SREDNJA ZDRAVSTVENA ŠOLA CELJE IPAVČEVA 10, CELJE Vsebinski sklop HIGIENA IN MIKROBIOLOGIJA (interna skripta za program Zdravstvena nega, prvi letnik, modul varovanje zdravja) PETER ČEPIN TOVORNIK, dipl. zn.
1.0 HIGIENA I. UVOD Higiena izhaja iz latinske besede hygie(i)na iz gr., kar pomeni nauk o zdravem življenju, zdravstvena nega, snaga. Higiena nas uči, kako si varujemo zdravje in kako preprečujemo bolezni. Higiena se ukvarja s preprečevanjem bolezni tako, da skuša odstraniti škodljive vplive iz okolja. Beseda higiena se uporablja tudi kot splošna oznaka za čistočo. Je samostojna veja medicine. Higieno delimo na: splošno (obravnava vse faktorje, ki vplivajo na nastanek bolezni) in specialno ( faktorje deli na posamezna področja in sicer na osebno higieno, komunalno higieno, higiena prehrane, higiena dela, šolska higiena itd.). 1.1 PODROČJA HIGIENE Poznamo naslednja področja higiene: higiena okolja: ukvarja se s preprečevanjem in z odstranjevanjem negativnih dejavnikov za zdravje (npr. stanovanjska higiena, higiena naselja); komunalna higiena: ukvarja se s higienskimi problemi naselij in s higieno objektov, ki so v skupni uporabi (higiena javnih kopališč, gostinskih objektov); higiena prehrane: proučuje kakovost in količino prehrane različnih skupin prebivalstva; mentalna ali duševna higiena: svetuje, kako naj živimo, da ohranimo, okrepimo ali ponovno pridobimo duševno ravnotežje; otroška higiena: opozarja na nevarnosti v otroški dobi in na pravilno usmerjanje otrokovega razvoja (kakšna je primerna telovadba, primerna prehrana); šolska higiena: nas uči, kakšna je pravilna telovadba šolarja, kakšna je pravilna prehrana, kako zaščitimo šolarja pred nevarnostmi, ki mu pretijo v šoli (pretežka šolska torba, nepravilno sedenje, neredna prehrana, neprimerne šolske klopi); higiena dela: zahteva varne delovne pogoje dela za delavca, predpisane varnostne ukrepe, izobraževanje delavcev o varnem delu, seznanjanje delavcev z nevarnostmi v delovnem procesu; osebna higiena: nas uči, kakšne higienske navade moramo imeti, da si ohranjamo zdravje. Daje nam navodila, kako naj varujemo in utrjujemo zdravje ter kako si krepimo odpornost proti boleznim. 2.0 MIKROBIOLOGIJA Mikrobiologija je veda o majhnih organizmih, ki jim pravimo mikroorganizmi. Mikrobiologija je sestavljena iz besed micros (majhen); bios (življenje) in logos (veda). Enote, s katerimi merimo velikost mikroorganizmov, so: 1. mikrometer ali mikron (μm): 1 μm = 10-3 mm = 10-6 m. 2. nanometer (nm): 1 nm = 10-6 mm = 10-9 m. Med mikroorganizme štejemo: 1. bakterije, 2. viruse, 3. nekatere glive (Fungi, mikoze) in 4. nekatere praživali (Protozoa). ~ 1 ~
2.1 PODROČJA MIKROBIOLOGIJE Mikrobiologija je veda biologije, ki je zaradi svoje raznolikosti in obsežnosti postala samostojna veda. Delimo jo na: 1. medicinsko mikrobiologijo: proučuje povzročitelje nalezljivih bolezni pri človeku (humana medicinska mikrobiologija) ali pri živalih (veterinarska medicinska mikrobiologija). S to vejo mikrobiologije se ukvarjajo zdravniki, veterinarji, mikrobiologi, biologi, laboratorijski delavci; 2. poljedelsko mikrobiologijo: proučuje mikroorganizme, ki so pomembni za rodovitnost tal (koristni mikroorganizmi), in povzročitelje nalezljivih bolezni rastlin (škodljivi mikroorganizmi); 3. tehnično mikrobiologijo, ki jo delimo na: živilsko mikrobiologijo:proučuje koristne MO, ki nam pomagajo»pripraviti«hrano (kislo zelje, repo, kislo mleko, sir, jogurt, pivo, vino) in tudi škodljive MO kvarljivce hrane (plesni, ki kvarijo kruh, marmelado) in industrijsko mikrobiologijo: ukvarja se z MO, ki so pomembni v živilski in farmacevtski industriji (antibiotiki). Splošna mikrobiologija proučuje splošne značilnosti MO. Specialna mikrobiologija se ukvarja le s posameznimi vrstami MO. Delimo jo na: bakteriologijo, veda, ki proučuje bakterije; virologijo, veda, ki proučuje viruse; mikologijo, veda, ki proučuje glive in protozoologijo, veda, ki proučuje praživali. 2.2 ŽIVLJENJSKI PROSTOR MIKROORGANIZMOV 2.2.1 MIKROORGANIZMI V OKOLJU MO se nahajajo povsod v biosferi (okolje, kjer je možno življenje). MO, ki jih najdemo povsod v okolju pravimo ubikvitarni MO. 2.2.2 MIKROORGANIZMI NA/V GOSTITELJU Zarodek je sterilen. MO se naselijo na človeku že med porodom ali po porodu. MO, ki se naselijo na površinah in vhodnih in izhodnih organskih sistemih telesnih votlinah (ustna votlina, nosna votlina, zunanje uho, veznica, žrelo, želodec, tanko črevo, debelo črevo, sečnica, nožnica) pravimo normalna populacija MO ali normalna flora. Ti MO ovirajo naseljevanje bolezenskih ali patogenih MO. Normalna flora v črevesju ima še druge funkcije: pomaga prebavljati težko prebavljive snovi, ovira gnitje v črevesju, pomaga pri nastanku vitaminov K in B-kompleksa. Začasno ali prehodno normalno floro sestavljajo MO, ki se pojavijo na telesu le občasno. To floro lahko sestavljajo: neškodljivi MO, pogojno patogeni MO (oportunisti) in patogeni (bolezenski) MO. Začasna flora je samo takrat, kadar normalna flora ne poseljuje vseh površin; pravimo, da je načeta ali okrnjena. Na teh mestih lahko pogojno patogeni MO postanejo patogeni. 2.2.3 MIKROORGANIZMI V NARAVI MO v naravi omogočajo, da snovi oziroma elementi krožijo. Povzročajo gnitje ali trohnenje, kjer nežive organske snovi spreminjajo v anorganske. ~ 2 ~
2.3 RAZLIKE MED PROKARIONTSKO IN EVKARIONTSKO CELICO 3.3.1 PROKARIONTSKE CELICE Ime izvira iz gr. in pomeni protis (enostaven) in karyon (jedro). Gre za celice s primitivnim jedrom. Od evkariontskih se ločijo po: so manjše (1-4 mikrometra); nimajo izoblikovanega jedra in nimajo jedrne membrane; imajo mezosome in ribosome; celično membrano ovija celična stena, ki je iz peptidoglikana, nekatere imajo bičke; dedni zapis je krožno oblikovana DNK; nimajo jedrca in nekaterih celičnih organelov; razmnožujejo se s cepitvijo. 3.3.2 EVKARIONTSKE CELICE Ime izvira iz gr. eu (pravi) in karyon (jedro). Gre za celice s pravim jedrom. so večje od prokariontskih (več kot 5 mikronov); jedro je jasno izoblikovano in ločeno od citoplazme z dvojno jedrno membrano; jedro se mitotično deli; če je celična stena prisotna ne vsebuje peptidoglikana, nekatere imajo psevdopodije; celična stena je iz hitina ali celuloze; ribosomi so večji; dedni zapis je sestavljen iz več linearnih molekul DNK; imajo jedrce in celične organele; imajo v glavnem en način metabolizma. Slika 1: Prokariontska in evkariontska celica ~ 3 ~
