UMEŠČENOST JETER V TELO IN NJIHOVA FUNKCIJA

Transcript

1 75 JETRA UMEŠČENOST JETER V TELO IN NJIHOVA FUNKCIJA Jetra so v zgornjem desnem kotu trebušne votline, tik pod trebušno predpono. So največji notranji organ in hkrati tudi največja žleza v človeškem telesu. Teža jeter se razteza od g, kar predstavlja od 1,8 3,1 % celotne telesne mase odraslega človeka. Kot življenjsko pomemben organ imajo jetra številne funkcije. Predstavljajo prvo mesto procesiranja za večino absorbiranih hranil. Sodelujejo pri presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Jetra sintetizirajo in izločajo sestavine žolča. Udeležena so pri sintezi plazemskih beljakovin in aktivaciji vitamina D. Skrbijo za odstranjevanje različnih metaboličnih produktov in ksenobiotikov iz telesa. Jetrne kupfferjeve celice sodelujejo pri nespecifični obrambi organizma. V jetrih se skladiščijo vitamini in minerali. Jetra pretvarjajo strupeni amonijak, ki nastaja pri presnovi beljakovin, v ureo, ta pa se nato izloči z urinom. PRETOK KRVI Jetra so rdečkasto rjavega videza, kar kaže na dobro prekrvavljenost. Imajo dvojno oskrbo s krvjo. Približno 75 % celotne krvi jetrom dovede portalna vena (vena portae). Deoksigenirana in s hranili bogata kri izhaja iz črevesja ter omogoča hepatocitom, da opravljajo svojo funkcijo. Preostalo kri, nasičeno s kisikom, jetrom dovede jetrna arterija (arteria hepatica). Ta predstavlja 65 % celotne oskrbe s kisikom, saj izvira neposredno iz trebušne aorte. ANATOMIJA JETER Na jetrih lahko ločimo zgornjo/konveksno/diafragmatično ploskev in spodnjo/visceralno ploskev. Na zgornji ploskvi se na jetra pripenja peritonealna duplikatura ( lat. ligamentum falciforme hepatis), ki to stran jeter razdeli na desni in levi reženj (lobul). Na spodnji ploskvi se nahaja porta hepatis, skozi katero vstopajo v jetra njene aferentne žile (arteria hepatica propria, vena portae) in živci, izstopajo pa desni in levi zajednički jetreni vod (lat. ductus hepaticus) in limfne žile. Vene zapuščajo jetra zadaj skozi sulcus vena cavae. Žlebi razdelijo spodnjo stran jeter na 4 režnje: desni, levi, kaudalni in kvadratni, drobovna potrebušnica (lat. visceralni peritonej), ki obdaja jetra, tvori duplikature vezi jeter. Vsak od režnjev je sestavljen iz režnjičev/lobulusov. Glavnino jetrnega parenhima predstavljajo hepatociti, ki se združujejo v radialno urejene plošče/lobuluse. Režnjiči med seboj anastomozirajo. Med hepatociti so jetrni sinusoidi. Stena teh je iz nesklenjenih endotelijskih celic in kupfferjevih celic. Endotelijske celice vsebujejo specializirane odprtine oziroma fenestracije, ki so dovolj velike, da omogočajo prečkanje velikih molekul, kot je na primer albumin. Sinusoidne endotelijske celice tudi nimajo bazalne membrane. Kupfferjeve celice skrbijo za nespecifično obrambo organizma, saj fagocitirajo bakterije in endotoksine. Pod sinusoidnim endotelijem je Dissejev prostor/intersticij, v katerem so Itove oziroma stelatne celice. Te se pod vplivom vazoaktivnih snovi krčijo ali širijo ter tako uravnavajo sinusoidni krvni pretok. Itove celice služijo kot mesto shranjevanja retinoidov (vitamina A). Hepatociti so tudi izvor za žolčni sistem. Med hepatociti so žolčne kapilare, na njihovih stenah pa so aktivni sistemi za prenos bilirubina in žolčnih kislin iz hepatocitov. Vsaka parenhimska jetrna celica ima 3 površine: sinusoidno (neposreden stik s krvjo), kanalikularno (stik z žolčnim kanalikulom kanalčkom) in lateralno (medsebojni tesni stiki med hepatociti). Na obrobju režnjiča ležijo portalna polja oziroma triade, kjer so končne veje portalne