posodice ustrezno zaščitimo; varnost zdravstvenega delavca, pacienta in neposredne okolice. 1.1 Osnovne smernice za odvzem biološkega materiala Čas odvzema Nanj vplivajo: potek patološkega stanja, delovni čas laboratorija, načrtovani čas transporta biološkega materiala, biološki material mora biti dostavljen v laboratorij v čim krajšem možnem času (najkasneje v dveh urah), nekatere biološke materiale moramo odvzeti pred pričetkom antibiotične terapije, (v določenih primerih pa odvzamemo biološki material tudi med samim zdravljenjem in po zaključenem zdravljenju). Količina biološkega materiala Količina biološkega materiala mora zadoščati za vse potrebne preiskave. V običajnih okoliščinah odvzamemo nekaj (ml) ali nekaj (g) vzorca. Oznake biološkega materiala Pred transportom biološkega materiala se moramo prepričati o pravilni oznaki (identifikacija pacienta). Minimalni zahtevki (pravilno izpolnjenih oznak) so: ime in priimek bolnika, datum rojstva, vrsta vzorca, mesto odvzema, čas odvzema, oddelek/klinika/zavod. Spremni list Za določene preiskave biološkega materiala (npr. mikrobiološka, citološka, histološka) moramo priložiti tudi ustrezno izpolnjen spremni list za omenjeno preiskavo. Podatki na biološkem materialu se morajo ujemati s podatki na spremnem listu, ki naj vsebuje: ime in priimek bolnika, datum rojstva, bivališče, pošiljatelj/oddelek, vrsta vzorca, datum in čas odvzema vzorca, mesto odvzema, vrsta preiskave, žig in podpis napotnega zdravnika, po presoji zdravnika tudi: podatki o predhodni antibiotični terapiji, oziroma vrsti antibiotika, ki ga bo bolnik jemal podatki o rezultatih prejšnjih preiskav, klinična diagnoza ali anamnestični podatki, ki pripomorejo k preiskavi 1 2. Opredelitev nekaterih kemijskih pojmov Mol: en mol je množina snovi, ki vsebuje toliko delcev (atomov, molekul, ionov), kot je atomov v 12 g ogljikovega izotopa 12 C (6,022045 x 10 2 delcev). Molska masa: je relativna molska masa, izražena v gramih (enota je g mol -1 ali g/mol) Zakon o ohranitvi mase: celotna masa snovi se pri kemijski reakciji ne spremeni. Vsota mas snovi, ki v reakcijo vstopajo je enaka vsoti mas snovi, ki pri reakciji nastanejo. Zakon o stalni sestavi spojin: elementi se spajajo v spojino v stalnem masnem razmerju. Masno razmerje, v katerem se spajajo elementi, je vedno isto, stalno in neodvisno od načina, kako je reakcija izvedena. Zakon o mnogokratnih masnih razmerjih: če tvorita dva elementa več spojin, so mase enega elementa, ki se v teh spojinah spaja z enako maso drugega elementa, v razmerju celih števil. Agregatna stanja snovi: označujejo fizikalno kemijske lastnosti snovi. Razlikujemo: - trdno agregatno stanje, - tekočo agregatno stanje in - plinasto agregatno stanje. Pretvorba iz enega stanja v drugega je mogoča s spremembo temperature in tlaka. 1 Če bolnik evakuira tekoče blato (diareja) in je bil vzorec tega blata poslan na mikrobiološko preiskavo, je potrebno pri anamnestičnih podatkih vpisati diareja. Ta podatek je za mikrobiološki laboratorij pomemben, ker usmerja potek preiskovanja (selektivna ali bogatitvena gojišča). Klinična diagnoza ali anamnestični podatki so tudi pomembni za izbor nekaterih testov, kot je npr. ELISA test. 1
