Zdravje in zdravo življenje. Koža-zgradba, poškodbe kože in bolezni kože. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO)

Transcript

1 Zdravje in zdravo življenje 1 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) Je organizacija v sklopu Združenih narodov s sedežem v Ženevi. Ustanovljena je bila 7. aprila Njen namen je pomagati vsem ljudem na svetu za čim boljše zdravje. Vodi statistiko o številnih boleznih, bori se proti podhranjenosti, ukvarja se z reševanjem zdravstvenih problemov, skrbi za cepljenje in vodi raziskave o različnih boleznih. Definicija zdravja (WHO) Zdravje je stanje popolne telesne, duševne in družbene blaginje in ne samo stanje brez poškodb in invalidnosti. Duševno zdravje: Telesno zdravje: Družbena blaginja: Na naše zdravje vpliva: lastna aktivnost-način življenja, dednost in okolje. Koža-zgradba, poškodbe kože in bolezni kože Naloge kože Zaščitna naloga. Izločalna naloga-lojnice, znojnice. Uravnavanje telesne temperature. V koži so čutila za tip, temperaturo in bolečino. Zgradba kože Povrhnjica je iz dveh plasti. Zgornja plast povrhnjice je iz mrtvih, poroženelih celic, ki stalno odpadajo kot drobne luske. Ta plast je roževinasta plast. Pod njo pa so žive celice zarodna plast. Celice zarodne plasti se neprestano delijo, nato zaroženevajo in odmirajo. Koža se torej stalno obnavlja. Poroženela plast povrhnjice je tisti del kože, ki pravzaprav telo dobro varuje navzven. V zarodni plasti povrhnjice so tudi pigmentne celice melanocite, ki dajo koži barvo. Pod vplivom UV žarkov pigmentne celice izločajo več pigmenta. Pigment je naravna zaščita kože pred UV žarki. Kdo so albini? Usnjica je debelejša plast kože. Iz te plasti živalske kože strojijo usnje. V usnjici je veliko krvnih žil, žlez lojnic, znojnic, lasnih mešičkov, mišic naježevalk in čutilnih telesc.

2 Žleze znojnice in žleze lojnice 2 Znojnice so cevaste žleze, ki so v globljem delu iz cevke zvite v klobčič. Iz klobčiča vodi na površino kože izvodilo. Klobčič obdaja mreža krvnih kapilar iz katerih prehajajo v krvi raztopljene različne odpadne snovi v znojnico. Žleze te odpadne snovi predelajo v znoj. Z izhlapevanjem znoja s površine kože, telo izgublja veliko toplote in tako sodeluje pri uravnavanju telesne temperature. Zato se močneje znojimo v vročem letnem času, pri napornem telesnem delu in ob boleznih, pri katerih se telesna temperatura poviša. Znojnice so po vsem telesu. Največ jih je na čelu, pod pazduho, na dlaneh in na podplatih. Lojnice imajo grozdasto obliko. Na površino kože izločajo loj. Mastijo kožno površino, ki je zato vedno gladka in prožna. Lojnice se izlivajo ob dlakah. Dlake oziroma lasje so iz poroženelih celic. So po vsem telesu, razen na ustnicah, podplatih in dlaneh. Dlake segajo globoko v usnjico. V spodnjem delu je lasna čebulica, ki je iz živih celic. Dlake stalno odmirajo in izpadajo, nadomeščajo pa jih nove. V kateri plasti kože raste dlaka? Tudi nohti so rožene tvorbe. Koren nohta tiči v posebni kožni gubi. Tam nastajajo vedno nove celice, tako da raste noht na korenu. Nohti varujejo prste in olajšujejo delo z rokami. Med usnjico in mišicami je podkožje, ki je zgrajeno iz vezivnega in maščobnega tkiva. Z njim je koža rahlo pripeta na mišice. Maščobno tkivo je zaloga hrane v telesu. Kadar stradamo se ta zaloga porablja. V maščobah se shranjujejo vitamini. Kateri? Kako s pomočjo kože uravnavamo telesno temperaturo? Zakaj ima znoj neprijeten vonj? Od česa je odvisna količina in razporeditev maščobnega tkiva v podkožjju?

