Imunologija organizacija limfatičnega sistema nespecifična obramba specifična obramba celično mediirana obramba humoralna obramba reakcija antigen-protitelo
Imunost in imunski sistem Imunost je sposobnost organizma, da se upre infekciji. Opravlja jo imunski sistem. Ločimo: -nespecifičen imunski odgovor -specifičen imunski odgovor
Organi imunskega sistema priželjc bezgavke limfatično tkivo v povezavi z mukozo MALT vranica kostni mozeg
Glavne funkcije limfe produkcija, vzdrževanje in distribucija limfocitov vračanje tekočine in topljencev v krvni obtok distribucija hormonov, hranil in odpadnih produktov iz organov v splošno cirkulacijo (npr. absorpcija lipidov iz prebavnega trakta) Omenjene funkcije opravljajo: limfoidne kapilare limfoidne cevi (manjše in večji toraktični vod, desni limfatični vod) limfoidna tkiva (limfoidni noduli, mukoza asociirano limfatično tkivo - MALT, mandlji) limfoidni organi (bezgavke, priželjc, vranica)
Kri : limfa Bistvena razlika med krvjo in limfo je v tem, da limfa nima eritrocitov in da ima povečano število leukocitov. Če odstranimo krvne celice dobimo plazmo. Plazma je nestabilna in zaradi prisotnosti fibrinogena agregira. Tekočina, ki se loči od agregata je serum. Agregacijo lahko preprečimo z dodajanjem antikoagulantov. Serum vsebuje protitelesa in ostale topne necelične komponente plazme.
Celice imunskega sistema parenhimska celica mieloidna celica limfoidna celica trombociti granulociti monociti dendrociti eritrociti T celice NK celice B celice neutrofilci eozinofilci makrofagi T CD8 T CD4 plazma celice bazofilci mastociti
Bele krvničke ali leukociti lahko se gibljejo ameboidno (gibanje skozi ozke kapilare, gibanje v medceličnem prostoru) lahko migrirajo izven žil (po aktivaciji se vežejo na stene žile in se nato prerinejo skozi endotelijske celice v medcelični prostor) zmožne so kemotakse (gibanje proti kemijskemu signalu) sposobnost fagocitoze (granulociti)
Neutrofilci predstavljajo večino leukocitov (50-70 %) ne barvajo se s kislimi ali bazičnimi barvili imajo segmentirano jedro, polimorfonuklearni leukociti ali PMN citoplazma je polna lizosomov so mobilni in specializirani za napad na bakterije po kontaktu z bakterijo se njihova metabolna aktivnost močno poveča izločajo vodikov peroksid, superoksidni anion in defenzine izločajo prostanglandine (povečajo prepusnost kapilar, lokalno vnetje) izločajo leukotriene (privlačijo druge fagocite) v krvnem obtoku preživijo do 10 ur, vsak lahko pokonča do 20 bakterij
Eozinofilci barvajo se s kislimi barvili predstavljajo 2-5 % vseh leukocitov napadajo objekte, ki so označeni s protitelesi fagocitirajo bakterije, protozoje, črve in celični debris sproščajo citotoksične encime in dušikov oksid občutljivi so za alergene in njihovo število naraste ob alergijah
Bazofilci barvajo se z bazičnimi barvili predstavljajo manj kot 1% leukocitov ob poškodbah sproščajo histamin, ki omogoča dilatacijo kapilar izločajo tudi heparin, ki preprečuje strjevanje krvi povečajo vnetni odgovor, ki so ga sprožili mastociti povečajo migracijo eozinofilcev na mesto vnetja
Mastociti imajo velike granule, ki vsebujejo vazoaktivni histamin in serotonin, proteoglikan heparin, proteaze, leukotriene pomembni pri alergijah lahko fagocitirajo prezentirajo antigene producirajo citokine
Monociti in makrofagi monociti so največji leukociti, predstavljajo 2-8 % vseh leukocitov v obtoku do 24 ur, nato gredo v periferna tkiva, postanejo makrofagi makrofagi so najbolj agresivni fagociti sproščajo citokine, ki privlačijo neutrofilce in monocite in fibroblaste odvisno od mesta, kjer se monociti ustalijo, ločimo (alveolarne makrofage, Kupferjeve celice, mikroglije)