3.0 VIRUSI ll. SKUPINE MIKROORGANIZMOV IN NJIHOVE ZNAČILNOSTI So najmanjši mikroorganizmi in se nahajajo med živim in neživim, ker rabijo za svoje razmnoževanje gostiteljevo celico, zunaj nje pa so neaktivni. Veliki so od 20 do 300 nm, zato jih vidimo z elektronskim mikroskopom. 3.1 ZGRADBA VIRUSOV Virus se lahko nahaja kot: 1. znotrajcelični (nukleinska kislina) in 2. zunajcelični (virion ali zreli virusni delec). Virion je sestavljen iz: osrednji del (DNA ali RNA, predstavlja virusni genom); beljakovinski plašč (kapsida) obdaja NK in je sestavljen iz kapsomer (podenote). Nukleokapsida je skupen izraz za NK in kapsido (virusi brez ovojnice); virusi, ki imajo ovojnico jo dobijo pri sproščanju iz celice. 3.2 OBLIKA VIRUSOV Poznamo: 1. KUBIČNO SOMERNI imajo obliko poliedra, najpogosteje ikozaedra; 2. VIJAČNO SOMERNI (HELIČNI) imajo kapsomere razporejene v navojih okoli NK, kar jim daje vijačen izgled; 3. KOMPLEKSNO ZGRAJENI so kombinacija obeh prejšnjih tipov (bakteriofagi ali fagi ali bakterijski virusi) in imajo glavico (NK, kapsida), vrat in repek (tulec, nitke, bazalna plošča). Slika 2: Zgradba kubično somernega virusa ~ 4 ~
Slika 3: Zgradba vijačno somernega virusa Slika 4: Zgradba kompleksno zgrajenega virusa (bakteriofag) ~ 5 ~
3.3 GOJENJE VIRUSOV Viruse gojimo v laboratoriju zato, da jih proučujemo ter za pripravo virusnih cepiv. Za gojitev uporabljamo: 1. celične kulture: gojenje v celicah, ki zrastejo v posebnih posodicah s hranilnimi snovmi; 2. poskusne živali: uporabljajo tkiva miši ali drugih malih glodalcev; 3. oplojena jajca (kurja ali jajca druge perutnine). 3.4 LASTNOSTI VIRUSOV Virusi imajo naslednje lastnosti: 1. selektivnost: pomeni izbor gostitelja; 2. tropizem: pomeni histološko selektivnost, izbor določenega tkiva oz. celic; 3. variabilnost: pomeni spreminjanje virusne antigenske strukture; 4. agresivne spremembe, ki jih povzročajo virusi v celicah: lahko pride do motene sinteze makromolekul B in drugih snovi v celici, čemur pogosto sledi sprememba oblike celice ali njen propad; 5. virusna hemaglutinacija: pomeni zleplanje eritrocitov; 6. teratogene lastnosti: virusi lahko prehajajo iz materinega krvotoka, skozi placento, v plod in ga lahko okvarijo (v. rubele, CMV, HIV); 7. onkolitične lastnosti: virusi se lahko v tumorskih celicah množijo in hitro povzročajo njihovo nekrozo; 8. onkogeno delovanje: virusi lahko povzročajo nastanek rakavih tumorjev; 9. interferenca: infekcija z enim virusom prepreči razmnoževanje drugega virusa v organizmu (in tudi istega virusa). 3.5 PRIONI Prioni so povzročitelji počasi razvijajočih infekcijskih bolezni. Zgrajeni so samo iz proteinov. Preživijo vročino, radiacijo in kemikalije. Poznamo naslednje prionske bolezni: KURU jebolezen domorodcev iz Nove Gvineje, SCRAPIE ali praskavica je bolezen ovac in koz, BSS (bovine spongiform encephalopaty) ali»bolezen norih krav«, CREUTZFELDT-JAKOBOVA bolezen. 3.6 VRSTE VIRUSNIH OKUŽB Poznamo: 1. UNIČUJOČA (LITIČNA) OKUŽBA: razmnoževanje virusov povzroči razkroj ali lizo celic. 2. TRAJNA (PERZISTENTNA) OKUŽBA: virusi se v celicah razmnožujejo dolgo časa, ko pa jih zapuščajo, pa ostanejo celice nepoškodovane. 3. PRIKRITA (LATENTNA) OKUŽBA: celice so nepoškodovane, razmnoževanje virusov pa ostane nedokončano. 4. RAKAVA POREOBRAZBA CELIC (MALIGNA TRANSFORMACIJA): je lahko posledica trajne ali prikrite okužbe. Celice se začno nebrzdano razmnoževati in metastazirati. ~ 6 ~
4.0 BAKTERIJE Bakterije povprečno merijo od 1 do 4 mikrometra, prokariontske celice s trdo steno. Se hitro razmnožujejo, imajo kratko življenjsko dobo, hitro rastejo in so vsesplošno razširjene. 4.1 OBLIKA BAKTERIJ Osnovne oblike bakterij so: 1. kroglaste bakterije (koki), ki so lahko posamični (mikrokoki), v parih (diplokoki), po štiri skupaj (tetrade), po osem skupaj (sarcine), v verižicah (streptokoki) in v grozdih (stafilokoki); 2. bacili so razpoprejeni v pare (diplobacili), v verižice (streptobacili), vzporedni med seboj, razmetani ali naloženi drug na drugega (palisade). Kokobacili so vmesne oblike med koki in bacili, vibriji pa med bacili in spiralnimi bakterijami. 3. spiralne bakterije po številu zavojev delimo v spirile (imajo manj zavojev in niso upogljivi) in spirohete, ki so daljše z mnogimi zavoji in se gibljejo z vrtenjem okoli svoje osi. 4.2 ZGRADBA BAKTERIJE Pri bakteriji ločimo tri osnovne dele: 1. ovojnice, ki ovijajo citoplazmo (kapsula, celična stena, citoplazemska membrana); 2. citoplazma z jedrom in 3. izrastki na površini bakterijske celice. 4.2.1 KAPSULA Je izloček žive bakterijske celice, ki zanjo ni življenjsko pomembna. To je tanjši ali debelejši sloj želatinozne mase, ki se lahko že vidi v svetlobnem mikroskopu. Tiste, ki jo imajo so inkapsulirane. Večinoma je sestavljena iz polisaharidov (celuloza, dekstran, levan, dekstrin). Kapsulo stvarjajo samo žive bakterije. Vloga kapsule: ščiti bakterijo pred zunanjimi vplivi, predvsem pred antibakterijskimi sredstvi ter daje večjo odpornost proti napadu in požiranju (fagocitiranju) belih krvnih telesc, zato lažje vdirajo v kri in tkiva. 4.2.2 CELIČNA STENA Je elastična in trda ovojnica, ki leži nad citoplazmatsko membrano in pod kapsulo. Brez celične stene bakterija v kratkem času odmre. Celici daje trdnost, obliko in jo ščiti pred fizikalnimi in kemičnimi vplivi okolja. Odporna je proti visokemu osmotskemu pritisku v celici. Osnovna sestavina je murein (peptidoglikan oz. mukopolisaharid), ki daje trdnost bakterijski celici. Zgradba celične stene vpliva tudi na barvanje po Gramu. Gram pozitivne se obarvajo vijolično, Gram negativne pa rožnato rdeče. Ovojnica, ki leži nad mureinom je strupena za ljudi in živali. Ta strup se imenuje endotoksin, ki je antigen in ga imenujemo tudi somatski ali O-Ag in povzroča gastrointestinalne motnje, vročinsko stanje. Lastnosti celične stene so: zavaruje celico pred razpokom, ki bi ga lahko povzročil visok osmotski pritisk v celici; ~ 7 ~