3 Poškodbe kože 3 Opekline Opekline povzroči plamen, žareč predmet, vroča tekočina ali pa vroča para. Razlikujemo več stopenj opeklin. V prvi stopnji koža le pordeči. V drugi se pojavijo mehurji. Že ta stopnja je nevarna, zlasti še, če je poškodovana večja površina kože. V tretji in četrti stopnji opeklin se zaradi visoke temperature koža sežge, oziroma zogleni. Ker so opekline tako huda poškodba, je posebno pomembna prva pomoč, saj je od nje pogosto odvisno življenje poškodovanca. Treba je poskrbeti za čim hitrejši prevoz v bolnišnico oziroma poklicati zdravnika. Opeklin z ničemer ne pokrivamo ali mažemo pred obiskom zdravnika! Pri hudih opeklinah je vsaka minuta dragocena, posebno pri majhnih otrocih, zato napravimo vse, da poškodovanemu čim hitreje priskrbimo zdravniško pomoč. Ozebline Ozebline povzroči hud mraz. Zaradi mraza ozebe koža, lahko tudi tkivo pod njo. Tudi ozeblin je več stopenj. Ozebline nastanejo, če dalj časa vpliva na kožo ne preveč nizka temperatura, to je okoli 0 C. Pospeši jih tudi vlažna, tesna obutev, sploh vse, kar ovira krvni obtok. Mnogokrat precej pomagajo izmenične kopeli v mrzli in topli vodi. Ozeblina prve stopnje se kaže kot rdečina. V drugi stopnji se pojavijo mehurji. V tretji stopnji pa koža in tkivo pod njo odmre in zato odpada. Najpogosteje ozebejo štrleči deli telesa: roke, noge, uhlji, nos, brada itd. Bolezni kože Najbolj nevaren je rak kože, melanom. To je bolezen pigmentnih celic (melanocitov), ki tvorijo kožni pigment. Lahko se razvije iz materinih znamenj. Po krvi in limfi potujejo zasevki (metastaze) v druge notranje organe (pljuča, jetra). Pozorni moramo biti na spremembo velikosti, oblike in barve znamenja. Ravno tako moramo biti pozorni, če se začne znamenje rositi, krvaveti... Na vsako spremembo smo pozorni.

4 4 Akne Včasih začnejo žleze lojnice močneje izločat loj, odprtina lasnega mešička se zamaši in v zaprtem prostoru se začnejo čezmerno razmnoževati bakterije. Mešiček in lojnica se vnameta in nastanejo akne (puberteta). Luskavica Luskavica je kožna bolezen, ki se kaže z rdečimi lisami, ki se luščijo. Celice zarodne plasti se hitro delijo in zaroženevajo hitreje kot običajno (luske). Nekatere oblike luskavice so dedne. Bradavice Bradavice povzročijo nekateri virusi, zaradi katerih se celice povrhnjice nenormalno rastejo in delijo. Tako nastane izrastek - bradavica. Infekcijske (nalezljive) bolezni Infekcijske bolezni spremljajo človeštvo od najstarejših časov pa vse do današnjih dni. V zgodovini človeštva so opisani mnogi izbruhi nalezljivih bolezni z velikim številom obolelih in umrlih, razsajale so kuga, črne koze, kolera... španska gripa leta Katera odkritja so pripomogla pri odkrivanju in zdravljenju nalezljivih bolezni Epidemiologija je veda, ki proučuje in preprečuje širjenje nalezljivih bolezni, število obolelih in umrlih. Če je neka bolezen na nekem področju ali v nekem kraju stalno navzoča govorimo o endemiji (v SLO klopni meningitis, borelioza). Epidemija je nenaden, hiter pojav bolezni z večjim številom obolelih na večjem področju. Epidemija ima določen začetek in konec, je časovno in krajevno omejena (npr. epidemija gripe). Pandemija pa pomeni množični pojav bolezni, ki se širi na cele kontinente, torej ni več časovno in krajevno omejena (aids). Značilnosti nalezljivih bolezni Od drugih bolezni se infekcijske bolezni ločijo po tem: So kužne oziroma prenosljive. Povzročajo jih bolezenske klice sli mikrobi. Imajo vedno enake bolezenske znake ali klinično sliko(rdeče pike pri noricah..., driska pri črevesnih boleznih, rumeno obarvana koža pri boleznih jeter...). Nalezljive bolezni pogosto spremlja povišana temperatura, ni pa obvezna. Od trenutka okužbe do pojava prvih bolezenskih znakov poteče določen čas. To je inkubacijska doba. Pri večini nalezljivih bolezni je čas inkubacije določen, se ne spreminja in s tem že pripomore k diagnozi bolezni.

5 Med boleznijo se pojavijo tipične spremembe v krvni sliki bolnika. Po ozdravitvi se krepi odpornost imunost proti bolezni, ki smo jo preboleli. 5 Če smo zboleli za katero od kužnih obolenj, smo dolžni o tem seznaniti svojo okolico. Ta obveza naj bo strogo pravilo pri boleznih, ki se prenašajo s spolnim stikom. Povzročitelji nalezljivih bolezni Bakterije (škrlatinka, angina, pljučnica, sifilis, laymska borelioza, kolera, salmoneloze, oslovski kašelj). Bakterijska obolenja zdravimo z antibiotiki. Virusi (rastejo le v živih celicah, povzročajo npr. klopni meningitis, herpes, aids, rdečke, ošpice). Praživali (enoceličarji, povzročajo obolenja, ki so značilna predvsem za tropske kraje, npr amebno grižo, malarijo...). Glive (povzročajo predvsem kožna vnetja, lahko se razrastejo v ustih, dihalih, prebavilih. Glivična obolenja zdravimo z antimikotiki). Vsi mikrobi ne povzročajo bolezni. Tisti, ki povzročajo se imenujejo patogeni mikrobi. Ob naselitvi bolezenskih mikrobov v organizem ni nujno, da se razvije bolezen. Bolezen se bo razvila, če človek proti bolezni ni odporen. Pridobljena odpornost: bolezen prebolimo ali se cepimo. Prirojena odpornost: proti določenim živalskim boleznim in kratkotrajna odpornost otroka ki jo dobi od matere. Pred vdorom mikrobov v organizem in s tem pred boleznijo nas ščiti zdrava in nepoškodovana koža, normalna kislost želodčnega soka, obstoj določenih bakterij v črevesju in bela krvna telesca. Stanje odpornosti organizma odloči, ali se bo razvila bolezen, kako bo potekala in kako se bo obolenje končalo. Delitev nalezljivih bolezni 1. Črevesne nalezljive bolezni. Primer: 2. Bolezni, ki jih prenašajo insekti (komarji, bolhe in drugi insekti). To so transmisivne bolezni. Primer: 3. Zoonoze so bolezni, ki so skupne človeku in živali. Primer: 4. Kapljične nalezljive bolezni. Primer: 5. Bolezni, ki se prenašajo kontaktno preko kože. Primer: 6. Bolezni, ki se prenašajo s krvjo in spolnimi odnosi. SPB. Primer:

6 Kaj je: 6 preventiva kurativa analgetik antipiretik Klopi kot prenašalci nalezljivih bolezni Ixodes ricinus, ki ga pri nas imenujemo navadni klop, je najbolj pomembna in najbolj razširjena vrsta v Evropi. Do nadmorske višine 600 m je klopov veliko, v višjih legah jih je manj. Zgornja meja, kjer jih še najdemo, je 1600 m. Visoka trava z grmovjem, robovi jas in gozdna podrast so raj za širjenje teh zajedavcev. Pri naših zemljepisnih in podnebnih razmerah so klopi aktivni od pomladi do pozne jeseni. Aktivnost klopa je odvisna od zunanje temperature. Kadar je temperatura nižja od 5 do 7 C, klopi mirujejo. Gostitelji klopov so najpogosteje mali gozdni sesalci in ptiči, lahko pa tudi večje živali. Človek je le naključni gostitelj. Pri prehodu na človeka išče tiste predele kože, ki so nežnejši, da je prodor lažji. Človek klopovega ugriza navadno sploh ne zazna. Preden klop začne sesati, izloči nekaj sline z mešanico snovi, ki ublažijo bolečino in preprečujejo strjevanje krvi. Kako preprečimo ugriz klopa? Priporočljivo je, da se pred odhodom v gozd ustrezno zaščitimo. Najbolje storimo, če se oblečemo v oblačila iz gladkih materialov, ki klopom onemogočajo, da bi se oprijeli, hkrati pa poskrbimo, da je čim več kože pokrite (dolge hlače, škornji, kapa). Oblačila naj bodo svetla, da klopa prej opazimo. Za zaščito odkritih delov telesa so v lekarnah in drogerijah na voljo pripravki, ki odganjajo mrčes (repelenti). Ko se vrnemo domov, je nujno, da si natančno pregledamo telo (kožne gube, uhlje, dimlje, pazduhi). Oblačila dobro skrtačimo ali raje operimo. Če pri telesnem pregledu opazimo klopa, ga čim prej previdno odstranimo, saj s tem zmanjšamo možnost okužbe. Klopa odstranimo čim hitreje in s čim manj manipulacijami. Potrebno ga je zagrabiti ob glavici tik nad površino kože in ga ob stalnem vlečenju nežno polkrožno zavrteti. Klopi prenašajo najmanj dva povzročitelja bolezni, in sicer povzročitelja klopnega meningitisa in lymske borelioze. Borelioza Bolezen povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, ki je patogena predvsem za človeka. Domače