Nespecifičen odziv imunskega sistema fizične bariere (npr. dlake, mukus) fagociti (makrofagi, neutrofilci, eozinofilci, monociti) celice ubijalke interferoni komplement vnetni odziv vročina
Fizične bariere keratinizirana koža skupaj z mrežo desmosomov prepreči vdor mikroorganizmov skozi kožni epitelij tesni stiki med epitelijskimi celicami običajno preprečijo vdor mikroorganizmov skozi epitelij dlake v nosu lahko preprečijo dostop patogenom cilije preprečijo potovanje mikrobom po respiratornem traktu
Anatomsko fiziološki obrambni mehanizmi
Antibakterijsko delovanje mukozne membrane antibakterijska molekula mucini lizocim laktoferin laktoperoksidaza fosfolipaze leukocitni proteazni inhibitor reaktivni proteini antibakterijski peptidi IgA način delovanja preprečevanje adhezije cepitev peptidoglikana keliranje železa produkcija superoksidnega radikala poškodba membrane inaktivacija LPS opsonizacija bakterij direktno ubijanje membrane inhibicija adhezije
Specializirane celice v mukozni membrani celica M Penetove celice intraepitelijski leukociti goblet funkcija prenos antigenov iz lumna v podmukozo, kjer se srečajo z antigen predstavitvenimi celicami produkcija lizocima, fosfolipaz, antimikrobnih peptidov imunska kontrola črevesja, odstranjevanje poškodovanih epitelijskih celic, regulacija imunskega in vnetnega odziva produkcija mucina Te celice skupaj z epitelijskimi celicami tvorijo posebno tkivo imenovano MALT (mucosa associated lymphoid tissues) ali SALT (skin associated lymphoid tissues).
Prepoznavanje patogenov Pri prepoznavanju sodelujejo predvsem makrofagi, dendriti, neutrofilci in bazofilci preko svojih receptorjev za mikrobne ligande. Ko se akceptor (npr. TLR = Toll like receptor) aktivira pride do znotrajceličnega signaliziranja, ki privede do sinteze genov (npr. protimikrobnih snovi, tumor nekroznega faktorja-tnf, interlevkinov IL-1).
Fagocitno prepoznavanje celične stene in membran patogenov mikrobni ligand fagocitni receptor funkcija LPS CD14/TLR4 aktivacija makrofagov peptidoglikan CD14/TLR2/TLR4 aktivacija makrofagov lipoaravinomanan CD14/TLR2 aktivacija makrofagov manozni glikani manozni receptor opsonizacija fosforilholin reakcijski proteini opsonizacija CpG dinukleotid TLR9 aktivacija makrofagov formil-metionin- FMLP receptor aktivacija neutrofilcev levcin-fenilalanin šaperonin 60 CD14/TLR2/TLR4 aktivacija makrofagov
Prepoznavanje patogenov - komplement - klasična pot protitelo - antigen C1 C1 * C4 proteaza C4 b C2 proteaza C4 b 2 a proteaza C4 b 2 a 3 b C4 a C2 a C3 anafilatoksin - povzroča vnetni odziv C3 a anafilatoksin C3 b opsonin opsonin - se veže na bakterijo in predstavlja ligand za vezavo makrofaga na komplement C5 C5 b C5 a anafilatoksin C6 C5 b C6 C7 C5 b C6C7 C8 C5 b C6C7C8 C9 C5 b C6C7C8C9 liza
Fagocitno prepoznavanje označenih bakterijskih celic receptor αmβ2 CD64 CD32 CD16 CD89 CD35 ligand C3b IgG opsonizirane bakterije IgG opsonizirane bakterije IgG opsonizirane bakterije IgA opsonizirane bakterije C3b ali C4b
Fagocitoza bakterij prepoznavanje bakterij s površinskimi receptorji za komplement ali komponente celične stene in membrane fagocitoza fuzija fagosoma z lizosomom ubijanje bakterij spremenjeno medcelično signaliziranje
Oksidativno in neoksidativno ubijanje bakterije v fagolizosomu laktoferin kalprotektin Nramp-1 HOCl OH fosfolipaze NO 2 defenzini Fe(RS) 2 (NO) 2 ONO 2 proteaze BPI hidrolaze lizocim nizek ph FAGOLIZOSOM