celici daje trdnost in obliko; celico obvaruje pred delovanjem antibiotikov in drugih kemikalij; vpliva na barvanje po Gramu; v celični steni se pri bakterijah, ki imajo bičke, nahaja bazalno zrno, iz katerega izhaja biček (flagelum). 4.2.3 CITOPLAZMATSKA MEMBRANA Zgrajena je iz fosfolipidov (15 40 %), proteinov (40 70 %), malo ogljikovih hidratov in RNA. Je iz dvojnega fosfolipidnega sloja, v katerega so vložene molekule beljakovin. Uravnava vstopanje in izstopanje snovi v in iz celice, dihanje, razmnoževanje in sintezo celične stene. 4.2.4 CITOPLAZMA Je vse, kar ovija celična membrana. Je tekoča, nehomogena, vsebuje trde delce, ki so suspendirani v tekočini. Tekočo vsebino imenujemo matriks, ki vsebuje okoli 80 % vode, v kateri so razpršeni ioni, aminokisline, proteini, peptidi, purini, ogljikovi hidrati, vitamini. Te snovi so osnovni gradbeni elementi, ki jih rabijo bakterije za biosintezo in kot vir energije. Tukaj se nahajajo tudi razkrojki. 4.2.5 IZRASTKI NA BAKTERIJSKI CELICI Poznamo: 1. bički (flageli) so organeli za gibanje in jih imajo predvsem paličaste bakterije. Z običajnim mikroskopom jih ne vidimo, razen če jih obarvamo. Sestavlja jih posebna beljakovina flagelin. Število in razpored bičkov sta značilna za posamezno vrsto. Lahko jih imajo: en biček na enem koncu (monotrihne), šop bičkov na enem ali obeh koncih (lofotrihne), po en biček na vsakem koncu (amfitrihne) in bički razporejeni po vsej površini celice (peritrihne). 2. fimbrije (pilusi, pili) so kratki, zelo tanki izrastki na celični steni, ki izvirajo iz citoplazmatske membrane in so vidni samo v elektronskem mikroskopu. Bakterijam pomagajo, da se pritrdijo na celico gostitelja (predvsem na sluznico dihal in prebavil) ali pa omogočajo prenos dela dedne snovi med posameznimi bakterijami. Slika 5: Zgradba bakterije ~ 8 ~
4.3 SPORULACIJA Je proces, ko se bakterija v neugodnih okoliščinah preoblikuje v sporo (tros). Spora je odporen, mirujoč stadij bakterije. Spore delata rodova Bacillus in Clostridium, pravimo, da so sporogene. Ko spora pride v okolje, ki je ugodno za življenje bakterije spora nabrekne, poči in mlada bakterija vzklije. Iz ene spore samo ena bakterija. Spora je okroglo ali ovalno telo, ki se nahaja v citoplazmi (endospore), z nahajališčem: centralno (v sredini), subterminalno (med sredino in koncem) in terminalno (na koncu). Spore so odporne proti sušenju, zvišani temperaturi, dezinfekcijskim sredstvom. Sterilizacija uniči spore. Uporabljamo jih za biološko kontrolo sterilizacije. 4.4 ŽIVLJENJSKI POGOJI BAKTERIJ Za življenje potrebujejo bakterije: vodo: daljše obdobje lahko preživijo samo spore bakterij; anorganske snovi; ogljik: pomemben za izgradnjo organskih snovi, ki gradijo celico; dušik: nujno potreben za izgradnjo aminoskupin; rastne faktorje: so snovi, ki jih bakterije ne morejo same sintetizirati, zato jih morajo pridobiti iz okolja. To so bakterijski vitamini. ogljikov dioksid: potrebujejo ga za svojo presnovo, vendar ga delajo v procesih dihanja v zadostni količini; kisik: o bakterije lahko živijo samo ob prisotnosti večjih količin kisika (striktni-obligatni aerobi), o ne morejo živeti ob prisotnosti kisika (striktni-obligatni anaerobi), o živijo lahko ob prisotnosti majhnih količin kisika (mikroaerofili) ali o pa živijo ob prisotnosti ali odsotnosti kisika (fakultativni anaerobi); koncentracija vodikovih ionov (ph okolja): večina patogenih bakterij uspeva v ph področju od 7,2 do 7,6, poznamo pa tudi izjeme; toploto: za patogene velja optimalna temperatura okoli 37 stopinj. Glede na toploto, ki ustreza skupini bakterij, so te lahko: o psihrofilne bakterije (pod 20 C), o mezofilne bakterije (med 25 in 40 C) in o termofilne bakterije (nad 40 C). 4.5 PREHRANJEVANJE BAKTERIJ Glede na način prehranjevanja so bakterije lahko: 1. avtotrofne: so majhna skupina in izkoriščajo anorganske snovi. Te so lahko fotosintetske, ki izkoriščajo sončno energijo in imajo fotosintetska barvila ali kemosintetske, ki pridobivajo energijo z oksidacijo CO, NH3, CO2, NO2, spojine Fe ter 2. heterotrofne: dobivajo energijo z razgradnjo organskih snovi. Sem uvrščamo vse medicinsko pomembne bakterije. Iz te skupine so: saprofiti, ki izkoriščajo nežive organske snovi in razpadle produkte višjih organizmov ter ~ 9 ~
paraziti (patogeni), ki za svoje življenje potrebujejo celico gostitelja. Med njimi ločimo: o obligatni (striktni) paraziti, ki lahko živijo izključno v organizmu in o fakultativni (pogojni, oportunisti) paraziti, ki lahko izkoriščajo organsko hrano ali živ organizem. 4.6 RAST IN RAZMNOŽEVANJE BAKTERIJ Rast bakterij je proces, kjer se poveča volumen in teža bakterijske celice. Razmnoževanje bakterij poteka najpogosteje kot delitev, kjer se jedrna snov deli, nastane pregrada, ki razdeli citoplazmo, nato vraste še celična stena. Razmnoževanje bakterijske populacije v zaprtem sistemu poteka v štirih fazah: 1. faza mirovanja: traja 1 do 4 ure, kjer se celice povečajo, metabolizem je intenziven; 2. faza logaritmične rasti: celice se najhitreje množijo in so tudi najobčutljivejše za delovanje dezinficiensov in kemoterapevtskih sredstev; 3. faza ravnotežja (stacionarna faza): traja več ur, bakterije se razmnožujejo počasneje, prirastek je enak odmiranju; 4. faza odmiranja: umrljivost je večja od prirasta, kultura postane sterilna po nekaj dnevih ali več mesecih. Slika 6: Krivulja rasti bakterijske populacije v zaprtem sistemu 4.7 GOJENJE BAKTERIJ V laboratoriju gojimo bakterije na gojiščih, ki morajo vsebovati vse potrebne hranilne snovi in vire energije za svojo rast in razmnoževanje. Poleg primerne sestave gojišč moramo MO nuditi tudi ustrezne fizikalno kemijske pogoje, kot so: temperatura, ph in navzočnost kisika ali drugih plinov. Kadar se MO razmnožujejo zunaj svojega naravnega okolja, pravimo, da jih gojimo ali kultiviramo in vitro. ~ 10 ~
5.0 GLIVE (FUNGI, MIKOZE) Glive so evkariontski organizmi, katerih celice so velike 1 do 30 mikrometrov in se obarvajo po Gramu pozitivno. Nimajo klorofilov in niso fotosintetične, zato uspevajo tudi v temi. Celična stena gliv je sestavljena iz hitina. Lahko so: enocelične (kvasovke) ali večcelične (plesni,»prave gobe«). Glive lahko živijo kot: 1. gniloživke (saprofiti): hranijo se z odmrlimi organskimi snovmi; 2. zajedavci (paraziti): hranijo se z organskimi snovmi, ki gradijo živa bitja in povzročajo bolezni pri ljudeh, ki jih imenujemo mikoze. 5.1 RAZVRSTITEV GLIV Po obliki razlikujemo: 1. PLESNI So vlaknaste večcelične glive, ki tvorijo razvejane niti (hife), rastejo kot prepletena masa, ki jo imenujemo micelij in na gojišču izgleda kot pajčevina. Po izgledu so lahko hife: septirane: posamezne celice so ločene s pregradami (septumi), skozi katere se pretaka citoplazma in organeli in neseptirane: nimajo pregrad. 2. KVASOVKE So enocelične glive ovalnih in okroglih oblik in merijo 4 do 15 mikrometrov. Osnovni tip celice je blastospora. Redko delajo nitaste oblike (filamenti). Nekatere kvasovke v anaerobnih pogojih delajo nitaste celice (psevdohife). Splet psevdohif imenujemo psevdomicelij. 3. DIMORFNE GLIVE Rastejo v micelijski obliki ali v obliki celic kvasovk, kar je odvisno od okoliščin rasti. 5.2 POMEN GLIV Glive so pomembne za: razgradnjo organskih snovi v okolju in predstavljajo kroženje snovi v naravi; proizvodnjo zdravil in kemijskih proizvodov, v pripravi živil in kot živilo; proizvodi gliv so tudi vitamini, encimi, organske kisline, antibiotiki. 5.3 GOJITEV GLIV Večina gliv raste počasneje od bakterij, pri ph 5-6 z veliko vlage in z več kot 50 % saharoze. Največkrat jih gojimo na Sabouraud agarju, kateremu so običajno dodani antibiotiki, ki preprečujejo rast bakterijskim kontaminantom. ~ 11 ~