. Lastnosti raztopin Prave raztopine Raztopino imenujemo snov, ki jo sestavlja topilo (dispergirani medij) in topljenec (dispergirana faza). Raztopina predstavlja kemično reakcijo homogene disperzije dveh ali več snovi. Prave raztopine so tiste, pri katerih velja naslednje: delci dispergirane faze (topljenca) so ioni ali molekule (njihova velikost je manjša od 10Å), med njimi učinkujejo Van der Waalsove sile (privlačne in odbojne). Kadar ser se dve ali več snovi med seboj homogeno porazdelijo pravimo, da dispergirajo. V tem primeru imenujemo topljenec dispergirana faza, topilo pa disperzni medij. Tako dispergirana faza kot disperzni medij sta lahko v različnih agregatnih stanjih. Parni tlak Prani tlak je ravnotežna lastnost. Molekule tekočine se zaradi termične energije neprestano gibajo. Nekatere molekule imajo dovolj energije, da lahko zapustijo tekočino (tekoče agregatno stanje, tekoča faza) in preidejo v plinsko stanje (plinasto agregatno stanje, plinska faza) nad gladino tekočine. V zaprtih posodah se vzpostavi ravnotežje, ko je hitrost prehajanja molekul iz tekoče v plinasto fazo in obratno, povsem enaka. Primer: parni tlak vode je sorazmeren s temperaturo. Če je temperatura tako visoka, da je parni tlak vode enak zunanjemu tlaku (vrelišče vode pri 100 0 C), voda zavre (prehod molekul iz tekoče v plinasto agregatno stanje101, kpa)). Če pa je temperatura vode dovolj nizka je parni tlak vode enak parnemu tlaku ledu (zmrzišče), voda zmrzne (prehod molekul iz tekočega v trdno agregatno stanje). Višanje temperature pomeni povečevanje kinetične energije molekulam, večja kot je temperatur, večja je tudi kinetična energija molekul.. obratno, nižja kot je temperatura, manjša je kinetična energija molekul. Parni tlak pravih raztopin Raztopine imajo praviloma nižji parni tlak od parnega tlaka čistega topila. Odvisen je od deleža topljenca v raztopini. Znižanje tališča in zvišanje vrelišča Ker je parni tlak raztopine nižji od parnega tlaka čistega topila, je temperatura zmrzišča nižja, temperatura vrelišča pa višja kot bi bila za čisto topilo. Osmotski tlak Osmotski tlak je tisti tlak, ki ga moramo izvajati na raztopino, da jo obdržimo v ravnotežju s čistim topilom na drugi strani semipermeabilne (polprepustne) membrane, skozi katero ne more prehajati topljenec, topilo pa lahko. Za osmotski tlak velja enačba: Π = (n2/v)rt Π...osmotski tlak, N2/V = koncentracija raztopine, R = plinska konstanta, T = temperatura V primeru, ko del topljencev lahko prehaja preko membrane, preostali del pa ne, govorimo o t.i. toničnosti. Toničnost se nanaša le na tisti del osmoznega tlaka, ki ga prispevajo delci topljenca, ki pa ne more prehajati preko membrane. Primer: Donnanovo ravnotežje prisotne imamo delce, ki lahko prehajajo in delce ni ne morejo prehajati preko membrane, vsi delci pa so nabiti. Sistem želi ustreči osmotskemu in elektrolitskemu ravnotežju hkrati. Ker pa sistem ne more, se bolj drži pravil o enakosti nabojev kot pravil o izenačitvi koncentracij. V tem primeru se delci razporedijo neenakomerno. Opisani model se uporablja kot model celičnega sistema. Prehod molekul topila preko semipermeabilne (polprepustne) membrane iz nižje koncentracije v bolj koncentrirano raztopino, imenujemo osmoza. Osmotski tlak je tista količina, ki omogoča molekulam prehod skozi membrano. Osmotski tlak je sila, s katero bi lahko (npr. hidrostatski tlak P = pgh) preprečili gibanje molekul topila v bolj koncentrirano raztopino. 4. Koncentracije snovi Masna koncentracija: je masa topljenca (B) v volumski enoti raztopine: m B B V raztopine Enote: mg /l, g/l, g/ml Množinska koncentracija (molarnost): število molov (n) topljenca (B) v volumski enoti raztopine: B n cb V raztopine Enota: mol/liter 2