7 7 in divje živali so praviloma le (nosilci teh mikrobov, klopi pa prenašalci. Rdečina je prva faza bolezni in je tako rekoč edina takojšnja značilna bolezenska sprememba. Drugi bolezenski znaki, ki se lahko pojavijo, so vročina, močno potenje, zlasti ponoči, vrtoglavica, glavobol, bolečine v mišicah in izrazita utrujenost. Rdečina se pojavi 2 do 32 dni po klopovem ugrizu, običajno na mestu ugriza. Lahko pa se pojavi celo na drugem delu telesa, kjer klop sploh ni bil prisesan. Za dlan velika rdečina začne v sredini bledeti, robovi pa ostanejo rdeči in se širijo. Zelo pomembno je, da ne spregledamo značilnega rdečega madeža.u da kožne spremembe po določenem času tudi brez ustreznega zdravljenja izginejo, je nujno, da takoj, ko opazimo rdečino, obiščemo osebnega zdravnika. Zgodnje odkrivanje in zdravljenje bolezni je ključnega pomena, saj je zdravljenje najbolj uspešno v začetni fazi. Pri nezdravljenih primerih se lahko bolezen kasneje izrazi v zgodnjih in poznih bolezenskih spremembah. Zgodnje bolezenske spremembe se pojavijo nekaj mesecev do eno leto po ugrizu okuženega klopa kot vnetje osrčnika, vnetje sklepov, obolenje mišic in živčevja (meningitis, encefalitis). Pozne spremembe se pojavijo eno leto ali celo več let po okužbi, najpogosteje pri nezdravljenih bolnikih. Kažejo se kot kronična vnetja kože, sklepov in živčevja. Vsi omenjeni bolezenski znaki pa niso pravilo, saj okužba pogosto poteka neznačilno. Vsekakor je najpomembneje, da si zapomnimo, kdaj nas je klop ugriznil, in da smo nekaj tednov po ugrizu pozorni na morebitne bolezenske znake okužbe. Zdravljenje z antibiotiki je priporočljivo v vseh fazah bolezni. Prognoza je ugodnejša, če zdravljenje začnemo v začetnem stadiju. Način zdravljenja je odvisen tudi od vrste in izrazitosti bolezenskih znakov. V Sloveniji je okuženost klopov s tem virusom zelo pogosta, zato je ugriz lahko nevaren. Klopni meningitis Klopni meningitis je virusno vnetje možganov in možganskih ovojnic. Ko virus vdre v telo, je bolezenske znake mogoče zgolj omiliti. Na mestu ugriza praviloma ni opaznih sprememb na koži, bolezen pa običajno poteka v dveh fazah. Prvo fazo, ki se začne približno 7 dni po ugrizu, navadno spremljajo slabo počutje, bolečine v mišicah in glavobol. Bolezenski znaki za nekaj dni do tri tedne ponehajo, nato sledi druga faza obolenja s povišano telesno temperaturo in hudim glavobolom, možna je celo nezavest. Obolenje lahko pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost in zbranost, tudi ohromelost. Klopni meningoencefalitis je redko smrtna bolezen (umre 1 do 2 odstotka odraslih bolnikov). Obolevajo ljudje vseh starosti. Najbolj so ogroženi otroci, odraščajoči, ljudje v srednjih letih ter ljudje, ki se zaradi svojega dela ali konjička pogosto zadržujejo v naravi in so zato bolj izpostavljeni. Tveganje za okužbo z je največje na območju ljubljanske in celjske kotline ter njunem nižjem hribovitem obrobju.

8 8 Najboljša zaščita pred boleznijo je cepljenje. Potrebno je 3-kratno cepljenje. Prvič in drugič se običajno cepi v razmiku enega meseca, tretji odmerek pa se ponovi čez 6 do 9 mesecev. Pomembno je, da dobimo dva odmerka cepiva. Na ta način dosežemo da smo takrat, ko nastopi sezona klopov, že ustrezno zaščiteni. Imunost se obnavlja vsakih 5 let z enim odmerkom cepiva. Cepijo se lahko tudi otroci, ki so že dopolnili 3 leta. PREBAVILA So organski sistem, ki omogoča organizmu sprejemanje, razgradnjo, vsrkavanje hranilnih snovi in odstranjevanje neprebavljenih ostankov hrane. Telesu je hrana potrebna za rast, obnavljanje in vir energije. Prebavila sestavlja prebavna cev in prebavne žleze. Prebavna cev: ustna votlina, žrelo, požiralnik, želodec, tanko in debelo črevo danka in zadnjična odprtina. Prebavne žleze izločajo prebavne sokove. Ločimo velike prebavne žleze - ustne slinavke, jetra in trebušna slinavka in drobne prebavne žleze ki so v želodčni in črevesni sluznici. Hrano sestavljajo v glavnem velike organske molekule, ki jih organizem ne more sprejeti, zato organizem hrano prebavlja. Organske in anorganske sestavine hrane: Ogljikovi hidratiti dajejo organizmu potrebno energijo za vsakdanje življenje Maščobe zagotavljajo zaloge energije. Nekatere maščobe pa telo uporabi tudi kot gradbeni material. V maščobah so topni nekateri vitmini (DEKA).. Beljakovine gradijo in omogočajo obnavljanje mišic, krvnih sestavin, kože in kosti ter drugih tkiv in organov v telesu. Vitamini in minerali so nepogrešljivi v zdravi prehrani, čeprav jih telo potrebuje v manjših količinah kot beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Z njihovo pomočjo telo pravilno deluje in ostane zdravo. Nekateri minerali so tudi sestavni del telesnih tkiv, kot na primer kalcij in fluor v kosteh in zobeh, železo pa v krvi. Prebava je zapleten proces, v katerem se velike molekule razgrajujejo v manjše, preprostejše sestavine, ki lahko prehajajo v kri in limfo in naprej do telesnih celic.