vene, hepatične arterije in žolčnega voda. Hepatociti so radialno razporejeni okrog vene centralis, med njimi pa so sinusoidi. Kri na lobularnem nivoju teče v smeri od portalne triade proti centralni veni. Hepatociti, ki so najbližje triadi, imajo največ dotoka kisika in hranil. Prvi so preskrbljeni z oksigenirano krvjo in so tako najbolj aktivni v detoksifikaciji. Prav tako so odpornejši proti strupom in nekrozi ter se prvi regenerirajo. Hepatociti, ki so razporejeni okrog centralne vene, so bolj občutljivi in se ne regenerirajo v takem obsegu. So pa najbolj aktivni v sintezi žolčnih kislin. FUNKCIJE JETER Jetra imajo ključno vlogo pri uravnavanju metabolizma ogljikovih hidratov, maščob in aminokislin v telesu. Pomembna vloga jeter je vzdrževanje stalne koncentracije glukoze v krvi glukostaza. Ob pomanjkanju glukoze v krvi jetra sodelujejo pri glukoneogenezi pretvorbi drugih sladkorjev v glukozo. Kadar pa je te preveč, jo skladiščijo v obliki glikogena. V primeru nepopolnega delovanja jeter lahko po obroku pride do hiperglikemije, med obroki pa do hipoglikemije, saj jetra ne morejo prispevati k metabolizmu

2 76 ogljikovih hidratov. Hepatociti so bogat vir metaboličnih encimov, ki so vključeni v oksidacijo maščobnih kislin. V procesu lipogeneze pretvarjajo ogljikove hidrate in proteine v lipide, ki se lahko shranijo v adipocitih. Hepatociti sintetizirajo holesterol in fosfolipide. Velik del sintetiziranega holesterola se pretvori v žolčne soli, preostali del pa se vgradi v lipoproteine. Jetra razgrajujejo hilomikronske ostanke in s holesterolom zasičene HDL ter sintetizirajo lipoproteine VLDL. V času stradanja hepatociti iz maščobnih kislin sintetizirajo ketonska telesca. Jetra privzamejo večino zaužitih aminokislin. Sintetizirajo vse neesencialne aminokisline, sodelujejo pa tudi pri pretvarjanju in deaminaciji aminokislin, da lahko te vstopijo v biosintetične poti za sintezo ogljikovih hidratov. Jetra iz aminokislin sintetizirajo večino proteinov plazme, z izjemo imunoglobulinov. V jetrih se sintetizirajo tudi faktorji strjevanja krvi. Bolniki, ki imajo bolezen jeter, lahko dobijo periferne edeme zaradi hipoalbuminemije, bolj so tudi podvrženi motnjam krvavitev. Jetra sodelujejo tudi pri odstranjevanju amonijaka, ki nastane ob katabolizmu proteinov, tako da ga pretvori v ureo, ki jo nato ekskretirajo ledvice. Jetra preprečujejo nabiranje amonijaka v cirkulaciji. V ciklu uree ga pretvorijo v sečnino, ki se iz telesa izloči prek ledvic. Povišana koncentracija amonijaka v krvi kaže na hudo poškodbo hepatocitov. Jetra omejujejo vstop strupenim snovem v krvni obtok. Večino krvi dovede jetrom portalna vena iz črevesja. Strupi gredo tako najprej čez»first pass metabolism«. Encimi, ki jih vsebujejo hepatocti, modificirajo endogene in eksogene strupe, tako da so ti bolj topni v vodi in je manjša možnost vnovičnega privzema v črevesju. V prvi fazi citokrom P450 hidroksilira oziroma oksidira ksenobiotike. Sledi faza konjugacije, kjer se spremenjeni ksenobiotiki povežejo z molekulo glukuronske kisline, sulfatom, aminokislino ali glutationom. Sledi še faza eliminacije, kjer se produkti izločijo v žolč oziroma vrnejo v kri in se končno ekskretirajo prek ledvic. Pri razstrupljanju sodelujejo tudi kupfferjeve celice (monocitno makrofagna vrsta). V hepatocitih nastaja žolč, micelična raztopina, katerega glavni topljenci so žolčne kisline, fosfatidilholin in holesterol. Žolč omogoča prebavo in absorpcijo maščob ter izločanje žolčnih kislin, odvečnega holesterola, maščobnih kislin, bilirubina, lecitina in elektrolitov. Z žolčem se