Molalna koncentracija: število molov topljenca na 1000 g topila: m B B n 1000g topila Enota: mol/ 1000g topila Utežni odstotki: masa topljenca na 100 g raztopine. m B % 100 w m r B 100 m(b) je masa topljenca; m(r) je masa raztopine; w(b) je masni delež komponente B Povezavo med masno (γ) in množinsko (c) koncentracijo dobimo preko gostote raztopin (ρ). 5. Kisline, baze in pufri Kisline so snovi, ki oddajo proton (donorji protonov), baze pa so snovi, ki protone sprejmejo zanemarljivo malo spremeni, zato jo obravnavamo kot konstantno ([H2O] = 55,5 M) in definiramo disociacijsko konstanto kisline Ka kot: K a H O A HA Snovi lahko razvrstimo glede na njihovo sposobnost prenosa protona (p + ) na vodo. Kisline, ki v vodni raztopini skoraj popolnoma disociirajo imajo Ka>1 in jih imenujemo močne kisline. V vodnih raztopinah močne kisline hitro prenesejo vse svoje protone na vodo (HO + najmočnejša stabilna kislina v vodnih raztopinah). Enako je v vodnih raztopinah najmočnejša baza OH - ion. Če obravnavamo vodo kot kislino, je njena disociacijska konstanta: K a H O OH H O 2 2 oziroma, če upoštevamo konstantno koncentracijo vode: K w 14 H O OH 10 Kw je ionski produkt vode in znaša pri 25 o C 10-14 M. Čista voda vsebuje ekvimolarne množine HO + in OH - ionov : [HO + ]= [OH - ]= 10-7 M (akceptorji protonov). Kislina (HA), ki odda proton, preide v konjugirano bazo (A - ) in baza (B), ki proton sprejme, postane konjugirana kislina (HB + ). HA + B A - + HB + Kemično reakcijo prehoda protona iz kisline na bazo, imenujemo protoliza. Močnejše kisline so tiste, ki laže oddajo proton/e, močnejše baze pa tiste, ki veže/jo proton/e. V človeškem organizmu in v vseh bioloških sistemih je akceptor protonov voda. Enačba protolitske reakcije (hidrolize) je naslednja: HA + H2O A - + H0 + Konstanta disociacije Disociacijska konstanta določa jakost kisline in baze. Govorimo o ravnotežni konstanti reakcije disociacije kisline: K H O A HA H O 2 V razredčenih vodnih raztopinah zaradi disociacije vode se koncentracija vode Raztopine, ki imajo koncentracijo protonov 10-7, imenujemo nevtralne. Kisle raztopine imajo [HO + ]>10-7, bazične pa [HO + ]<10-7. Večina fizioloških raztopin ima koncentracijo vodikovih ionov v nevtralnem območju. 6. Definicija ph ph izraža koncentracijo vodikovih ionov v logaritmični obliki: ph = - log [HO + ] poh = - log [OH - ] in ph + poh = 14 Čista voda ima tako ph = 7, kisle raztopine ph<7 in bazične ph>7. 7. Osmolarnost in pomen osmoze v bioloških sistemih Osmoza (pritisk/tlak) je usmerjen prehod topila skozi semipermeabilno membrano. Osmoza poteka vedno tako, da se izravna osmotski tlak. Delci topila prehajajo iz raztopine z manjšo koncentracijo topljenca v raztopino z