9 Mehanska in kemijska prebava hrane: 9 Najprej poteka mehanska prebava. Hrano razgrizemo, razkosamo v manjše delce, omočimo s slino, torej prežvečimo, kar naredi kemijsko prebavo bolj učinkovito. Kemijska prebava hrane poteka s pomočjo prebavnih encimov. Prebavni encimi so del prebavnih sokov, ki se izločajo v prebavno cev, ko pride vanjo hrana. Primerno sproščanje prebavnih sokov uravnavata živčni in hormonalni sistem. Zgradba prebavil Ustna votlina je začetek prebavne cevi. Tu hrano sprejmemo, okušamo in mehansko obdelamo. Začne se tudi kemijska prebava hrane (katere?) V ustni votlini so zobje in jezik, vanjo se zlivajo žleze slinavke. Zobje so vraščeni v zobnih jamicah zgornje in spodnje čeljusti. Zaradi različnega dela, ki ga opravljajo, se zobje med seboj razlikujejo po velikosti, obliki zobne krone in številu korenin. Ločimo. 2 sekalca, 1 podočnik, 2 ličnika in 3 kočnike. Človeku zrastejo v življenju najprej mlečni zobje(20), te nadomestijo stalni zobje( 32 ). Jezik je mišičast organ, omogoča žvečenje, požiranje hrane in govorjenje. Prekrit je z hrapavo sluznico, v kateri so številne okušalne brbončice s čutnicami za okus. Žleze slinavke v ustno votlino izločajo slino (1,5 l/dan), ki jr prebavni sok. Slina je raztopina soli, obrambnih celic (med žvečenjem uničujejo mikrobe v hrani), sluzi in prebavnih encimov (ptialin oz. α-amilaza, ki prebavlja škrob v disaharide). Slina vlaži in izpira špranje v ustni sluznici, omoči in zmehča hrano in tako olajša požiranje. Prežvečeni zalogaj spolzi pri požiranju v žrelo in naprej v požiralnik. Požiralnik je mišična cev, ki leži med sapnikom in hrbtenico. Po njem se hrana pomika v želodec s pomočjo peristaltike. Peristaltika ritmično krčenje in raztezanje stene cevastih organov.

10 10 Želodec je najširši del prebavne cevi. Leži pod trebušno prepono. Pri vhodu in izhodu sta krožni mišici, ki odpirata in zapirata vhod in izhod. Vhod v želodec se imenuje želodčno ustje, izhod je vratar. V želodcu se začne prebava beljakovin. Stena želodca je zgrajena iz sluznice, mišičja in trebušne mrene. Mišice v želodčni steni omogočajo krčenje želodca in s tem gnetenje hrane. Tako se hrana mehansko prebavlja in dobro pomeša s prebavnimi sokovi. Želodčna sluznica je nagubana, v njej so žleze, ki izločajo želodčni sok. Želodčni sok je kisla (ph 1-2), brezbarvna tekočina. Sestoji iz vode, prebavnih encimov in klorovodikove kisline(hcl). Sluz prekriva sluznico želodca in jo varuje pred HCl.

11 Encim v želodčni sluznici je pepsinogen, ki pod vplivom HCl preide v pepsin, ki cepi beljakovine v manjše enote - v oligopeptide. HCl deluje baktericidno. (uničuje bakterije). 11 Tanko črevo (5 7 m) Začetni del tankega črevesa je dvanajstnik. Vanj vodita izvodili jeter in trebušne slinavke. Trebušna slinavka izloča trebušno slino, ki vsebuje številne encime za razgradnjo ogljikovih hidratov, maščob in nadaljnjo razgradnjo beljakovin. Dvanajstniku sledi še tanko črevo v ožjem smislu, kjer se dokonča prebava hrane in se vsrkavajo hranilne snovi. Glavna značilnost tega dela so številne črevesne resice ki močno povečajo notranjo resorbcijsko površino črevesa. V notranjosti resice so krvne in limfne kapilare V kri gre glukoza, aminokisline, voda, soli, v limfo produkti razgradnje maščob. V sluznici tankega črevesa so ravno tako številne žleze, ki izločajo v črevo črevesni sok. Črevesni sok vsebuje poleg vode in soli še encime za dokončno razgradnjo hrane. Vsrkavanje prebavljenih snovi se opravi preko črevesnih resic še preden vsebina odteče iz tankega v debelo črevo. Debelo črevo Nima prebavne naloge. Tu poteka vsrkavanje vode, nekaterih mineralov in vitaminov. Številni mikroorganizmi (bakterije) porabljajo še uporabne snovi. Nerabni ostanki že prebavljene in hrane se izoblikujejo v blato, ki se kopiči v danki in iztreblja skozi zadnjik. Zadnjik zapirata dve mišici zapiralki. Debelo črevo je dolgo približno 1,5 m Kratek začetni del je slepo črevo, ki ima podaljšek slepič. Slepič se lahko vname. Takrat ga je potrebno operativno odstraniti. Steno debelega črevesa sestavljata znotraj sluznica s številnimi žlezami, ki izločajo sluz. Sluz ovije blato, da lažje drsi skozi črevo. Gladke mišice omogočajo peristaltiko, s čimer močno gnetejo nastajajoče blato. Jetra 1.5 kg, rdeče barve. So največja žleza človeškega telesa. Ležijo zgoraj desno v trebušni votlini. Visijo na trebušni preponi. Pomen jeter: 1. Jetra iz glukoze, ki jo dobijo v krvi, izdelujejo glikogen, ki se shranjuje v jetrnih celicah.če je potrebno, se glikogen pretvori v glukozo(encimi!!) 2. Jetra kemično predelajo presežek ogljikovih hidratov v maščobe.če pa organizmu primanjkuje ogljikovih hidratov, jih jetra proizvedejo iz maščob. Če pa tudi maščob ni na voljo, potem telo načne samo sebe, tako, da jetra prozvajajo ogljikove hidrate iz beljakovin. Telo načne samo sebe - nepravilne SHUJŠEVALNE DIETE! 3. Jetra nevtralizirajo oziroma razstrupljajo odpadne snovi iz telesnih celic in ravno tako razstrupljajo strupene snovi(alkohol, tablete...) 4. V v jetra prihajajo odmrli eritrociti, posebne jetrne celice jih razkrajajo in iz njih nastanejo žolčna barvila (iz hemoglobina). 5. Jetra shranjujejo vitamine, ki so topni v maščobah.