izločajo tudi inaktivirani hormoni in telesu tuje spojine. Jetra so pomembna za ekskrecijo bilirubina. Bilirubin deluje kot antioksidant, hkrati pa služi tudi kot pot za odstranitev hema iz hemoglobina iz starajočih eritrocitov. Bilirubin in njegovi metaboliti obarvajo žolč, blato in urin. V jetrih se shranjujejo nekateri vitamini in minerali. SKRB ZA JETRA Jetra so edini človeški organ, ki ima izjemno lastnost, tako imenovano samoregeneracijo. Če se odstrani del jeter, lahko drugi deli zrastejo nazaj v prvotno velikost in obliko. Jetra lahko izgubijo do četrtine svojih celic, preden nehajo delovati. Kljub vsemu pa je za jetra treba ustrezno poskrbeti. Izogibati se je treba alkoholu in kajenju ter kofeinskim napitkom. Skrbeti je treba za dnevno telesno vadbo. Priporoča se pitje velike količine vode, uživanje hrane, bogate z vitamini in minerali ter malo maščobami. Treba je jesti hrano in prehranska dopolnila z veliko vsebnostjo antioksidantov. PEGASTI BADELJ (Silybum marianum) Farmakološko najpomembnejše učinkovine pegastega badlja so flavonoidi, natančneje flavonolignani. Najbolj zdravilen in do zdaj najbolj raziskan je silimarin, zmes flavanonskih spojin, med katerimi so najpomembnejši silibinin (silibin ali silimarin I), izosilibinin, silikristin (silimarin II) in silidianin. Nahajajo se v plodovih pegastega badlja, zato so za zdravilno uporabo primerni njihovi pripravki, predvsem visokokoncentrirani suhi izvlečki. Poleg teh učinkovin, ki jih je od 2 do 3 %, plod vsebuje še od 15 do 30 % maščobnih olj in 20 do 30 % beljakovin. Danes se uporabljajo prehranska dopolnila, ki so izvlečki plodov, standardiziranih na silimarin, pri čemer je zaželena vsebnost silimarina 80 %. Dnevni odmerek je mg silimarina. Slika 1: Silibinin Mehanizem delovanja Silimarin izkazuje številne učinke, med najpomembnejšimi je antioksidativni učinek. Kot antioksidant preprečuje poškodbe jetrnih celic zaradi snovi, ki pri presnovi v jetrih povzročajo nastanek prostih radikalov. To so lahko klorirani ogljikovodiki (ogljikov tetraklorid, diklorometan, trikloroetilen), alkohol, tioacetamid in paracetamol. Polifenolni obroč v strukturi omogoča nastajanje stabilnih produktov iz reaktivnih prostih radikalov, zato se zmanjša oksidativni stres kot tudi lipidna peroksidacija na celični membrani. Silimarin deluje tudi kot stabilizator membrane, ki preprečuje vstop strupenih snovi v celico. Študije so pokazale, da silimarin prepreči vstop smrtno nevarnih amanitina in faloidina iz zelene mušnice v jetrne celice. Silimarin tekmuje s strupoma za vezavo na receptor na membrani in s tem zmanjša njun strupeni učinek. Pri določanju mehanizmov delovanja na celičnem nivoju je strokovnjakom uspelo dokazati, da silimarin vpliva tudi na sintezo ribosomov, ribosomske RNKter na delovanje encima RNKpolimeraza I, s čimer pospeši biosintezo celične DNA, posredno pa vpliva tudi na sintezo proteinov. S tem silimarin pripomore pri regeneraciji celic jetrnega tkiva, kar zelo pomaga pri poškodovanih jetrih. Silimarin izkazuje tudi protivnetni učinek, saj zmanjša nastajanje levkotrienov z nekompetitivno inhibicijo lipoksigenaze. Študije so pokazale, da lahko uživanje silimarina znatno vpliva na raven jetrnih encimov; število encimov, ki razkrajajo škodljive snovi, se poveča. Silimarin zavira fibrogenezo v jetrih, zmanjša proliferacijo rakavih celic, zmanjša angiogenezo kot tudi inzulinsko rezistenco. Kot zanimivost je bilo tudi dokazano, da lahko vpliva tudi na hitrejšo regeneracijo celic, izoliranih iz tkiva ledvic, katerih poškodbe so bile posledica uživanja analgetikov, citostatikov ali drugih zdravil in strupenih snovi. Uporaba Pegasti badelj je ena od najučinkovitejših zdravilnih rastlin, ki ščiti jetra pred strupi. Uživanje pripravkov je priporočljivo