višjo koncentracijo, na koncu pa se koncentraciji izenačita. Prostornina raztopin se spremeni. Ker so skozi polprepustno opno (polprevodno membrano) prehajali delci topila, se na eni strani prostornina zmanjša, na drugi strani pa enako poveča. Kot pri izravnavi temperature tudi pri osmozi za proces ni potrebna energija, niti se pri njem ne sprošča. Proces ireverzibilen. Pri osmozi gre v bistvu za proces izravnave kemijskega potenciala obeh raztopin. Pri osmozi prehaja skozi membrano samo topilo topljenec spreminja kemijski potencial topila. Naravni sistemi imajo predispozicijo, da silijo k ravnotežju, torej raztopini bosta v ravnotežju samo takrat, ko bo njihov kemijski potencial enak. Raztopina višje koncentracije ima nižji kem. potencial kot raztopina nižje koncentracije. Da bosta raztopini spet v ravnotežju, se mora raztopini večje koncentracije kem. potencial povečati. Prehajanje topila iz raztopine nižje koncentracije v višjo razredčuje raztopino, kar vodi do povišanja kemijskega potenciala in proces osmoze traja vse dokler ni vzpostavljeno ravnotežje. Če ponovim drugače, topilo prehaja iz višjega potenciala do nižjega, kar zasledimo vedno pri spontanih procesih. Osmolarnost: Koncentracija osmotske raztopine, ki je izražena v osmolih na liter raztopine. V človeškem organizmu povzročajo osmozo molekule in ioni, ki ne morejo difundirati prek celične membrane. Takim delcem pravimo, da so osmotsko aktivni. Voda zaradi njene kemične sestave ima to lastnost, da lahko v živih organizmih prosto prehaja preko membran. V živih organizmih osmotski tlak sili vodo, da se enakomerno porazdeli v telesnih tekočinah in v celicah. Enakomerna porazdelitev vode omogoča enako osmolarnost tako v telesnih tekočinah kakor v celicah (izotoničnost). V plazmi lahko prepoznamo dve osmotsko aktivni sestavini Na + in Cl - (ekstracelularni elektroliti), v celica pa K + (intracelularni elektrolit). Izotoničnost: izotonični sta raztopini, ki imata enak osmotski tlak. Sta torej enako osmolarni. V primeru celice govorimo o izotoničnem okolju takrat, kadar je celica izpostavljena enakomerni osmolarnosti snovi tako v ekstracelularnem kakor tudi intracelularnem okolju. Hipotonična: raztopina ima manjšo osmolarnost (manjšo koncentracijo delcev) od raztopine, s katero jo primerjamo. V primeru celice govorimo o hipotoničnem okolju takrat, kadar je celica izpostavljena manj osmolarnem okolju. V tem primeru je osmolarnost snovi v ekstracelularem prostoru bistveno nižja, kakor je osmolarnost snovi v intracelularnem prostoru. Hipertonična raztopina je bolj koncentrirana od raztopine, s katero jo primerjamo. V primeru celice govorimo o hipertoničnem okolju takrat, kadar je celica izpostavljena bolj osmolarnem okolju. V tem primeru je osmolarnost snovi v ekstracelularnem prostoru bistveno večja, kakor je osmolarnost snovi v intracelularnem prostoru. 8. Topnost Topnost pomeni količina raztopljenega topljenca v 1 L topila. Nekatere tekočine lahko tvorijo homogene raztopine pri vseh razmerjih (med seboj se popolnoma mešajo), medtem ko so nekatere slabo topne (npr. olje in voda). Kakor za tekočine tudi za trdne snovi in pline velja, da je njihova topnost lahko omejena in lahko doseže v določeni množini topila pri določeni temperaturi, le določeno maksimalno vrednost. Take raztopine imenujemo nasičene raztopine. V nasičenih raztopinah je vzpostavljeno t.i. dinamično ravnotežje med raztopljenim in neraztopljenim topljencem. Koncentracija raztopine konstantna in je merilo za topnost snovi. Nasičenost raztopine izražamo kot kot molarnost nasičene raztopine (mol/l) ali kot maso topljenca na 100 g topila. Potrebno pa je omeniti, da za nekatere raztopine velja kinetična teorija oziroma, da je topnost snovi odvisna od temperature in pri večini topljencev s temperaturo narašča. 