Izogibanje nespecifične gostiteljeve obrambe izogibanje kontakta s fagocitom (periferni organi) zmanjšanje fagocitne kemotakse: (npr. streptolizin zmanjša kemotakso PMN) preprečena fagocitoza (npr. polisaharidna kapsula, M protein, K ali O antigen) preprečijo izlitje lizosomalne tekočine (npr. Salmonella, M.tuberculosis, Legionella) preprečijo delovanje fagolizosomalnih encimov (npr. B. anthracis, M. tuberculosis) zgoden pobeg iz fagolizosoma (npr. Rickettsia) povzročanje minimalnega vnetnega odziva produkcija agresinov (toksini in encimi, ki ubijajo celice, npr. hemolizini, streptolizini, leukocidini, eksotoksin A, antaks toksin EF, pertuzis toksin)
Celice ubijalke pregledujejo površino celic in ugotavljajo antigenske spremembe če zaznajo antigensko spremembo se aktivirajo (vežejo se na celico, preusmirijo Golgijev aparat proti tarčni celici, sprostijo se sekrecijski vezikli v katerih je perforin, ki se vgradi v tarčno membrano, oligomerizira in povzroči nastanek kanalčka) so manj selektivne kot limfociti odgovor celic ubijalk je hitrejši kot odgovor T ali B celic
Interferoni interferoni so majhni proteini, ki jih sproščajo aktivirani limfociti, makrofagi in celice inficirane z virusi vežejo se na membranske receptorje in sprožijo sintezo protivirusnih proteinov, ki ne preprečijo virusu vstopa v celico temveč interferirajo z njegovo replikacijo stimulirajo makrofage in celice ubijalke obstaja več interferonov (α, β in γ interferon)
Vnetje Vnetje je splošna nespecifična reakcija na poškodbe, toksine in patogene organizme. Omogoča začasno popravilo ranjenega dela, prepreči dostop novim patogenom, zmanjša razširjanje patogena, mobilizira lokalno, regionalno in sistemsko zaščito. Značilnosti so: rdečica, zatekanje, bolečina, toplota Mediatorji vnetja so citokini, ki jih producirajo mastociti zaradi mehanskega stresa, ran, kemijskih sprememb, infekcije ali ekstremnih temperatur.
Vnetni odziv poškodba tkiva kemijske spremembe medcelične tekočine mastociti sprostijo histamin in heparin privabljanje neutrofilcev dilatacija kapilar, povečana prepusnost in povečan dotok krvi aktivacija specifične obrambe odstranjevanje debrija z neutrofilci in makrofagi fibrin omejevanje okužbe zatekanje, rdečica, občutek vročine in bolečine
Mediatorji vnetja Spodbujevalci vnetja: TNF - alfa IL-1 beta IFN - gama IL-8 Zaviralci vnetja: TNFr IL-Ira IL-4 IL-10 IL-13
Vročina Patogeni mikroorganizmi povzročajo vročino zato ker imajo pirogene molekule (npr. endotoksini), le ti pa povzročijo sproščanje IL-1, IL-6, TNFα. Vročina poveča fagocitozo in produkcijo protiteles. Ločimo več vrst vročine: kontinuirana vročina: konstantno povečana temperatura z dnevno amplitudo manj kot 1 o C, npr. tifoidna mrzlica, rikecioze, tularemija oscilirajoča vročina: povečana temperatura z dnevnimi aplitudami več kot 1 o C, npr. tuberkuloza, trebušni tifus ponavljajoča sevročina: dnevi, ko je temperatura normalna, dnevi ko je povišana, npr. malarija, bruceloze
Sepsa - okužba krvi LPS in drugi modulini komplement neutrofilci monociti endotelijske celice kemotaksa fagocitoza adhezijske molekule lipidni mediatorji NO tkivni dejavniki Heagemanov dejavnik XII propusnost kapilar neutrofilci vročina metabolne in hormonske spremembe vazodilatacija koagulacija krvi hipotenzija, akutna dihalna stiska, multipla odpoved organov SMRT
Klinična slika sepse utrujenost nemoč slabost bruhanje, driska hiperventilacija mrzlica zvišana ali znižana temperatura glavobol motnje zavesti hipotenzija krvavitve levkopenija trombocitopenija odpoved organov (acidoza, oligurija, zlatenica odpoved srca) bolečine v križu, mišicah kožne spremembe
Specifičen odziv imunskega sistema specifičnost spomin toleranca antigeni prezentacija antigenov T CD8 T CD4 B celice produkcija protiteles
Specifičnost imunska specifični receptor specifični antigen celica Celice imunskega sistema prepoznajo in reagirajo specifično z izbranim antigenom. Vse ostale antigene ignorirajo.