12 6. Jetra izdelujejo fibrinogen. 7. Jetra prozvajajo žolč: voda, soli, žolčna barvila, žolčne kisline. Prebavnih encimov ni! 12 Jetra proizvajajo žolč tudi, kadar prebava ne poteka. Žolč odteka v dvanajsternik samo med prebavljanjem hrane, sicer pa odteka v žolčni mehur, kjer se shranjuje. (žolčni mehur, žolčevod, dvanajsternik). Pomen žolča: 1. Žolč razprši maščobe v manjše kapljice, da ji encim lipaza lažje prebavi. 2. Pomaga pri vsrkanju maščob. 3. Nevtralizira HCl, s tem prekine delovanje pepsina. Trebušna slinavka pankreas Trebušna slinavka je mešana žleza, prebavna in hormonska. Izloča trebušno slino, ki se ne izloča nepretrgoma, kot npr. žolč v jetrih, temveč se izloča samo med prebavo hrane(1.5-2litra / dan). Trebušna slina vsebuje vodo, soli, sluzi in še vrsto encimov, za dokončno prebavo hrane.trebušna slinavka kot hormonska žleza izloča inzulin, ki znižuje količino sladkorja v krvi in golukagon, ki ga zvišuje. Krvna obtočila, bolezni krvi, krvnih žil, srca Naloge krvi oskrbuje celice s hranilnimi snovmi, kisikom in hormoni, odstranjuje odpadne produkte celične presnove, ima pomembno nalogo pri obrambi telesa, protitelesa, sodeluje pri celjenju ran, omogoča ohranjanje telesne temperature v vseh delih telesa, prenaša hormone... Sestava krvi Je tekoče tkivo, sestavljeno iz krvne plazme (tekoče medceličnine) in krvnih celic krvničk: eritrociti, levkociti in trombociti. Količina krvi v telesu je odvisna od telesne mase in znaša pri odraslem človeku od 5 7 litrov. Krvna plazma je sestavljena iz vode (91%), beljakovin, hormonov, sladkorjev, maščob, encimov, soli, odpadnih snovi in protiteles. Krvničke Eritrociti ali rdeče krvničke (4.5 6 miljonov/mm 3 ). Eritrociti so okrogle, z obeh strani vbokle celice. Nastajajo v rdečem kostnem mozgu. Ob prehodu iz kostnega mozga v kri izgubijo jedro. Živijo 3 4 mesece, odmirajo v vranici.

13 13 Za tvorbo eritrocitov so potrebne beljakovine in železo. Nakoga eritrocitov je prenašanje kisika. Eritrociti vsebujejo beljakovino hemoglobin, ki vsebuje železo. Na železo se veže kisik( v pljučih hemoglobin sprejme kisik, v celicah ga oddaja). Ogljikov dioksid se prenaša predvsem po krvni plazmi. Levkociti ali bele krvničke( 5-10 tisoč/mm 3 ), nahajajo se v žilah, zunaj žil v tkivnih tekočinah, zrnati in nezrnati, Levkociti so največje krvničke, nastajajo v rdečem kostnem mozgu, dozorijo v bezgavkah in vranici. Levkociti varujejo organizem pred tujki in boleznimi. Torej ena vrsta levkocitov požira tujke(kot ameba požira hrano), druge vrste jih naredijo neškodljive tako, da iproizvajajo protitelesa. Protitelesa so beljakovine, ki se spajajo z beljakovinami na površini mikrobov. Povišanje števila levkocitov v krvi je znak okužbe. Trombociti ali krvne ploščice ( tisoč/mm 3 ) Nastajajo v rdečem kostnem mozgu, omogočajo strjevanje (koagulacijo) krvi. Ko se ranimo, začnejo pretvarjat v krvi raztoljpleno beljakovino fibrinogen v netopen fibrin, ozirom v fibrinska vlakna. Ta vlakna se zlepajo med seboj in s krvničkami. Nastane krvna pogača, ki zamaši rano. Če se poškoduje velika žila, začnejo trombociti sproščat serotonin, ki povzroči, da se gladke mišice v žilni steni skrčijo in odprtina se zoži, Zmanjšano odprtino strdek lažje zamaši. Krvne skupine Ločimo krvne skupine A,B, AB in O in podskupine. Krvne skupine se dedujejo. Krvne skupine ločimo glede na nekatere snovi v krvni plazmi in na površini eritrocitov. Te beljakovine se pri posameznikih razlikujejo. V vsakdanjem življenju te razlike niso pomembne, pri transfuziji krvi pa povzročajo zaplete. Če bi človek dobil napačno kri, bi se začele njegove krvničke zleplati in razkrajati. To bi pomenilo hude motnje v krvnem obtoku. Človek lahko umre. Rh faktor Gre ponovno za prisotnost določene beljakovine na površini eritrocitov. Ljudje, ki imajo to beljakovino so Rh + (85%), manjše število ljudi je nima in so Rh -. Poleg težav pri tansfuziji povzroča tudi težave med nosečnostjo Rh- mater, če je otrokov oče Rh+. (otrok je Rh+). Obrambni sistem matere tvori protitelesa, ki prehajajo v otrokov krvni obtok in poškodujejoo njegove eritrocite. Otrok zboli(zlatenica), ali se rodi mrtev. Da bi preprečili take težave, materi vbrizgajo posebne snovi, ki preprečujejo nastanek protiteles.