9. Faze laboratorijskega preiskovanja Slika 1. Faze laboratorijskega preiskovanja a) Preanalitična d) Analitična b) odvzem biološkega materiala c) transport biološkega materiala V procesu laboratorijskega preiskovanja ločimo dve pomembni fazi, in sicer prva t.i. preanalitična in druga analitična faza laboratorijskega preiskovanja. Preanalitična faza zajema vse postopke, ki se v večini primerov dogajajo v ambulantah in/ali na bolnišničnih oddelkih. Preanalitična faza zaokroža tri pomembne postopke: Identifikacija pacienta e) sporočanje rezultatov f) interpretacija rezultatov Izrednega pomena je, da zdravstveni delavec pred pričetkom preiskave preveri identiteto pacienta, oziroma opravi identifikacijo pacienta: - pacient naj sam pove ime, priimek in ostale identifikacijske podatke (paziti je potrebno, da se ime in priimek ujemata z našimi podatki npr. dva imena ali dva priimka), 4
- pacient naj ne odgovori le z DA ali z NE, - podatke nam lahko priskrbijo tudi svojci in/ali spremljevalci pacienta, - dobljene podatke je potrebno primerjati s podatki v dokumentaciji (npr. formular za odvzem krvi), med njimi in med povedanim ne sme biti nobenega neskladja, - nezavestni (intubirani) pacienti: zapestnica z generalijami pacienta, črtna koda, - dokumentacijo in identiteto bolnika ponovno preverimo ob zaključku odvzema, - kontrola pacientovih podatkov z zdravstveno dokumentacijo, - kontrola morebitne napotitve in/ali naročila preiskave, - podajanje informacij in obrazložitev posega/ov, konsenz pacienta. Odvzem biološkega materiala Pri odvzemu laboratorijskega materiala je potrebno upoštevati: - zagotovitev aseptičnih pogojev, - ogled in pregled mesta, kjer bo poseg opravljen, - priprava pripomočkov, - osebna priprava na poseg, - izvršitev posega, - zaključek posega, - pravilno ravnanje z vzorci po odvzemu, - pravilno hranjenje vzorca (npr. na in/ali v hladnem mediju, zaščiten od direktne ali UV svetlobe itd.), - odvzetih vzorcev nikoli ne postavljamo v bližino grelnih teles (npr. radiatorji). Transport biološkega materiala Ohlajeni vzorci (od 2 do 8 0 C) V nekaterih primerih laboratorijski analizni postopek zahteva ohlajene vzorce (npr. testi koagulacije, plinska analiza krvi itd.). Po odvzemu je izrednega pomena, da epruveto z biološkim vzorcem krvi postavimo v ali na hladni medij. Poleg pravilnega odvzema biološkega materiala je izrednega pomena, da zagotovimo enakomerni stik biološkega materiala s hladnim medijem (po vsej površini). Vpliv hladnega medija na biološki material je inhibitoren, to pomeni, da je zaradi vpliva hladu metabolizem celic inhibiran ali močno upočasnjen. Vendar določenim snovem tako zagotovimo stabilnost. Ohlajevanje celotne krvi za več kot 2 uri je kontradiktorno za vzorce, kjer se bo določeval K +. V tem primeru hlad inhibira glikolizo, ki daje energijo celicam za črpanje K + v celice. Brez te energije bo K + zapustil