Spomin Imunski odziv je pri aktivacija spominska celica razmnoževanje ponovnem soočenju z istim antigenom bistveno hitrejši. Celice imunskega sistema imajo spomin za antigene. imunska celica imunska celica imunska celica produkcija protiteles učinkovanje
Toleranca lastni antigeni imunska celica Celice imunskega sistema ločijo med lastnimi antigeni in tujimi antigeni. Lastne antigene ignorirajo.
Antigeni antigeni sprožijo produkcijo protiteles in aktivacijo T celic imunskega odziva ne povzroči celotna molekula antigena temveč le antigenska determinanta ali epitop epitop je običajno izgrajen iz majhnega števila podenot, npr. 5-6 aminokislin, zaporednje aminokislin ni nujno linearno lahko je posledica 3D strukture molekule.
Predstavitev antigena T CD8 celicam sinteza virusnih in bakterijskih proteinov v citoplazmi ubikvitinacija in razgradnja virusnih in bakterijskih proteinov v proteosomu transport peptidov iz citosola v ER vezava antigenih peptidov na MHC I proteine v ER transport MHCI-antigen kompleksa iz ER v Golgijev aparat transport v eksocitozni vezikel vgradnja kompleksa MHCI-antigen v citoplazmatsko membrano
Glavni histokompatibilni kompleks MHC I ANTIGEN MHC I receptorje najdemo na površini vseh animalnih celic z jedrom. Imajo variabilno in konstantno regijo. V celici obstaja več sto različnih genov, ki kodirajo zapis za MHC molekule. MHC I proteini stimulirajo T CD8 celice. Prisotnost MHC molekul je glavni razlog za zavračanje tkiva pri presaditvah.
Receptorji za antigene na površini T celic - TCR ANTIGEN Struktura TCR je podobna strukturi MHC I receptorjev in je sestavljen iz konstantne in variabilne regije. Mehanizem nastanka velikega števila TCR molekul je podoben rekombinaciji pri protitelesih.
Aktivacija T CD8 celic LFA-1 CD8 TCR CD2 CD28 T CD8 celica citoplazmatska membrana citoplazmatska membrana ICAM-1 MHC I antigen prezentirajoča celica LFA-3 CD80 ekspresiran samo na aktiviranih makrofagih, sekundarni signal
Učinek aktivacije na T CD8 celice ko se na MHCI-antigen kompleks veže T CD8 celica pride do njene aktivacije, sprostijo se granule s perforinskimi monomeri perforini vstopijo v tarčno celico in uničijo membrano, kar sproži celično smrt na tanačin je lahko pokončana vsaka celica v organizmu
Predstavitev antigena T CD4 celicam fagocitoza razgradnja proteinov in ostalih komponent v lizosomu sinteza MHC II proteinov v ER transport MHC II iz ER v Golgijev aparat fuzija eksocitotičnih veziklov (MHC II) z lizosomi (antigeni) vezava antigena na MHC II kompleks vgradnja kompleksa MHCII-antigen v citoplazmatsko membrano
MHC II proteini ANTIGEN MHC II proteine najdemo na površini makrofagov, dendrocitov, mastociti, endotelijske celice in B limfocitov. MHC II proteini stimulirajo T CD4 celice.