14 Srce Kri neprestano kroži po krvnih žilah. V žile jo potiska srce. Srce leži v prsni votlini, med obema pljučnima kriloma. Srce je votla mišica, deluje brez naše volje. Srce je vzdolž predeljeno v levo in desno polvico. Obe polovici sta med seboj popolnoma ločeni. Vsako polovico pa razpolavlja prečna stena v zgornji preddvor in spodnji prekat. Preddvor in prekat sta povezana z zaklopko. 14 Kri lahko teče le v eni smeri, to je iz preddvora v prekat, narobe pa ne. Utripanje srca in krvni pritisk Srce se stisne odraslemu človeku 60 do 80-krat v minuti. Dojenčkov pulz je 120 do 140-krat v minuti. Na hitrost srčnega utripanja vplivajo starost, zunanja temperatura, razburjenje, telesno delo itd. Ob zvišani telesni temperaturi je pulz hitrejši. Ko srce porine kri v žile, pritisne kri na stene žil. Ker so stene žil elastične, se temu pritisku upirajo. Ta pritisk imenujemo krvni tlak. Krvne žile Glede na to, ali vodijo kri iz srca ali v srce ločimo odvodnice ali arterije in dovodnice ali vene, Največja arterija, ki vodi kri iz srca je aorta. Poleg teh poznamo še kapilare, ki imajo tanko žilno steno, zgrajeno iz enoslojnega krovnega tkiva (prehajanje snovi). Bolezni krvi, srca in ožilja Anemija Med tvorbo eritrocitov v rdečem kostnem mozgu in njihovim razpadom v vranici vlada ravnovesje, Če se ravnovesje poruši, nastane anemija. Najbolj razširjena anemija se pojavi zaradi pomanjkanja železa, ki je poglavitna sestavina hemoglobina. Levkemija Ko oboli tkivo, ki proizvaja krvne celice, za rakom nastane levkemija. Levkociti se v kostnem mozgu nenadzorovano množijo. Veliko nastane nenormalnih levkocitov, ki izpodrivajo normalne levkocite. Moteno je nastajanje eritrocitov in trombocitov. Nenormalne celice prehajajo v druge organe in motijo njihovo delovanje.

15 Hemofilija Gre za motnjo v strjevanju krvi. Bolezen je dedna, prenaša se z X spolnim kromosomom. 15 Ateroskleroza V žilno steno se z notranje strani začno odlagati krvne maščobe (holesterol), nastanejo večji ali manjši ateromi ki jih sčasoma preraste vezivo, vanje se lahko odloži tudi kalcij. Govorimo o aterosklerozi. Na tako spremenjeno žilno steno pa se lahko prilepijo trombociti, nastane strdek krvi, ki lahko delno ali popolnoma zapre žilo. Ateroskleroza je torej bolezenski proces v stenah žil, ki lahko pripelje do zožitve žil in s tem do slabše prekrvitve in oskrbe organov (srčne mišice, možganov, ledvic, mišic, črevesja) s kisikom in hranljivimi snovmi. Možganska kap Poznamo dve obliki možganske kapi. Žilica, ki oskrbuje del možgan s kisikom se zamaši, zato se zmanjša prekrvitev dela možganov pod kritično mejo. Možganska krvavitev, ki nastane nenadno, se najpogosteje pojavlja pri ljudeh z zvišanim krvnim tlakom. Krvavitev se hitro širi, kar povzroča propadanje možganovine. Krčne žile V večjih venah so zaklopke, ki preprečujejo zaostajanje krvi, Če se te zaklopke okvarijo, nastanejo krčne žile, kri zastaja. Tromboza Nastanek krvnega strdka v žili (veni). Kaj ogroža srce in žilje? Prevelika telesna teža je dokazano povezana z zvišanim krvnim tlakom, koronarno boleznijo in možgansko kapjo. Zvišan holesterol je dejavnik tveganja, ki je tesno povezan z nastajanjem ateroskleroze je zvišana raven holesterola v krvi. Pri kadilcih je koronarna bolezen vsaj dvakrat pogostejša kot pri nekadilcih. Tveganje narašča s številom dnevno pokajenih cigaret. Raziskave so dokazale jasno povezavo med višino krvnega tlaka in tveganjem za razvoj koronarne bolezni in možgansko-žilne bolezni. Povezava med arteriosklerozo in čezmernim pitjem alkoholnih pijač je nedvomna. Prenehanje zlorabe alkohola je koristno v vsakem trenutku. Ljudje, ki so telesno dejavni, dokazano manj zbolevajo za koronarno boleznijo. Tveganje za možgansko kap ni tako tesno povezano s telesno dejavnostjo.