3 77 za zaščito jetrnih celic in njihovo regeneracijo, kot pomoč pri akutnem ali kroničnem vnetju jeter (hepatitisu), pri zamaščenih jetrih in cirozi jeter, za spodbujanje imunskega sistema pri različnih okužbah ter pri zdravljenju rakavih obolenj. Pegasti badelj je zelo učinkovit tudi pri zastrupitvah z mušnicami, pri zdravljenju luskavice, pri povečani koncentraciji holesterola v krvi ter pri nekaterih prebavnih motnjah oziroma težavah z izločanjem žolča. Priporoča se tudi za ljudi, ki kadijo ali so izpostavljeni cigaretnemu dimu, tistim, ki uživajo precej alkohola, in vsem, ki se želijo preventivno zaščititi pred strupi, ki jih obdajajo. Neželeni učinki Uporaba pripravkov iz pegastega badlja je varna in se priporoča za daljše zdravljenje jetrnih obolenj. S številnimi študijami strokovnjaki niso ugotovili nobenih neželenih stranskih učinkov uživanja silimarina. Celo čezmerne količine zaužitega silimarina niso pokazale negativnih sprememb počutja oziroma izjemoma so se posledice izražale v obliki rahlega napenjanja, še redkeje pa so imele blag odvajalni učinek, predvidoma zaradi povečanega izločanja žolčnega soka. Kontraindikacije Pripravkov iz pegastega badlja ne smejo uživati tisti, ki so preobčutljivi na rastline iz družine nebinovk. O uživanju med nosečnostjo ali v času dojenja znanstvenih izsledkov še ni, zato se uporaba pripravkov iz pegastega badlja ne priporoča. ARTIČOKA (Cynara scolymus) Artičoka vsebuje množico različnih sestavin z ugodnim delovanjem na jetra. Najpomembnejše med njimi so derivati kafeoilkininske kisline (cinarin, klorogenska kislina, 1,5-0-dikafeoilkininska kislina) in derivati flavonoidov luteolinglikozidov (skolimozid). Pomembne so tudi grenčine in seskviterpenski laktoni, med katerimi je najbolj znan cinaropikrin. Kot zdravilo so uporabni sveži ali posušeni pritlični listi in njihovi pripravki. Praviloma gre za suhe vodne izvlečke, ki so največkrat standardizirani na vsebnost cinarina. Priporočljivi so dnevni odmerki, ki ustrezajo 6 g suhega zdravila (približno 1320 mg suhega izvlečka ali 30 ml iztisnjenega soka svežih artičok), porazdeljenega na 2 3 odmerke. Slika 2.: Cinarin Mehanizem delovanja Cinarin znižuje sintezo holesterola v jetrih in s tem vpliva na znižanje koncentracije holesterola v krvi. Študije so dokazale, da se v jetrih pod vplivom artičoke hitreje razstrupljajo telesu škodljive snovi, saj je cinarin šibek diuretik. Deluje tudi kot močan antioksidant, saj zmanjšuje oksidacijo lipoproteinov, ki so udeleženi pri nastanku aterosklerotičnih sprememb. Skolimozid pospešuje nastajanje žolča in spodbuja njegov pretok; s tem vpliva na večje izločanje holesterola in pospešeno delovanje prebavil. Ima antidispeptični učinek pri različnih prebavnih motnjah ter uravnava nastanek lipidov. Znižuje količino celotnega holesterola in trigliceridov v krvi. Cinaropikrin kot tudi druge grenčine povečajo delovanje žlez slinavk in izločanje prebavnih sokov in na ta način pospešijo delovanje prebavil. Slika 3.: Skolimozid Uporaba Pripravki iz artičoke so učinkovita pomoč pri prebavnih težavah, predvsem tistih, ki so posledica motenj v izločanju žolča. Te motnje se kažejo kot občutek napetosti, slabost, napenjanje, spahovanje, bolečine v zgornjem delu trebuha, pomanjkanje apetita. Zaradi pospešitve pretoka žolča so pripravki artičoke učinkoviti tudi pri preprečevanju nastanka žolčnih kamnov. Literatura navaja kot