5.4 PATOGENOST GLIV Najpogosteje parazitirajo na koži, dlakah, nohtih, kjer povzročajo površinske lezije. Te bolezni imenujemo dermatomikoze ali tinee, ki so pogosto kronične in so velikokrat povezane s poklicno dejavnostjo (brivci, rejci živali, lasuljarji). Če pa se naselijo na sluznice notranjih organov pa govorimo o sistemskih okužbah, ki pogosto povzročijo letalen izid. Ti povzročitelji se nahajajo v zemlji, prahu in pridejo v človeka skozi dihala. Pogosteje zbolevajo otroci in moški. Širijo se z direktnim kontaktom med ljudmi, iz živali na človeka ali s kontaminiranimi predmeti, prahom, zemljo, hrano. Patogene glive so lahko sestavni del normalne flore. Večina gliv proizvaja strupe, ki jih imenujemo mikotoksini, bolezni pa mikotoksikoze. Ti strupi se razgradijo šele pri 250 C, zato jih toplotna obdelava živil ne razgradi. 6.0 PARAZITI (ZAJEDAVCI) Paraziti so vsi organizmi, ki stalno ali občasno živijo na račun drugega organizma in mu povzročajo škodo. Poznamo: enocelični paraziti so veliki od 2 mikrometrov do nekaj milimetrov, večcelični pa do več metrov (trakulja). Parazitske bolezni so razširjene po vsem svetu, največ pa v tropskih predelih. Bolezni, ki jih povzročajo se imenujejo dermatozoonoze. Razlikujemo: 1. obvezni (obligatni) paraziti, ki so od svojega gostitelja povsem odvisni in 2. občasni (fakultativni) paraziti, ki zajedajo gostitelja občasno in so v določenih razvojnih stopnjah prosto v naravi. Glede na trajanje zajedanja ločimo: stalne in začasne parazite. Glede na mesto parazitiranja ločimo: ektoparazite, ki živijo na površini gostitelja (uši, komarji) in endoparazite, ki živijo v notranjosti gostitelja (amebe, gliste, trakulje). 6.1 NOVA POJMA Priskledništvo (komenzalizem) je odnos med dvema vrstno različnima organizmoma, pri katerem udeleženca drug drugemu ne škodujeta, korist ima pa le eden. Parazitizem je odnos, kjer ima korist le zajedavec, gostitelj pa vedno trpi škodo. 6.2 RAZVOJ PARAZITOV Kot spolno zreli osebki živijo le v glavnem gostitelju. Enocelični paraziti se v svojem gostitelju razmnožujejo, temu pravimo infekcija, večcelični paraziti pa se v svojem gostitelju le razvijajo, kar imenujemo invazija. ~ 12 ~
6.3 SKUPINE PARAZITOV Med parazite uvrščamo: 1. PRAŽIVALI (PROTOZOA) Razdelimo jih glede na način premikanja, oz. po organelih za gibanje v: a) bičkarje (mastigophora ali flagelata), ki se premikajo z enim ali več bički. b) amebe (sarcodina) se premikajo z iztegovanjem psevdopodijev. c) migetalkarji (ciliophora ali ciliata) se premikajo z migetalkami. č) trosovci (sporozoa) nimajo organelov za gibanje. 2. ČRVI (HELMINTI, HELMINTHES, VERMES) Sodijo med nečlenarje in jih delimo v: a) ploščati črvi (plathyhelmintes): mnogi so obojespolniki ali hermafroditi. V to skupino štejemo: 1. sesače (trematoda): metljaji krvni, jetrni, pljučni in 2. trakulje (cestoda) goveja, pasja, svinjska b) valjasti črvi (aschelmintes): v to skupino štejemo gliste (podančica, bičeglavec, navadna človeška glista, lasnica, rudarska ali tunelska glista, filarije). 3. ČLENONOŽCI (ARTHROPODA) So najobsežnejša živalska skupina med katere uvrščamo: 1. rake (crustacea) živijo v glavnem v vodi; 2. pajkovce (arachnida) med katere sodijo škorpijoni, pajki, klopi in pršice; 3. žuželke (insecta) med katere sodijo uši, muhe, mušice, bolhe, ščurki, čebele, ose. lll. NAČINI ŠIRJENJA IN PREPREČEVANJA OKUŽB 7.0 KOLONIZACIJA (NASELITEV) IN INFEKCIJA (OKUŽBA) Kolonizacija je prisotnost MO na telesnih površinah. O infekciji govorimo, kadar vdrejo MO v tkiva in se tam razmnožujejo. Ni nujno, da okužbi vedno sledi nalezljiva bolezen. 7.1. VRSTE INFEKCIJ Poznamo: 1. Primarna infekcija je prva okužba, zaradi katere oseba zboli. 2. Sekundarna infekcija je naknadna okužba z drugimi MO, ko je organizem že okužen. 3. Mešana infekcija je istočasna okužba z dvema ali več vrstami MO. 4. Reinfekcija (vnovična infekcija) je ponovna okužba z MO, s katerimi je bila oseba že v preteklosti okužena. 5. Lokalna infekcija je omejena na en del telesa (npr. furunkel). 6. Generalizirana infekcija zajame celo telo (npr. sepsa). ~ 13 ~
7. Žariščna (fokalna, lat.-focus-ognjišče) infekcija je dolgotrajno vnetje v nekem delu telesa, ki se lahko razširi v druge dele telesa (mandli, obzobna tkiva, prebavila, sečila, spolovila). 8. Specifična infekcija je okužba, ki jo v vseh primerih povzroča ena vrsta MO (npr. TBC, sifilis). 9. Nespecifična infekcija, kjer jo povzročajo različne vrste MO (npr. angina). 7.2 KLICENOSCI Kontaktni klicenosec: MO se v človeku razmnožujejo, vendar ne povzročijo očitne bolezni, oseba mikrobe samo širi. Rekonvalescentni klicenosec: oseba med boleznijo ni premagala MO, zato se določen čas zadržujejo v telesu in ta ga izloča v okolico. To lahko traja od nekaj dni do več let. 7.3 POTEK NALEZLJIVE BOLEZNI IN NJEN IZID Vsaka nalezljiva bolezen poteka v treh fazah: 1. Inkubacija je obdobje od okužbe do pojava prvih bolezenskih znakov. Traja lahko od nekaj ur do več let. 2. Bolezen z bolj ali manj značilnimi znamenji. 