16 Če je prisotnih več dejavnikov tveganja, je celotno tveganje seštevek vseh! 16 Okostje Naloge okostja: Daje telesu oporo. Ščiti notranje organe pred poškodbami. Skupaj z mišicami omogoča gibanje telesa. Kosti so zaloga za mnoge rudninske snovi (kalcijeve in fosforjeve), ki se po potrebi sproščajo v telesne tekočine ali pa nalagajo v kosti. Zato so na primer kosti udeležene zlasti pri uravnavanju količine kalcija v krvi. Brez kalcija bi zastali številni življenjski procesi in tudi mišice se ne bi mogle krčiti. Hitri mišični gibi so pomembni tudi pri tvorjenju notranje toplote, kajti stranski produkt delovanja mišic je sproščanje precejšnjih količin toplote. To je homeostatska funkcija, ki je vključena v vzdrževanje telesne toplote ter v stresni odgovor na mraz. Rdeč kostni mozeg je krvotvorni organ. Katere kosti ga vsebujejo? Zgradba kosti Zgradba dolge kosti (skica). Zgradba kratke, ploščate in kosti nepravilne oblike (skica). Kosti tudi pri odraslih ljudeh niso vedno enake kakovosti in trdnosti. Na količino kostnine in njeno trdnost vpliva telesna dejavnost. Pri stalnem obremenjevanju se trdnost in količina kostnine povečata. Nasprotno pa neprestano sedeče delo zmanjša količino kostnine. Kaj je osteoporoza? Zelo pomembna je prehrana in telesna dejavnost v času, ko se okostje gradi. Prehrana naj vsebuje dovolj kalcija, ki se nahaja predvsem v mleku in mlečnih izdelkih in v nekaterih vrstah zelenjave. Telesna dejavnost naj bo redna, dnevna,zmerna. Začetek borbe proti osteoporozi je v mladosti. Pravilna prehrana z dovolj kalcija je tudi v odrasli dobi pomembna za vzdrževanje v mladosti dosežene največje količine kostne mase. Prav tako je pomembna redna telesna vadba Kosti postanejo mehkejše in zgubijo pravilno obliko tudi, če v prehrani ni dovolj vitamina D in kalcija. Če zaradi slabe prehrane manjka vitamina D, ki je nujno potreben za absorbcijo kalcija iz prebavil, se kalcijeve in fosfatne soli med rastjo kosti nezadostno vgrajujejo v kost in kosti se izmaličijo. Bolezen, ki tako nastane, se imenuje rahitis. Delitev okostja Okostje se deli v osno ogrodje in ogrodje okončin

17 17 K osnemu ogrodju sodijo kosti glave, hrbtenice in rebra, k ogrodju okončin pa ramenski in kolčni obroč in kosti spodnjih ter zgornjih okončin. V zdravem odraslem človeku je vsega 206 kosti. V mladosti so kosti možganskega dela lobanje med sabo povezane z lobanjskimi šivi, v starosti pa ti šivi v celoti zakostenijo. Ob rojstvu se mnoge lobanjske kosti niti ne stikajo, med njimi je razpeto močno vezivno tkivo, ki se še ni začelo zakostenevati. Zato ostajajo na glavi še od 14 do 18 mesecev tako imenovane mehke točke oziroma mečave. Kostni stiki Kosti so med seboj povezane z gibljivimi kostnimi stiki (sklepi) in negibljivimi kostnimi stiki (vezivno, oz, hrustančno tkivo). Negibljivi stiki imajo nazobčane robove, ki se tesno prilegajo in ne dopuščajo gibanja. Taki stiki so na primer med lobanjskimi kostmi. Delno gibljivi stiki omogočajo določeno stopnjo gibanja, med kostmi teh sklepov pa je običajno hrustanec. Primer takega sklepa je med rebri in prsnico. Popolnoma gibljivi sklepi omogočajo največjo možno stopnjo gibljivosti, saj so sklepne površine prekrite s sklepnim hrustancem, ki se neprestano maže z mazivom. Primer takega sklepa je na primer kolčni sklep. Hrustančna prevleka v sklepih se lahko popolnoma obrabi, kar povzroča zelo hude bolečine in človeka precej oslabi (artroza). Danes obolele sklepe z obrabljenim hrustancem dokaj uspešno zdravijo z umetnimi sklepnimi glavicami in jamicami, obrabljen hrustanec pa tudi zamenjujejo s tkivnimi kulturami hrustančastega tkiva, vzgojenimi iz lastnih hrustančnih celic. Vezivno tkivo okrog sklepov lahko napade tudi lastni imunski sistem, zaradi česar postanejo sklepi vneti, otekli in okoreli. Takrat govorimo o revmatičnem vnetju sklepov (artritis). Okostje

18 18

19 19

20 20

21 21