področje uporabe listov artičoke tudi motnje v delovanju jeter in žolčnika. Jemanje pripravkov iz artičoke se priporoča tudi sladkornim bolnikom, saj naj bi omejila dvig koncentracije glukoze v krvi, pa tudi osebam z okvaro ledvic in pri protinu. Neželeni učinki Pripravki iz artičoke lahko v redkih primerih povzročajo prebavne težave, sicer pa ob pravilni uporabi ni poročil o stranskih učinkih; tudi klinične študije so potrdile dobro prenašanje. Možne so alergične reakcije. Kontraindikacije Pripravkov listov artičok se ne sme uživati med nosečnostjo ali v dobi dojenja. V primeru zapore žolčevodov so pripravki prav tako kontraindicirani. Pripravkov iz artičok se ne sme uporabljati v primeru znane alergije na rastline iz družine nebinovk. VITAMIN E Vitamin E je v maščobi topen vitamin, ki v organizmu deluje kot antioksidant. Danes vemo, da obstaja v več oblikah. Glede na nasičenost stranske verige delimo vitamin E na tokoferole, tokomonoenole in tokotrienole. Od vseh oblik je α-tokoferol najbolj raziskan in velja za najaktivnejšo obliko vitamina E v človeškem telesu. Priporočena dnevna količina (RDA) za starejše od 14 let je 15 mg α-tokoferola. α-tokoferol deluje kot antioksidant v preventivi lipidne peroksidacije večkrat nenasičenih maščobnih kislin v celičnih

4 78 membranah; vstopa v reakcije s prostimi radikali, ki povzročajo oksidativne poškodbe celičnih membran, brez nastajanja novih prostih radikalov v procesu. Znano je, da ščiti LDL (lipoproteini z majhno gostoto) pred oksidacijo in tako v arterijah zavira nastajanje aterosklerotičnih leh in plakov. Druge oblike vitamina E imajo nekoliko drugačna delovanja, ki pa še niso v celoti razjasnjena. Nekatere študije nakazujejo, da imajo tokotrienoli vlogo zaščite nevronov pred poškodbami in zniževanja koncentracije holesterola prek zaviranja HMG-CoA reduktaze. Pomanjkanje vitamina E je zelo redko, ker je ta vitamin v hrani praviloma širo ko zastopan. Bogat vir so rastlinska olja, zlasti olje pšeničnih in koruznih kalčkov, sončnično olje, oreščki, semena in zelena listnata zelenjava. Cink Je esencialen mineral, ki ga glede na vsebnost v telesu (2 3 grame) uvrščamo med oligoelemente oziroma elemente v sledovih. Cink je udeležen pri različnih zelo pomembnih fizioloških funkcijah: rast in delitev celic, spolno dozorevanje, reprodukcija, prilagajanje vida temi, celjenje ran ter reakcije imunskega sistema. Najpomembnejšo vlogo ima v biokemičnih procesih, saj sodeluje v različnih encimih kot kofaktor. Poleg tega sodeluje pri sintezi genskega materiala in beljakovin ter ima vlogo antioksidanta. Odgovoren je za normalno presnovo vitamina A ter za ohranjanje vitamina E v telesu. Cink ima pomembno vlogo tudi v različnih celičnih regulacijskih procesih, kot so signaliziranje med celicami, prenos živčnih dražljajev ter apoptoza. Najboljši vir cinka so lupinarji (školjke, polži, raki) in rdeče meso (govedina). Veliko cinka vsebuje tudi tunina, puranje meso, drobovina, pivski kvas, soja, bučnice, sir, grah. Z uravnoteženo prehrano naj bi zaužili približno 15 miligramov cinka na dan. Priporočen dnevni vnos (RDA) za zdravo odraslo žensko je 8 mg, za zdravega odraslega moškega 11 mg. selen Selen je esencialen mineral in eden od najmočnejših antioksidantov. Je nujen za sesalce in več rastlinskih vrst, vendar v majhnih količinah. Selen spodbuja metabolizem in organizem ščiti pred škodljivim vplivom prostih radikalov. Je sestavni del več encimov (npr. glutation peroksidaze), ki so odgovorni za zmanjšanje oksidativnega stresa. Pomembno vlogo ima pri pravilnem delovanju ščitnice. Poleg