3. Okrevanje (rekonvalescenca) lahko traja od nekaj dni do več mesecev. Izid bolezni je lahko: popolno ozdravljenje, popolnoma enako stanje kot pred boleznijo; bolnik ozdravi, pa še vedno vsebuje in izloča MO, zato je nevaren za okolico (klicenosec); bolnik lahko po nalezljivi bolezni sicer ozdravi, vendar ima zaradi komplikacij med boleznijo poškodovan kak organ ali celo več organov in smrt. 7.5 ZNAČILNOSTI NALEZLJIVIH BOLEZNI AKUTNE NB se hitro začnejo, bolnik je hudo bolan, nato pa se hitro končajo z ozdravljenjem ali s smrtjo. KRONIČNE NB trajajo tedne, mesece ali leta. Pogosto se začnejo akutno, kasneje pa postanejo kronične, če jih ne pozdravimo v akutnem obdobju. EPIDEMÍJA (nlat. epidemia iz gr.) je pojav nalezljive bolezni v večjem številu v določenem območju in v določenem časovnem obdobju, če poznamo začetek in konec obolenja. PANDEMÍJA (nlat. pandemia) nastane, če nalezljiva bolezen zajema cele kontinente (ves svet). SPORADIČNOST (sporádičen, nlat. sporadicus raztresen, osamljen; posamičen) pomeni posamezen primer nalezljive bolezni (za določeno nalezljivo bolezen zboli posameznik). ENDEMÍJA (nlat. endemia iz gr.) pomeni, da v določenem predelu nalezljiva bolezen tli, se od časa do časa pojavi in zboli le nekaj ljudi (v določenem predelu ali državi). IZOLÁCIJA (fr. isolation osamitev, preprečitev stika) je osamitev bolnika in z njo preprečimo, da bi za nalezljivo boleznijo zboleli še drugi. KARANTÉNA (fr. quarantaine iz quarante, štirideset, ker je včasih trajala 40 dni) pomeni omejitev gibanja za ljudi, ki so bili v stiku z nalezljivim bolnikom za čas inkubacije. ZDRAVSTVENI NADZOR predstavlja nadzor nad osebami, ki pripotujejo iz območij, kjer se pogosto pojavljajo nalezljive bolezni (kolera). Te osebe so pod strogim nadzorom vso inkubacijsko dobo. ~ 14 ~
7.4 POTA INFEKCIJE Glede na mesto vstopa povzročitelja v telo ločimo več poti infekcije. Te so naslednje: 1. Oralna pot (skozi usta): infekcija se pojavi z kontaminirano hrano, zdravili, predmeti in umazanimi rokami. 2. Fekalno-oralna pot: povzročitelji se izločajo z blatom ali urinom in nato vstopajo skozi usta potencialnega bolnika. 3. Zračna (aerogena) pot: infekcija pomeni okužbo preko dihal, to je kapljična infekcija. Povzročitelji se prenašajo po zračni poti: direktno (s kašljanjem, kihanjem ali poljubljanjem), s kapljicami (aerosol) ali s prašnimi delci. 4. Pot preko kože in sluznice (direktno, nlat. directus iz lat. neposreden, ki poteka v ravni črti, brez posredovanja ali prenašalca) in inficirane rane (indirektno, nlat. indirectus posreden, nasproten direktnemu). 5. Transmisivne infekcije so infekcije, ko se patogeni mikroorganizmi prenašajo: z vgrizi ali piki insektov, lahko pa tudi skozi poškodovano kožo zaradi operativnega posega ali uporabe nesterilne brizgalke. 8.0 NONINFEKCIJA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV Noninfekcija pomeni varovanje samih zdravstvenih delavcev pred okužbo pri delu in zaradi dela. Zdravstveni delavci se lahko okužijo na tri načine: 1. KAPLJIČNA INFEKCIJA (AEROSOLI) Pri govorjenju in kihanju iz ust pršijo nevidne kapljice sline, v katerih se nahajajo MO. Tako se okužimo eden od drugega. Da do okužbe ne bi prihajalo nosimo maske za obraz, ki pokrijejo nos in usta. Po eni strani ščitijo bolnike pred aerosolom zdravstvenega delavca, varovale pa tudi naj bi zdravstvene delavce pred okužbami preko dihal. Takoj, ko se maska premoči z znojem ali slino ne zaščiti več. Včasih je potrebno menjavati masko vsakih nekaj minut, dlje kot pol ure pa skoraj nikdar ne ostane suha. Masko nosimo: pri negi bolnika, ki je posebno dovzeten za okužbo, kadar imamo najmanjša znamenja prehladnega obolenja, med aseptičnimi posegi in po predpisih v porodništvu. Vstopno mesto za okužbo predstavlja tudi očesna veznica, zato v nekaterih izpostavljenih poklicih uporabljajo tudi zaščitna očala (npr. zobozdravniki, v laboratorijih itd.), ker aerosol lahko brizgne tudi v oči. 2. FEKALNO-ORALNA INFEKCIJA Pri ravnanju z bolnikovimi izločki, nočno posodo se lahko z rokami okužimo preko ust, zato se morajo umivati roke in nositi rokavice. Plastične rokavice za enkratno uporabo uporabljamo za nečista dela in jih takoj po koncu nečistega dela zavržemo, gumijaste sterilne rokavice pa le pri aseptičnem delu. 3. PARENTERALNA INFEKCIJA (INFEKCIJA MIMO UST). Prenos okužbe je možen, če se npr. zbodemo z okuženim ostrim predmetom, kar pa v zdravstvu predstavlja stalno nevarnost. To je nevarno predvsem za hepatitis in AIDS. Ostri predmeti se ne smejo odstranjevati v PVC vreče, ampak v kovinske zabojčke. Vbod razkužimo in se posvetujemo z zdravnikom. ~ 15 ~
9.0 ODPADKI Odpadek je vsaka snov oz. predmet v tekočem, plinastem ali trdem agregatnem stanju neznanega lastnika ali ki ga proizvajalec, lastnik in imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti oz. mu škodi ali ga je zaradi interesov varstva okolja oz. drugega javnega interesa treba obdelati, predelati ali odložiti, kot je predpisano. Posebni odpadki so odpadki, ki jih zaradi količine ali lastnosti ni mogoče varno odstranjevati skupaj s komunalnimi odpadki oz. je to mogoče po njihovi posebni obdelavi. Nevarni odpadki so tisti, ki imajo eno ali več naslednjih lastnosti: eksplozivnost, lahka vnetljivost, vnetljivost, vžignost, strupenost in škodljivost za zdravje, jedkost in dražljivost, radioaktivnost, gabljivost in kužnost, rakotvornost, mutagenost, teratogenost. 9.1 KOMUNALNI ODPADKI So odpadki, ki nastajajo v proizvodnji, prometu in porabi v naseljih, ki jih zbirajo, predelujejo ali odstranjujejo komunalne organizacije. Komunalni odpadki so: gospodinjski odpadki in odpadki obratov javne prehrane, odpadki iz poslovnih prostorov (razen nenevarnih), ulični odpadki, ki nastajajo pri vzdrževanju javne higiene, kosovni odpadki (pohištvo, stroji). Sestava komunalnih odpadkov ima v bistvu dve skupini materiala: 1. gorljive: ostanki hrane, papir, plastika, odpadki lesa, usnje, kuhinjski odpadki in 2. negorljive: steklo, kovine in druge anorganske snovi. 9.2 NENEVARNI POSEBNI ODPADKI Sem prištevamo: odpadni gradbeni material, ohlajeni ogorki iz skupnih kurilnih naprav, sežgan ali razkužen odpadni material iz zdravstvenih, veterinarskih in drugih organizacij, odpadki iz proizvodnje, če jih je možno odlagati na odlagališče komunalnih odpadkov, usedline iz kanalizacije, komunalnih čistilnih naprav in cestnih požiralnikov, če ne vsebujejo nevarnih snovi. ~ 16 ~