Aktivacija T CD4 celic LFA-1 CD4 TCR CD2 CD28 T CD4 celica citoplazmatska membrana citoplazmatska membrana ICAM-1 MHC II antigen prezentirajoča celica LFA-3 CD80 ekspresiran samo na aktiviranih makrofagih, sekundarni signal
Učinek aktivacije na T CD4 celice aktivirana T CD4 celica IL-2 kloniranje aktivirane T CD4 celice aktivacija makrofagov aktivacija B celic vnetni odziv spominske T CD4 celice aktivacija T CD8 celic liza
Citokini - mediatorji imunskega odziva so proteini brez encimske aktivnosti (preko 200 različnih citokinov) pomembni pri parakrinem in avtokrinem signaliziranju prisotni v nizkih koncentracijah (10-9 do 10-15 M) vežejo se na visoko afinitetne receptorje v skupino citokinov spadajo interlevkini, TNF družina, interferoni, kolonije stimulirajoči faktorji, kemokini, rastni faktorji
Nomenklatura citokinov citokinska družina primer glavna biološka aktivnost interlevkini IL-1 do IL-18 rastni faktorji leukocitov TNF TNFα/β, CD40 kontrola imunskega odziva interferoni INFα,β,γ protivirusno delovanje kolonija stimulirajoči fakt. IL-3, G-CSF meloidni rastni faktorji kemokini IL-8, MIP, MCP kemoatraktanti za leukocite rastni faktorji EGF, TGFα rastni faktorji epitelijskih celic
Vpliv citokinov na gostiteljeve celice razmnoževanje apoptoza citokin kemotaksa aktivacija celice diferenciacija
Biološka vloga nekaterih citokinov pri bakterijski infekciji citokin producent tarča aktivnost IL-Ib mieloid večina celic up-regulacija celičnih funkcij IL-Ira mieloid večina celic naravni antagonist IL-1 IL-2 Th1 T/NK celice rastni faktor IL-3 Th, NK mastociti rast in diferenciacija IL-4 Th2, NK B/T celice rast in aktivacija IL-6 fibroblasti, Th2 B, mieloidne c. reaktivni proteini IL-8 makrofagi neutrofilci kemokini IL-9 Th celice nekatere Th c. rastni faktor IL-10 mieloid, Th mieloid mieloidni inaktivator IL-11 kostni mozeg B, hepatociti reaktivni proteini IL-12 mieloidne, B Th0, NK celice diferneciacija, INFγ sinteza
Biološka vloga nekaterih citokinov pri bakterijski infekciji (nadaljevanje) citokin producent tarča aktivnost IL-15 T, mieloidi T, NK celice rastni faktor IL-17 T celice makrofagi, fibrob. up-regulacija celičnih funkcij IL-18 mieloid T, NK celice sinteza IFNγ INFa leukociti inficirane celice inhibicija virusne/bakterijske rasti IFNb fibroblasti inficirana celica inhibicija virusna/bakterijske rasti IFNg Th1, NK akt. makrofagi inhibicija intracelularnih bakterij TNFa mieloid različne up-regulacija celičnih funkcij TNFb Th1, T makrofagi, neutr. aktivacija TGFb mieloid večina inhibicija vnetja kemokini večina leukociti atrakcija leukocitov onkostatin mieloid hepatociti produkcija reaktivnih proteinov
Koncept citokinske mreže IFNγ IFNγ Th1 IL-4, IL-10 Th2 IL-12 IL-12 IFNγ IL-4, IL-10 makrofag stimulira sintezo v izbrani smeri inhibira sintezo v izbrani smeri
B celice in T celice T celice B celice mesto nastanka kostni mozeg kostni mozeg dozorevanje priželjc kostni mozeg življenjska doba meseci, leta dnevi (plazmatke), leta (spomin) mobilnost mobilne predvsem stacionarne receptorji CD3, CD4, CD8 antigenski receptorji sinteza protiteles ne da antigen prezentacija ne da vrste T H1, T H2, T c plazmatke, spominske sekrecija citokinov da ne
Imunoglobulini - protitelesa Imunoglobulini so proteinske molekule, ki jih izdelujejo B celice in lahko reagirajo z antigeni. Najdemo jih v serumu, mleku, gastrointestinalni tekočini. Serum, ki vsebuje protitelesa za izbrani antigen imenujemo antiserum. Glede na fizikalne, kemijske in imunološke lastnosti vsa protitelesa razdelimo v pet skupin: IgG, IgA, IgM, IgD, IgE. Za vse imunoglobuline velja, da so sestavljeni iz težke in lahke verige, ki imata variabilne in konstantne regije.