tega ima sposobnost zamenjave metabolizma strupenih mineralov (kadmij, svinec, arzen, živo srebro), s čimer zmanjšuje njihovo strupenost. Naravni viri selena so morska hrana (losos, školjke), žita, ječmen, pomarančni sok, kokos, česen. V novozelandski študiji iz leta 2008 so dokazali, da so tudi brazilski oreški bogat vir selena. En sam orešek naj bi pokril dnevno potrebo organizma po tem mineralu. Priporočen dnevni vnos (RDA) za zdravo odraslo osebo znaša 55 mikrogramov. Kdaj svetujemo jemanje prehranskih dopolnil z izvlečki pegastega badlja in artičoke: za zaščito jetrnih celic pred poškodbami prostih radikalov kot podporo pri zdravljenju kroničnih obolenj jeter (hepatitis, zamaščenost jeter, ciroza) kot pomoč pri razstrupljanju telesa kot pomoč pri prebavnih težavah, ki so posledica motenj v delovanju jeter in žolčnika vsem, ki se želijo preventivno zaščititi pred strupi (kadilci, uživalci alkohola, športniki) INTERAKCIJE Čeprav naj bi bila uporaba pripravkov iz pegastega badlja varna, je zadnja leta mogoče zaslediti številna poročila o interakcijah silimarina z zdravili. Dokazano je, da silimarin zmanjša aktivnost citokroma P-450 (predvsem podtipa 2C9) in UDP-glukoronil-transferaze (UGT1A1). Ker torej vpliva tako na prvo kot tudi drugo fazo metabolizma, se nabor možnih interakcij zelo poveča. Silimarin lahko poveča stranske učinke vseh tistih učinkovin, ki so substrati CYP2C9: amitriptilin, diazepam, celekoksib, diklofenak, fluvastatin, glipizid, ibuprofen, irbesartan, losartan, fenitoin, piroksikam, tamoksifen, varfarin. Z zaviranjem UGT1A1 silimarin vpliva na učinek paracetamola, atorvastatina, diazepama, digoksina, estrogena, lamotrigina, lorazepama, lovastatina, oksazepama, morfina. Možne interakcije so tudi z estrogeni (estradiol, etinilestradiol), saj naj bi silimarin zmanjšal učinek hormonov, ter s statini. O interakcijah zdravil z artičoko ni veliko podatkov. Znano je, da lahko izvlečki iz artičoke povečajo nagnjenost h krvavitvam, zato je potrebna previdnost pri zdravilih, ki imajo vpliv na strjevanje krvi: acetilsalicilna kislina, varfarin, klopidogrel, heparini, NSAR (ibuprofen, naproksen), ginko, česen, pritlikava oziroma žagastolistna palma. LITERATURA 1. Smith C., Marks A. D. and Lieberman M.; Mark s Basic Medical Biochemistry, A Clinical Approach 3rd ed., Williams and Wilkins, Devlin T.M.; Textbook of Biochemistry with Clinical Correlations, 7th ed., Willey- Liss, Inc., Levy M. N., Koeppen B. M., Stanton B. A.; Principles of physiology, 4th ed., Elsevier Mosby, Bresjanc M., Rupnik M.; Patofiziologija s temelji fizioogije, 3., popravljena in dopolnjena izdaja, Ljubljana: Inštitut za patološko fiziologijo, (september 2011) 6. (september 2011) 7. (september 2011) 8. c2.pdf (september 2011) 9. pdf (september 2011) (september 2011) 11. Jörg Grünwald, Christof Jänicke; Zelena lekarna, Ljubljana: Mladinska knjiga, Galle-Toplak; Zdravilne rastline na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000: Marica Medić-Šarić, Ines Buhač, Vlasta Bradamante; Vitamini in minerali, resnice in predsodki; Ptuj: In obs medicus, (september 2011) (september 2011) 16. Fehér J., Lengyel G.; Silymarin in the Prevention and Treatment of Liver Diseases and Primary Liver Cancer, Loguercio C., Festi D.; Silybin and the liver: From basic research to clinical practice, May, 14, Sridar C., Goosen T. C., Kent U. M., Williams J. A., Hollenberg P. F.; Silybin

5 inactivates cytochromes P450 3A4 and 2C9 and inhibits major hepatic glucuronosyltransferases, June, (oktober 2011) Saša Zajc, mag. farm., Tanja El Shawish, mag. farm. 79