9.3 ODPADKI ZDRAVSTVENIH USTANOV Pri odpadkih iz zdravstvenih ustanov je potrebna posebna previdnost zaradi: naraščanja števila bolezni (aids, hepatitis B), povečanja verjetnosti okužb zaradi nepravilnega ravnanja z odpadki, povečanega zdravstvenega tveganja. V zdravstvenih ustanovah se pojavljajo naslednji odpadki: 1. PATOLOŠKI ODPADKI: človeška tkiva in organi, deli teles, fetusi, kri in druge telesne tekočine, trupla in ostanki laboratorijskih živali; 2. INFEKTIVNI ODPADKI: materiali in predmeti, ki so prišli v stik z okuženimi osebami ali živalmi, kulture in pripomočki iz laboratorijev uporabljeni pri delu z infektivnimi materiali, deli opreme, oblačil, rokavice, brisače in drugi higienski pribor uporabljen pri dializi, odpadki bolnikov v izolacijskih oddelkih ter material okužen s patogenimi klicami; 3. OSTRI PREDMETI: injekcije, igle, rezila, žage, ostali predmeti, s katerimi se lahko vreže ali piči; 4. FARMACEVTSKI ODPADKI: zdravila, drugi farmacevtski preparati, ki so raztreseni, razliti, poškodovani, s pretečenim rokom uporabe; 5. NEVARNI KEMIČNI ODPADKI: neuporabne ali zavržene kemikalije, ki se uporabljajo v medicinskih postopkih, eksperimentalnem delu, čiščenju, dezinfekciji (strupene, korozivne, vnetljive, eksplozivne); 6. AEROSOLI IN POSODE POD PRITISKOM: možnost eksplozije, če so izpostavljene višjim temperaturam, ali če se poškodujejo njihove stene; 7. RADIOAKTIVNI ODPADKI: odpadki v zaprtih posodah: radioaktivni izotopi zaprti v instrumentu, ki se po uporabi vrnejo proizvajalcu; odpadki v odprtih izvorih: lahko so tekoči, plinasti ali trdni ter aktivnost njihovega delovanja je kratkotrajna. 9.4 RAVNANJE Z MEDICINSKIMI ODPADKI (POTOVANJE ODPADKA) 1. EVIDENTIRANJE: opis odpadka po vrsti, količini, času in mestu nastanka, lastnostih, načinu začasnega shranjevanja, vrsti procesiranja; 2. SELEKCIONIRANO ZBIRANJE: po vrstah in mestu nastanka; 3. EMBALIRANJE: v namensko embalažo z nedvoumno oznako, potrebno jo je prilagoditi lastnostim odpadkov; 4. NOTRANJI TRANSPORT: vsi postopki in poti transporta v zdravstveni ustanovi. Površine transportnih sredstev morajo biti gladke, nepropustne, nepremočljive, ne ponujajo zavetišča insektom, nalaganje in razlaganje mora biti enostavno in zavarovano pred raztresanjem; 5. ZAČASNO SKLADIŠČENJE: v ustrezni embalaži in v ustreznih skladiščih; 6. ZUNANJI TRANSPORT: vsi postopki in ravnanja od zdravstvene ustanove do mesta procesiranja (stiskalnice, zunanji sterilizator); 7. PROCESIRANJE: tehnologija vakumske redukcije (stiskanje, mletje, drobljenje, incineracija upepelitev, sežig), metode dezinfekcije (avtoklaviranje, toplotna, plinska ali kemična dezinfekcija), tehnologija odstranjevanja (reciklaža, deponiranje odpadkov po razkuževanju na komunalno deponijo); 8. DEPONIRANJE ODPADKOV NA ODLAGALIŠČU POSEBIN ODPADKOV: virusni material, kontaminirani ali sumljivi odpadki morajo biti shranjeni v kontejnerjih z oznako nevarnost okužbe. ~ 17 ~
9.4.1 VARSTVO DELAVCEV Zaposleni morajo biti poučeni o tem, da: vedno preverijo, ali je embalaža popolno zaprta, je zaprti del vreče obrnjen navzgor, poznajo postopek pri raztrganju ali razsutju vreče, so vsi šoferji, nosači opozorjeni na nevarnosti in značilnosti medicinskih odpadkov, poznajo postopke in ravnanje v primeru nesreče. lv. NARAVNA IN PRIDOBLJENA ODPORNOST PROTI MIKROORGANIZMOM 10.0 IMUNOLOGIJA IN VRSTE IMUNOSTI Imunologija je veda o imunosti (odpornosti, obrambi). Ločimo: Koristno imunost: kadar se razvije proti MO in njihovim strupom ali proti rakavim celicam, ker jih uniči. Škodljivo imunost: kadar se razvije proti telesu tujim snovem nemikrobnega izvora; posledice pa so lahko zavračanje presajenega tkiva ali organa, okvare plodu. Naravno (prirojena, nespecifična): je odpornost, ki je stalno prisotna v osebku in je podedovana; nespecifično pomeni, da nas varuje pred katerikolimi MO. Pridobljeno (specifična): usmerjena je samo proti tisti vrsti MO, ki je vzpodbudil njen nastanek. 10.1 NARAVNA ODPORNOST Vzrok za to, da eni ljudje zbolijo hitreje kot drugi, je razlog v naravni odpornosti, ki se razlikuje med ljudmi. Odvisna je od spola, starosti, načina življenja in načina hranjenja, hormonskega stanja, dednih lastnosti, letnega časa in preutrujenosti. 10.1.1 DEJAVNIKI NARAVNE ODPORNOSTI Najpomembnejši dejavniki naravne odpornosti so: 1. dedni dejavniki Rase iste vrste se med seboj razlikujejo. Črna rasa je bolj dovzetna za TBC kot bela, bela rasa pogosteje zboleva za gonorejo in davico kot črna. 2. anatomske in mehanske ovire Anatomske pregrade so: koža (nepoškodovana je neprepustna za mikrobe, nekateri virusi in bakterije lahko prodrejo skozi kožo) in sluznice (prekrita s sluzjo na kateri se mikrobi ustavijo, migetalke pa jih odstranijo). Mehanske pregrade so spiranje površin s: solzami, slino in sečem. ~ 18 ~
3. nespecifične baktericidne snovi v tkivih in telesnih tekočinah Mlečna in maščobna kislina (pot, lojni izloček) ter nizek ph povzročijo uničenje mikrobov. Baktericidno deluje tudi: lizocim (v solzah in slini), spermin (v semenski tekočini) in želodčna kislina. 4. fagocitoza in znotrajcelično uničenje mikrobov Fagociti so celice levkocitnega sistema, ki požirajo in prebavljajo delce, zato jih imenujemo tudi celice požiralke. Poznamo: monociti (krvni makrofagi), nevtrofilci (nevtrofilni granulociti) in tkivni makrofagi (v krvi, sluznicah, tkivih, nastajajo v kostnem mozgu). Makrofagi so prva obramba pri vdoru bakterij in drugih antigenov v telo. Mikrofagi pa ščitijo organizem pred bakterijsko infekcijo. Pri fagocitozi so učinkovitejši od monocitov. Zmožni so prehajanja skozi stene žil. 5. komplementni sistem, naravne celice ubijalke in interferoni Komplementni sistem sestavlja vrsta 20 serumskih beljakovin, ki jih najdemo v telesnih tekočinah in na površini celic in reagirajo ena z drugo kar povzroči lizo bakterj, virusov, pospešuje fagocitozo. Naravne celice ubijalke se vežejo na okužene celice in jih ubijejo. Interferoni oziroma specifične beljakovine lahko zvečajo odpornost normalnih celic proti virusnim infekcijam. 6. vnetje Vnetje je obrabna reakcija organizma na različne dražljaje in se kaže z rdečino, vročino, oteklino in bolečino. 10.2 PRIDOBLJENA ODPORNOST Je specifična, ker je usmerjena proti točno določenemu povzročitelju in jo človek ali žival pridobi tekom naravne infekcije ali umetno z aktivno imunizacijo. Lahko je: kratkotrajna, večletna ali doživljenjska. Specifične imunske odzive razdelimo na: humoralno imunost (posredujejo jo specifična protitelesa oz. imunoglobulini) in celično imunost (posredujejo jo limfociti T). 10.2.1 HUMORALNA IMUNOST ANTIGEN (IMUNOGEN Ag) Je vsaka snov, ki v organizmu sproži imunski odziv, to je nastanek protiteles in celično imunost. Pogoji, da snov deluje kot antigen so: je telesu tuja snov, ima veliko molekulsko maso (vsaj 1,66 krat 10-19 g), kemično so beljakovine in je specifičen (reagira le s protitelesi, katerih nastajanje je spodbudil sam). Na površini ima antigenske determinante (epitope), s katerimi se Ag veže na protitelesa. ~ 19 ~