Zgradba protiteles domena različnosti povezovalna domena variabilna regija -S-S- Hipervariabilne domene so mesta, kjer prihaja do kontakta med protitelesom in antigenom. konstantna regija LAHKA VERIGA hipervariabilne domene TEŽKA VERIGA
Rekombinacije težke verige protitelesa variabilna regija introni V 1 V 2 V 3 V 200 D 2 D 3 J 1 J 4 µ Y δ ε α D 1 domena različnosti povezovalna domena konstantna regija intron V 3 D 1 J 2 δ nastanek aktivnega gena V 3 D 1 J 2 δ mrna težka veriga
Rekombinacije lahke verige protitelesa variabilna regija introni povezovalna domena konstantna regija V 1 V 2 V 3 V 200 J 1 J 5 κ λ J 2 intron V 200 J 2 κ nastanek aktivnega gena V 200 J 2 κ mrna lahka veriga
Rekombinacija protiteles gen težka veriga lahki verigi (število genov) κ λ V 51 40 30 D 27 0 0 J 6 5 4 kombinacij 51 x 27 x 6 = 8262 40 x 5 = 200 30 x 4 = 120 Število možnih kombinacij = 8262 x (200 + 120) = 2.6 x 10 6 Dodatno se število možnih protiteles poveča zaradi rekombinacij že fuziranega gena in povečane frekvence mutacij teh genov, tako da lahko doseže vrednost ~ 10 10 različnih protiteles.
Imunoglobulin G - najbolj pogost glavno cirkulirajoče protitelo, najdemo ga v ekstracelularni tekočini, krvi, limfi, gre preko placente
Imunoglobulin A Običajno je dimer, kar mu omogočata dva proteina (sekrecijski protein in J peptid). Je dominantno protitelo v slini, solzah, mleku, kolostrumu, gastrointestinalni tekočini ter sekreciji mukozne membrane.
Imunoglobulin M Običajno ga najdemo kot pentamer. Je prvo protitelo pri imunskem odzivu. IgM ima veliko ogljikovih hidratov. Vsaka veriga zase ima majhno afiniteto, skupaj v pentameru pa imajo zelo visoko afiniteto za antigene.
Navzkrižna reakcija antigena in protitelesa
Serologija Študij interakcij med protitelesom in antigenom imenujemo serologija. nevtralizacija (zaradi vezave protitelesa na antigen preprečeno delovanje toksina ali virusa, uporabno za pridobivanje antitoksinov) precipitacija (protitelo se veže na različne antigene, kar sproži agregacijo, uporabno v imunoloških testih in imunogelski elektroforezi) aglutinacija (če je antigen na površini celice lahko pride do agregacije celic, če gre za agregacijo eritrocitov temu pravimo hemaglutinacija, uporabno za določanje krvne skupine, klinične in diagnostične teste)
Monoklonalna in poliklonalna protitelesa Pri običajnem imunskem odzivu je produciranih več različnih protiteles za različne epitope, ki imajo različno afiniteto in specifičnost. Takim protitelesom pravimo poliklonalna protitelesa. V kolikor imamo protitelo izgrajeno proti enemu samemu epitopu, so to monoklonala protitelesa.monoklonalna telesa lahko pridobimo tako, da hibridiziramo B celice s tumorsko celico, ki omogoča celični liniji nesmrtnost. Nato v procesu selekcije izberemo ustrezen B klon. Monoklonalna protitelesa so neprecenljiv pripomoček v mikrobiologiji saj so izjemno specifična. Uporabna so v diagnostiki, bazičnem raziskovanju in ekologiji.
Imunost in infekcijske bolezni Glavna funkcija imunskega sistema je zaščita pred infekcijskimi boleznimi. Organizem lahko pridobi imunost na več načinov: naravna ali aktivna imunost (pridobljena skozi bolezen) umetna aktivna imunost (imunizacija, vakcinacija) naravna pasivna imunost (protitelesa matere) pasivna imunost (antitoksini, antiserumi)
Imunizacija Antigen, ki ga uporabljamo za indukcijo imunosti imenujemo imunogen. Proces pa imunizacija. Antigene, predvsem toksine, pred imunizacijo modificiramo in jim na ta način zmanjšamo toksičnost. Takšnim toksinom pravimo toksoidi. Če kot imunogen uporabljamo celoten mikroorganizem potem ga pred uporabo bodisi ubijemo ali pa atenuiramo. Atenuirane vakcine uporabljamo predvsem pri imunizaciji za virusne infekcije. Pri bakterijskih se enako dobro obnesejo vakcine iz ubitih bakterij.