celice in dobili bomo lažno višje rezultate. Vzorcev v katerih bomo določili elektorilte ne smemo shranjevati pri temperaturi od 2 do 8 0 C pred centrifugiranjem in ločitvijo seruma/plazme od celic. Primeri, ko moramo vzorce hladiti: Ketoholamini, amoniak, laktat, piruvat, gastrin in paratireoidni hormon (PTH). Primeri, kjer vzorce ne smemo hladiti: Krioglobulin (temp. vzorca se po odvzemu ne sme znižati pod 7 0 C). Pretresanje vzorcev in hemoliza Z odvzetim vzorcem moramo ravnati skrbno 2, saj le tako preprečimo poškodbo eritrocitov in nastanek hemolize. Hemolizirani vzorci (Slika 2) lahko pri analitiki povzročijo kemijske interference. V literaturi navajajo, da če je v plazmi: - koncentracija hemoglobina 0,2 g/l (0,0012 mmol/l), plazma/serum je obarvana rahlo roza, - koncentracija hemoglobina 1 g/l (0,006 mmol/l), plazma/serum je obatvana rdeče. Slika 2. Hemoliza krvi (epruveta vsebuje antikoagulant EDTA) Hemolizirani vzorci krvi vplivajo na določene rezultate: hemoliza močno poviša rezultate: - LDH, AST, K + in hemoglobina v plazmi, hemoliza vpliva na rezultate: - Fe, ALT, T4, hemoliza samo rahlo poviša rezultate: - P -, celotnih proteinov, albumina, Mg 2+,,Ca 2+, kisle fosfataze. Vpliv svetlobe Vzorce biološkega materiala ne izpostavljamo direktni sončni svetlobi. Nekatere snovi (npr. serum/plazma) so občutljivi na UV svetlobo (npr. bilirubin). Prav tako so vitamini A in B6, β-karoten in porfirini občutljivi na svetlobo. Vzorce v katerem določamo zgoraj omejene snovi, moramo zaviti v aluminijasto folijo ali jih shraniti v temni škatli. Lega epruvete serum/plazma je rdeče obarvan Epruvete hranimo v vertikalni legi. Tovrsten položaj omogoča: - popolno koagulacijo, 2 Hemolizo krvnega vzorca lahko tudi preprečimo, če jemljemo venozno krvi po "stari" metodi igla in brizgalka. Pomemben dejavnik za preprečevanje nastanka hemolize je, da ob aspiraciji krvi ne naredimo velikega podtlaka, oziroma, da z batom brizge zelo počasi aspiriramo želeni vzorec. 5
- manjša je možnost pretresanja vsebine epruvete in s tem možnost nastanka hemolize, - manjša možnost, da se zamašek izmuzne iz epruvete. Za transport biološkega materiala je znotraj zdravstveni zavodov organizirana služba t.i. kurirska služba, ki je zadolžena za transport. Kurirska služba je zadolžena za pravilno ravnanje in transport biološkega materiala za katerega velja Evropski standard EN 829. Evropski standard za»in vitro«diagnostične sisteme zahteva: - kontejner za transport biološkega materiala mora biti vodotesen, mehansko in temperaturno odporen, - v notranjosti kontejnerja mora biti prisoten absorpcijski material (v primeru poškodbe in/ali razlitja se snov absorbira), - kotejenrji so lahko za en ali večkratno uporabo (večkratna uporaba: biti mora pralen), - kontejnerji/škatle/torbe morajo biti dovolj vzdržljive in odporne proti tresljajem med transportom. Za večino bioloških materialov velja pravilo, da morajo biti dostavljeni v laboratorij v čim krajšem možnem času (najkasneje do 2 ur!). Priporočilo: - serum ali plazma morata biti fizično ločena od celic kakor hitro je le to možno, - tolerančno območje je dvourni limit po odvzemu krvi, - kontakt naj bo krajši od dveh ur za določitev: K +, ACTH, kortizola, ketoholaminov in laktata. pravilno ravnanje