Nepopolni antigeni (hapteni) so premajhne molekule, zato sami ne morejo delovati kot antigeni. Ko se vežejo na ustrezno B, lahko izzovejo tvorbo protiteles. LIMFATIČNI ORGANI Poznamo: primarni (kostni mozeg, kjer nastajajo limfociti in priželjc, kjer limfociti T dozorijo) in sekundarni (vranica, bezgavke, sem se preselijo imunsko zmožni limfociti, kjer se srečajo z antigeni in nanje odgovorijo). Limfociti B se začno razvijati v primarnih limfatičnih organih, drugi stadij pa poteka v sekundarnih limfatičnih organih in so odgovorni za humoralno imunost (protitelesni imunski odziv). Limfociti T so bistvene celice za delovanje imunskega sistema in sodelujejo na več načinov: Celice T delujejo kot regulacijske celice, ki se kažejo kot celice T-pomagalke, ki reagirajo z Ag in pomagajo drugim limfocitom, da lahko odgovorijo, pospešujejo protitelesni in celični imunski odziv. Celice T-zaviralke zavirajo odziv imunskega sistema. Celice T so udeležene pri reakcijah celične imunosti, ki vključujejo pozno preobčutljivost (kontaktno preobčutljivost) in odpornost pri intracelularnih parazitih. Te celice izločajo snovi (mediatorji celične imunostilimfokini), ki aktivirajo predvsem makrofage. Celice T, ki delujejo citotoksično (celice ubijalke) so pomembne pri transplantacijski imunosti. T-spominske celice, ki pri ponovnem vstopu istega Ag naletijo na večje število imunsko sposobnih limfocitov. PROTITELESA (IMUNOGLOBULINI Ig) So snovi, ki nastajajo v organizmu po vdoru antigena in z njim specifično reagirajo. Sestavljeni so iz štirih polipeptidnih verig (med seboj se povezujejo s štirimi disulfidnimi vezmi, S S vezi), iz dveh težkih (molekulska masa okoli 50000) in dveh (molekulska masa okoli 20000) lahkih verig, ki so pri vseh razredih enake. Težke in lahke verige sestoje iz stalnega ali konstantnega dela (redosled AK je stalen) in spreminjajočega (variabilnega ) dela, kjer se vrstni red AK menja. Vsaka molekula protiteles ima dve vezišči za antigen, ki ga imenujemo idiotip. Slika 7: Zgradba protitelesa ~ 20 ~
LASTNOSTI POSAMEZNIH RAZREDOV PROTITELES IgG jih je v krvnem serumu največ (85 %), v manjših količinah so tudi v slini, mleku in izločkih dihal. Lahko prehajajo skozi placento in tako zaščitijo plod v prvih tednih življenja. Imajo samo eno enoto, zato jim pravimo monomeri. IgA so monomeri. V serumu jih je 15 %. Najdemo jih tudi v slini, želodčnem soku, solzah in materinem mleku. Tisti, ki se nahajajo na sluznicah so iz dveh enot (dimerni) in varujejo sluznico pred vdorom antigenov. Zato so dojeni otroci manj dovzetni za infekcije in bolezni kot otroci, ki so hranjeni z umetno hrano. IgM jih je v serumu 7 %. Sestavljeni so iz petih enakih enot (pentamer), zato imajo deset enakih vezišč za antigen. Zaradi svoje velikosti ne morejo prehajati skozi placento, zato, če jih dokažemo pri novorojenčku pomeni, da je bil okužen med nosečnostjo. IgD jih je v krvi zelo malo, imajo eno enoto. Prisotni so na površini limfocitov B, kjer delujejo kot vezišče za antigen in ne kot protitelesa. IgE jih je v krvi najmanj, imajo eno enoto. Pritrjeni so na celice v tkivih in sodelujejo pri alergijskih reakcijah. 10.3 AKTIVNA IN PASIVNA IMUNIZACIJA 10.3.1 AKTIVNA IMUNIZACIJA (CEPLJENJE, VAKCINACIJA) Cepljenje je vnos pripravljenega antigena v telo, s katerim spodbudimo organizem, da stvori imunost (tvorbo protiteles in manj celično imunost). Za cepljenje uporabljamo cepiva (vakcine), ki so lahko pripravljena iz: 1. Živih oslabljenih (atenuiranih) mikrobov: so učinkovitejša od mrtvih vakcin in delujejo kot naravna infekcija. Vzpodbudijo nastanek velike količine protiteles (IgM, IgG), ki se dolgo ohranijo v organizmu. 2. Mrtvih mikrobov: cepiva dobimo tako, da z različnimi postopki (segrevanje, zamrzovanje) uničimo infektivnost mikrobov (uničimo NK), zadržijo pa svoje antigenske lastnosti. Stimulirajo nastanek IgG in IgM, ki se stvarijo proti antigenom kapside. Imunost je kratkotrajna, so pa neškodljiva. 3. Delcev mikrobov (virusne podenote): za cepivo se uporabljajo deli kapsid in ovojnic. Taka cepiva ne vsebujejo infektivnih virusov, niso toksična. V njih se nahaja antigen točno poznane kemične strukture. 4. Inaktiviranih toksinov (anatoksinov, toksoidov): pripravljeno iz bakterijskih eksotoksinov. 5. Cepiva iz kapsularnih antigenov (sestavine bakterijske kapsule). Cepljenja so: obvezna (poliomielitis, ošpice, mumps, rdečke, davica, tetanus, oslovski kašelj), prostovoljna. 10.3.2 KONTRAINDIKACIJE ZA CEPLJENJE Po cepljenju se lahko pojavijo zapleti pri anemiji, sladkorni bolezni, raku, alergiji na sestavo cepiva, nosečnosti (rdečke). Pri imunsko pomanjkljivih osebah ne uporabljamo cepiv iz živih mikrobov. 10.3.3 PASIVNA IMUNIZACIJA V organizem vnašamo že pripravljena protitelesa (imunske serume), ki jih je izdelal drug organizem. To ni vakcinacija. Imunost traja 1 do 2 tedna, zato to imunizacijo redko uporabljamo. Uporabljamo gama globuline (frakcija serumskih B), ki delujejo kot protitelesa (tetanus, rumena mrzlica, ošpice). ~ 21 ~
10.3.4 INTRAUTERINO PRIDOBLJENA PASIVNA IMUNOST IgG tekom intrauterinega razvoja prehajajo iz matere v plod. Protitelesa se ohranijo v otrokovem krvotoku 4 do 6 mesecev in zavarujejo otroka v prvih mesecih življenja proti tistim NB, ki jih je mati prebolela ali je bila cepljena proti njim. 10.4 PREOBČUTLJIVOSTNE REAKCIJE Alergija (preobčutljivost) označuje okvare, ki so nastale zaradi imunskih reakcij. Glede na čas odziva organizma na alergen razlikujemo preobčutljivostne reakcije zgodnjega (pokažejo takoj po vdoru Ag v nekaj minutah ali urah) in poznega tipa (po 24 do 72 urah). Poznamo: 1. ZGODNJA PREOBČUTLJIVOST (ANAFILAKSA, ATOPIČNA ALERGIJA, reakcije tipa 1) 2. CITOTOKSIČNE REAKCIJE (reakcije tipa 2) 3. REAKCIJE POVZROČENE ZARADI IMUNSKIH KOMPLEKSOV (reakcije tipa 3) 4. POZNA PREOBČUTLJIVOST (reakcije tipa 4) 10.5 NASTANEK BOLEZNI Bolezen označimo kot skupek odzivov živega telesa na delovanje škodljivih vplivov, ki imajo za posledico okvaro zdravja. 10.5.