Bakterijske bolezni, ki jih lahko preprečimo s cepivi tuberkuloza atenuiran sev davica toksoid tetanus toksoid oslovski kašelj mrtvi bacil H. Influenzae polisaharidna konjugirana vakcina pnevmokoki pnevmokokna polisaharidna vakcina meningokoki meningokokna polisaharidna vakcina kolera inaktivirana suspenzija sevov tifus atenuirn sev S. Typhi antraks protektivni antigen kuga inaktiviran Y.pestis tularemija atenuiran bacil pegavica inaktivirana Rickettsia prowazekii
Virusne bolezni, ki jih lahko preprečimo s cepivi otroška paraliza ošpice mumps rdečke influenca hepatitis B klopni meningitis hepatitis A steklina norice rumena mrzlica črne koze adenovirusi atenuiran virus ali inaktiviran virus atenuiran virus atenuiran virus ateniuran virus inaktiviran virus rekombinantni HBs antigen inaktiviran virus inaktiviran virus inaktiviran virus atenuiran virus atenuiran virus neatenuiran vaccinia virus ateniuran virus
Bolezni, ki jih lahko preprečimo z imunoglobulini in serumi botulizem citomegalovirus davica hepatitis A hepatitis B norice ošpice steklina tetanus ABE antitoksin CMV imunoglobulin difterijski antitoksin IVIG imunoglobulin HBIG imunoglobulin VZIG imunoglobulin imunoglobulin RIG imunoglobulin TIG imunoglobulin
Program obveznega cepljenja predšolskih in šolskih otrok v Sloveniji starost cepivo proti rojstvo tuberkuloza 3 meseci davica, tetanus, oslovski kašelj, H.influenzae, polio 6 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, H.influenzae, polio 9 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, H.influenzae, polio 15 mesecev ošpice, mumps, rdečke 18 mesecev davica, tetanus, oslovski kašelj, H.influenzae, polio 3-5 leto H. Influenzae 7 leto polio, hepatitis B, ošpice, mumps, rdečke 9 leto davica 14 leto davica, polio, tuberkulinski test
Izogibanje specifične gostiteljeve obrambe maskiranje antigenih površin (npr. celica se obleče z fibrinom in hialuronsko k.) toleranca na bakterijske antigene zaradi izpostavitve fetusa antigenom molekularna mimikrimija zaradi podobnosti mikrobnih antigenov z gostiteljskimi antigeni, antigeni so maskirani s fibronektinom, fibrinom, protitelesi, sialičnio kislino, hialuronsko kislino) imunosupresija (predvsem virusi in protozoji lahko znižajo delovanje imunskega sistema) sproščanje antigenov v medij, kjer nevtralizirajo protitelesa antigenska variabilnost (npr. sprememba fimbrij ali ostalih površinskih proteinov, ki so tarča protiteles pri virusih
Imunske bolezni trenutna preobčutljivost (alergije) autoimunske bolezni pozna preobčutljivost citotoksična preobčutljivost (npr. nekroza jeter) preobčutljivost zaradi aktivacije komplementa (npr. vnetje ledvic, sklepov, žil) superantigeni
Trenutna hipersenzitivnost (alergije) antigen B IgE makrofag mastocit ponovna izpostavitev antigenu T H histamin, serotonin prva izpostavitev antigenu ALERGIJA
Autoimunske bolezni T in B celice se med razvojem naučijo ločevati lastne antigene od tujih antigenov. Reaktivacija T in B celic proti lastnim antigenom vodi do nastanka autoimunskih bolezni. Autoimunske bolezni so: juvenilni diabetes reumatoidni artritis miastenia gravis multipla skleroza
Zapoznela hipersenzitivnost Simptomi se pojavijo nekaj ur ali dni po sekundarni izpostavitvi antigenu. Pride do vnetnega odziva in lokalnega uničenja tkiva zaradi intenzivnega delovanja T CD8 celic (celic ubijalk). Tak tip je značilen za tuberkulozo, lepro, brucelozo, mumps, kokcidiomitozo, histoplazmozo. Zapoznelo hipersenzitivnost lahko določamo s kožnimi testi.
Aktivacija T CD4 celic s superantigenom LFA-1 CD4 TCR CD2 CD28 T CD4 celica citoplazmatska membrana superantigen povzroči prekomeren odgovor imunskega sistema, vnetno reakcijo, šok in smrt. citoplazmatska membrana ICAM-1 MHC II LFA-3 CD80 antigen prezentirajoča celica