z vzorci po odvzemu, pravilno hranjenje vzorca (npr. na hladnem mediju, zaščiten od direktne in/ali UV svetlobe itd.) organizacija transporta biološkega materiala, spremna dokumentacija. Analitična faza Analitična faza se osredotoča na: - prihod vzorcev v laboratorij, - izvrševanje laboratorijskih postopkov. Sporočanje rezultatov Sporočanje rezultatov se osredotoča na: - kontrolo dobljenih rezultatov in šele na to sporočanje na oddelek/ambulant. Interpretacija rezultatov na podlagi rezultatov sledijo vsi nadaljnji zdravstveni/terapevtski postopki. Kriteriji za zavrnitev vzorca V laboratoriju lahko biološki material tudi zavrnejo zaradi naslednjih razlogov: - neprimerno označen vzorec (epruveta s krvjo nima vseh predpisanih podatkov), - nepravilen volumen krvi (če je odvzeta količina krvi manjša od predpisane lahko predstavlja višek aditiva dodatno možnost za nepravilni rezultat), - uporaba nepravilnih epruvet (vsaka metoda zahteva ustrezno vrsto epruvet dodatek lahko moti analizne postopke), - hemoliza (popačenje rezultatov ali nezmožnost opraviti analizo), - nepravilno shranjevanje/transport (poškodbe epruvet, razlitje vsebine, umetni porast snovi, hemoliza itd.) - če od odvzema do prihoda v laboratorij poteče daljši čas (npr. dostavni čas ne sme biti daljši od dveh ur) 6
9.1 Analiza biološkega materiala V sodobnem času lahko praktično analiziramo vse telesne tekočine, tkiva in izločke našega organizma. Biološki material za tovrstne analize lahko pridobimo s pomočjo: brisov, z zajemom, aspiracije, punkcije in biopsije (npr.: slina, ledvični kamni, žolčni kamni, plodovnica, žolč, lasje, žensko mleko, razna tkiva, venska kri, serum venske krvi, plazma venske krvi, plazma iz kapilarne krvi, kapilarna kri, serum iz kapilarne krvi, arterijska kri, sputum, punktati telesnih votlin, seč, blato, likvor, želodčni sok, rektalna sluz, solze, krvne celice, sperma, znoj, duodenalni sok). V praksi se najpogosteje analizirajo prav krvni vzorci. V večini primerov se za analizo uporabljajo serum in/ali plazmo in/ali popolno kri. V epruveti s krvnim vzorcem ločimo tri sestavne dele (Slika 1), in sicer (a) serum ali plazma tekoči del krvi (50-55%), (b) sedimentirani eritrociti - trdi del krvi (45 50%) in (c) vmesni sloj (očem pogosto nevidno) t.i. Bufferjev plašč levkociti in trombociti (0,1 0,17%). V epruveti, kjer se nahaja krvni vzorec z antikoagulatnom, predstavlja tekoči del krvi serum. V epruveti, kjer pa ni antikoagulanta (npr. samo pospeševalec koagulacije) pa tekoči del krvi predstavlja plazma. 9.2 Antikoagulanti Antikoagulanti so snovi, ki jih v krvnem vzorcu z vezanjem Ca 2+ ionov preprečujejo nastanek koagula (strdka krvi). Našteti so samo nekateri primeri antikoagulantov: EDTA je aditiv hematoloških vzorcev. Heparin v biokemiji. Pufran Na citrat 0,105 M testi hemostaze. Na citrat 0,129 M sedimentacija eritrocitov. Simboli za identifikacijo aditivov in njihov pomen: K2E K2 EDTA KE KEDTA N2E Na2EDTA 9NC Na citrat 9:1 4NC Na citrat 4:1 FX Fluorid, oksalat FE Fluorid, EDTA FH Fluorid, heparin LH Li heparin NH Na heparin Z brez aditiva Slika 1. Ločitev trdega in tekočega dela krvi po centrifugiranju Tekoči del krvi (55% serum/plazma) Bufferjev plašč (levkociti 0,1%, trombociti 0,17%) Trdi del krvi (45% eritrociti) 7