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA NAŠE ZDRAVJE Vse bolezni prihajajo iz našega okolja. Okolje lahko razdelimo na: fizično okolje (prostor, zemlja, zrak, voda, stanovanje, šola, delovno mesto, vas itd.) in družbeno okolje, ki ga sestavljajo družbenoekonomski odnosi, družbena ureditev, kultura, umetnost, torej vse, kar je človek ustvaril z delom in mišljenjem. Dejavnike, ki odločajo o človekovem zdravju, lahko razvrstimo v naslednje skupine: 1. človekove dedne lastnosti: dajejo osnovo za rast in razvoj. Dodatni dejavniki, ki izvirajo iz človeka samega, so še starost in spol, poklic, kultura in higienske navade; 2. fizikalni dejavniki okolja: toplota, mraz, žarčenje, hrup, veter, zrak, svetloba itd.; 3. kemični dejavniki: razni plini, tekočine, strupene trdne snovi, mamila, strupi v zraku, v hrani itd.; 4. biološki vplivi: bakterije, virusi, rikecije, glive, praživali, zajedavci; 5. družbeno okolje sestavljajo: zdravstveno varstvo, varstvo pri delu, zdravstvena vzgoja, kultura, prometna varnost, znanost, splošna kulturna razgledanost in raven, stopnja razvitosti komunalne higiene, kvaliteta stanovanj, kvaliteta predelane hrane, šolstvo, morala, etika, javna občila, televizija. Vsak človek po svoje reagira na bolezen, to pa je odvisno od dednosti, telesne konstitucije, spola, starosti, odpornosti in higienskih navad. Posledice bolezni so: 1. začasna nesposobnost za delo, 2. trajna nesposobnost za delo (invalidnost, invalidska upokojitev), 3. smrt. ~ 22 ~
Ločimo več vrst bolezni: 1. AKUTNA BOLEZEN se pojavi hitro, nenadno z izrazitimi bolezenskimi znamenji (viroza, prehlad, gripa). Nezdravljena akutna bolezen lahko preide v kronično bolezen (insanábilis neozdravljiv). 2. KRONIČNA BOLEZEN je dolgotrajna, kadar imamo bolezen prisotno že dalj časa, ki ima faze izboljšanja (remisíja, lat. remissio prehodno popuščanje bolezenskih pojavov; začasno izboljšanje bolezni) in poslabšanja (eksacerbácija, nlat. exacerbatio iz lat. ponovni izbruh, poslabšanje bolezni). 3. NALEZLJIVA (INFEKCIJSKA) BOLEZEN je tista, ki se prenaša iz človeka na človeka ali z živali na človeka. 10.5.2 NAJPOGOSTEJŠI STROKOVNI IZRAZI (ZNAKI, SIMPTOMI) vročina fébris, bolečina dólor, bruhanje émesis, vómitus, slabost pred bruhanjem navzéa (lat. nausea/nausia iz gr.), driska diarêja (nlat. diarrhoea iz gr.), zaprtje obstipácija (lat. obstipatio), vrtoglavica vertígo (nlat. vertigo iz lat.), tresavica trémor (lat. tremor trepetanje), dihanje respirácija (lat. respiratio), otežkočeno dihanje dispnêja (nlat. dyspnoea), kašelj tusis (tússis), modrikavost cianóza (nlat. cyanosis), bledica palor (pallor), oteklina edém (nlat. oedema iz gr.). rdečina - rubor ~ 23 ~
V. PREPREČEVANJE RASTI IN UNIČEVANJE MIKROORGANIZMOV V OKOLJU 11.0 NALEZLJIVE BOLEZNI Nalezljiva bolezen je tista bolezen, ki se prenaša s človeka na človeka (gripa, rdečke, vodene koze) ali z živali na človeka (meningitis, steklina). Nekateri MO so bolezenski samo za človeka, za živali pa ne. Od človeka ali živali prehajajo MO v okolico, od koder po raznih poteh pridejo do drugih. Da bolezen popolnoma ne zamre, je potrebna stalna in nepretrgana veriga okužb. Če nastopa bolezen, ki se širi samo med ljudmi, pravimo, da je epidemiološki rezervoar v ljudeh, med katerimi se nenehno pojavljajo nove okužbe. Bolezen lahko poteka tudi v lažji obliki (atipično). 11.1 POGOJI ZA NASTANEK NALEZLJIVE BOLEZNI Za razvoj nalezljive bolezni so pomembni naslednji dejavniki: 1. IZVOR OKUŽBE Izvor okužbe je najpogosteje človek (v času inkubacije, kot klicenosec, kot bolnik, v času rekonvalescence) ali žival. MO prehajajo s človeka v okolico: z blatom (blato féces, lat. faeces), s sečem (seč urín, nlat. urina), slino (salíva), z izpljunkom (spútum, izpljunek, izmeček nlat. sputum), prek izločkov sluznic (iz ust, oči, ušes, nosu, spolovil, skozi bolno kožo, s kašljanjem, kihanjem). 2. ŠIRJENJE IN PRENAŠANJE MO Zdrav človek se lahko neposredno okuži z dotikom bolnega ali klicenosca. To je lahko: pri dotiku z rokami, pri poljubljanju ali pri spolnih odnosih. Posredno se lahko MO prenašajo z: a) Zrakom: pri kihanju in kašljanju nastanejo tisoči drobnih kapljic, ki prše tudi 3 do 4 m daleč v prostor. Pri vdihovanju takih kapljic pridejo v telo tudi MO. Za širjenje teh bolezni so ugodni zaprti topli prostori, kjer se zadržuje veliko ljudi (šole, kino dvorane, bolnišnice). b) Vodo: kadar pridejo MO v vodo, se tam hitro množe. Splošna velika raba vode je vzrok, da se obolenje lahko hitro širi, zato govorimo o hidričnih epidemijah. Še zlasti je nevarno, kadar se vode onesnažijo s fekalijami. c) Živili: predvsem so nevarna živila, ki jih uživamo surova oz. tista, v katerih se MO lahko hitro množe. d) Zemljo: pri gnojenju zemlje pridejo vanj s hlevskim gnojem tudi povzročitelji tetanusa. V zemlji najdemo tudi povzročitelje vraničnega prisada, ki so zelo odporni in v zemlji lahko prežive kot spore tudi po več let. e) Insekti (žuželke): insekti prenašajo okužbo na dva načina. Muhe pri posedanju po različnih predmetih z lepljivimi nogami prenašajo mikrobe s predmeta na predmet, komar anofeles pa je pri prenašanju vmesni gostitelj, to pomeni, da v komarjevem telesu poteka določena razvojna stopnja v razvoju povzročitelja (malarija). ~ 24 ~
f) Živalmi: psi, mačke in razne zveri prenašajo steklino z dotikanjem, lizanjem, vgrizom, z blatom in umazanijo. g) Okuženimi predmeti: nekateri MO so tako odporni, da prežive tudi na gladkih površinah(jedilni pribor). 3. VSTOPNA VRATA V TELO Da se lahko razvije NB mora povzročitelj vstopiti v telo. Ta vstopna vrata so lahko: 1. koža, 2. prebavila, 3. sluznice, 4. dihala. Nekateri posebno napadalni povzročitelji lahko pridejo v telo skozi nepoškodovano kožo (povzročitelji tropskih bolezni). Poškodovana, razpokana, suha koža pa omogoča prost vstop celi vrsti MO. Nekateri MO lahko prodrejo tudi skozi sluznice veznic, spolovil, ust, dihal in prebavil. Medicinski posegi v neustreznih razmerah, vbrizgavanje mamil v žilo (heroin), tetoviranje in poškodbe z okuženimi predmeti lahko povzroče množičen vdor MO v telo. 4. ŠTEVILO IN NAPADALNOST (VIRULENCA) KLIC Ko pride povzročitelj v telo, je nadaljnji izid odvisen od števila in stopnje patogenosti MO. Čimbolj je MO napadalen, manj jih je treba za nastanek bolezni in hujše obolenje povzročijo. 5. DOVZETNOST ORGANIZMA (sprejemljivost, dispozicija) Dejavniki, ki lahko povečajo dovzetnost za nalezljivo bolezen so: lakota, stradanje, hud mraz, neugodno stanovanje (tema, vlaga), pomanjkanje vitaminov, mineralov, rudnin in beljakovin, velike telesne in duševne obremenitve (vojna), naravne katastrofe, različne kronične bolezni (sladkorna bolezen), hude poškodbe, visoka starost, splošna slaba vzdržljivost in drugo. Slika 8: Vogralikova veriga ~ 25 ~